Gričevja Poljanske doline

Na teh koncih je bival najverjetneje največji slovenski realistični pisatelj, ki je pričal o zažiganju čarovnic (kje v Sloveniji so še kurili coprnice na grmadi?!) in tukaj je jezik nenavadna, nerazumljiva zmes gorenjskega in primorskega narečja. Kaj ste mislili, da bom premogel vsaj malo objektivnosti? No, so tudi kraji, kjer mladež med eno diskoteko v Žireh in enim kulturnim centrom v Škofji Loki nima kakšnega posebnega kraja za izražanje svoje mladostne želje po razvratu, prevladujoča politična miselnost je na izrazito neliberalni strani spektra in prometne povezave so obupne (saj poznate tisto šalo o Poljanski obvoznici: »Ima začetek, ima konec, vmes je pa ni«).

Poljanska dolina je 26 kilometrov dolga dežela, ki se začne z Žirmi pri gornjem toku reke Sore in se konča s Škofjo Loko, kjer se Poljanska Sora zlije s Sevško Soro v dramatičnem prikazu rahlega pljuskanja. Če je Sevška Sora znana po svojih ujmah, ki odnašajo ceste in zalivajo kleti, je njena poljanska sestra znana po tem, da je plitva, govori pa se, da je zadnje časa tudi polna rib. Škofja Loka, ta metropolitanska prestolnica Rovtarske, je mogoče najlepše srednjeveško mesto v Sloveniji. Njeno staro mestno jedro je z izjemo asfalta ostalo skoraj popolnoma enako, kakršno je bilo šesto let nazaj, ko so tu bivali eminentni škofje Rimskokatoliške cerkve, ko so ljudje utapljali mladoletne deklice v reki, češ da so čarovnice, in ko so vsebino nočnih posod zlivali kar na ulice. Hribu nad mestom vlada čudoviti Loški grad, v katerem je dandanes urejen muzej, v katerem lahko prisluhnete politično popolnoma nekorektni zgodbi o tem, kako je podoba Zamorca, enega od graščakovih sužnjev, postala grb Škofje Loke. V mestu si je moč ogledati številne prelepe cerkve, na vsake tri leta pa na njegovih ulicah uprizorijo Škofjeloški pasijon, uprizoritev križevega pota, ki je zavarovana kot Unescova kulturna dediščina. Za nočno življenje celotne doline skrbi en sam kulturni center, ki se nahaja v samem srcu žurerskega dogajanja teh krajev. Tam nastopajo goli metalci brez majic, pa DJ-i z elektronsko glasbo, umetniki, slikarji, igralci, sem ter tja pa nastopijo tudi popotniki s kakšnim potopisom. Vsi obiskovalci pa se absolutno morate oglasiti v eni od starinskih slaščičarn, ki še dandanes pobirajo nagrade za najslajše sladice ter peciva. 

Šestindvajset kilometrov Poljanske doline je polnih gričev, polj in kmetij, pa tudi kulturnih kotičkov, kakršna sta Galerija Krvina in zasebna fotografska zbirka v Gorenji vasi. Poljansko dolino je vsekakor treba obiskati v zgodnjem poletju, ko se je skorajda vsak teden možno ustaviti v kaki vasi in uživati v gasilskih veselicah, na katerih se pije domače vino in žganje z okoliških kmetij in pleše na dobro staro narodno-zabavno glasbo. Dolina se konča z Žirmi, malim mestom visoko pri toku reke Sore. To je eno tistih zaspanih slovenskih mestec, kjer se malokdaj zgodi kaj resnično zanimivega, vseeno pa ima svoj čar, ki mu ga daje njegova preprostost, narava in ljudje. Tam stoji ena diskoteka, druga polovica zabavnih krajev za mularijo, in lokal z mogoče najboljšim sladoledom dvajset kilometrov naokoli. Zunaj Žirov se nahaja tudi športni tabor s teniškim igriščem, samo mesto pa se ponaša s stadionom, ki je bil zgrajen še za časa prejšnjega sistema. Ena od relikvij socializma je tudi Dom svoboda, v katerem je bila svojčas kinodvorana, danes pa tam sem ter tja uprizorijo kako gledališko predstavo ter stand-up nastop.

 

Vsi veliki romanopisci so veljali za velike sprehajalce in popotnike in Ivan Tavčar ni bil nobena izjema. Ko se je kot ljubljanski župan znašel s preveč denarja v svojem mošnjičku, je kupil dvorec na Visokem, posestvu med Škofjo Loko in Poljanami, in si tam uredil svoje pisateljsko zavetje, skrito med zaspanimi hribi Rovtarskega. Najmogočnejši izmed teh vršacev je Blegoš, »poljanski Triglav«, 1562 metrov visoka gora, katere plešasti vrh zre dol nad dolino Poljanske Sore. Vsi ljubitelji hribolaštva se lahko povzpnete tudi na Ermanovec, prijetno nizek griček nad Oselico, Žirovski vrh nad Žirmi in Stari vrh, vrh katerega leži prelepo smučišče za vse radosti zimskih športov, od adrenalinskega smučanja do bordarskega poležavanja na strminah. Če ne zaradi drugega, je Poljansko dolino treba obiskati zaradi prijetnih sprehodov v naravo. Od plezarjenja čez griče, kopanja v Sori pa do kolesarjenja skozi poljane so to prečudoviti kraji za nedeljski izlet v naravo, polno ličnih kmetij, starinskih mostov, skritih kotičkov neokrnjene narave in najpomembneje restavracij in gostiln, kjer si je ob dobri hrani moč napolniti želodec. 

Slovenija je bila tekom naše dolge zgodovine hlapčevanja in službovanja večkrat razklana dežela. Razklana med germanskimi in romanskimi gospodarji, razklana med politično pripadnostjo naših vladarjev in v svoji najbolj tragični uri razklana med ideologijo nas samih in pričevanja slednje zmote morda niso nikjer bolj vidna kakor v teh krajih. Skorajda ni je vasi, kjer ne bi bil v spomin padlim dvignjen spomenik, kronan z rdečo zvezdo, ali pa v kakem zakotnem gozdiču postavljeno pokopališče vsem brezimnim Nemcem, Avstrijcem, Jugoslovanom in Italijanom, ki so umrli v bojih za svojo stvar in prav. Skozi Poljansko dolino pa teče tudi Rupnikova linija, vrsta bunkerjev in trdnjav, ki jih je v adventu druge svetovne vojne dal zgraditi Leon Rupnik, od katerih so danes ostale le z mahom prerasle ruševine, ki pa so vseeno zanimiva postojanka za vse navdušence nad krvavo zgodovino dvajsetega stoletja. Lahko vidite tudi neuresničen sen SFRJ, da se pridruži kot aktivna udeleženka hladne vojne, v podobi rudnika urana v Gorenji vasi, katerega rudnino naj bi uporabili za izgradnjo jugoslovanske atomske bombe. 

 

Poljanska dolina je morda res luknja med gorami, kjer so prometne povezave slabe in je popularne zabave manj kot lepih jesenskih dni v mestih, ampak vseeno je kraj, ki ga morate obiskati. Če ne zaradi zgodovinske Škofje Loke, ki je v starem mestnem jedru res videti, kakor da je zadnjega pol tisočletja ostala zamrznjena v srednjem veku, pa zaradi prelepe narave, hribov in potokov, ki se bočijo nad Rajem pod Blegošem, kakor kdaj imenujejo te kraje. Morda to res niso najbolj razgibani kraji, kar zadeva nočno življenje in razburljive pustolovščine, ki ti poženejo kri po žilah, vendar je tu res čutiti slovensko kmečko preteklost in vsaj v bolj odročnih krajih, dlje proč od mestnega okolja Škofje Loke, lahko še vedno uživamo v lahkotnem življenjskem slogu preprostejših časov.