Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Kolesarjenje ni za mehkužce

Kadar berem ali poslušam kolesarska priporočila lokalnih turističnih organizacij, se vedno malce nasmehnem, ko pravijo: »Na našem območju so odlične možnosti za kolesarjenje.« Verjamem, da so, ampak to lahko rečemo za praktično vsak košček Slovenije z izjemo prometnih magistralnih cest in mestnih vpadnic. »Nudimo tudi izposojo koles.« Tudi tukaj je treba biti previden in moder, da izberemo sebi primerno kolo. Ko gledam ponudbo koles za izposojo, so to večinoma (naj mi izjeme oprostijo) nekakovostna kolesa, ki jih najenostavneje prepoznate po teži. Ko kolo dvignete, mora v rokah delovati lahkotno. Skrajna zgornja meja spodobnega gorskega kolesa naj bi bila okoli 13 kilogramov, cestnega dirkalca pa 11. Ampak slednjih tako ali tako praktično ni v ponudbi.

Vsebina
Lani sem se po naključju udeležil kolesarskega kampa nekega švicarskega društva ljubiteljskih kolesarjev. Kako je bilo kolesarjenje videti pri njih? Pripeljali so se v Slovenijo z vso potrebno tehnično podporo, se namestili v enem od portoroških hotelov in se razdelili v tri kakovostne skupine. V najmočnejši so bili celo nekdanji profesionalci, v najšibkejši mamice z otroki. Pomemben del njihovega bivanja je bilo tudi večerno druženje ob izbrani hrani in pijači, ogledali pa so si tudi kulturno-zgodovinske zanimivosti raznih krajev. 
 
Resnično žal mi je, da takšen tip kolesarjenja pri nas nima bolj množičnega posnemanja. Kolesarji so v smislu potrošnje dobri gostje. Kdor si kupi vrhunsko kolo za 3000 evrov in še pol toliko doda za opremo, bi moral biti zaželena tarča turističnih delavcev. Pojdimo torej na pot. Ker smo najmočnejša skupina, bodo temu prilagojeni potovalni načrti.

Ljubljana–Bled, 93 km, 1250 metrov višinske razlike

Od ljubljanskega do blejskega hostla je mogoče priti po razmeroma nezahtevni in neprometni cesti, ki je dolga okoli 60 km in teče vzdolž Save, mimo Kranja. Ampak mi bomo stvar malce zakomplicirali. Po drugem bregu Save se bomo odpeljali do Medvod in nato vozili vzdolž Sore, vse do njenega izvira in še naprej, nazaj do Save. Vozili bomo skozi eno najstarejših slovenskih mest, Škofjo Loko, in nadaljevali skozi ozko Selško dolino do Železnikov, nekdanjega železarskega mesta. Tu se dolina še zoži in po desetih kilometrih se začne vzpon proti Soriški planini, poimenovani po slikoviti vasici Sorica. Prelaz je na skoraj 1300 metrih višine. Sledi spust z razgledi na bohinjske gore in jezero in mimogrede ste v Bohinjski Bistrici. Če bi želeli, lahko zavijete levo proti 10 km oddaljenem Ribčevemu Lazu in se namestite v enem od dveh tamkajšnjih hostlov, medtem ko nas do blejskega Bledca loči manj kot 30 kilometrov lahkotne ravninske vožnje vzporedno z železniško progo in Savo Bohinjko. Naložite si pot v svojo navigacijsko napravo na povezavi: http://www.bikemap.net/en/route/3105536-ljubljana-bled-clanek/ (kliknite na Export GPS data, nato pa izberite GPX file).

Okoli Julijskih Alp, 145 km, 2100 metrov višinske razlike

To je ena najzahtevnejših poti, ki si jih je mogoče zamisliti, vendar ima svojo rdečo nit, saj z njo obkrožite Julijske Alpe in praktično ves Triglavski narodni park. V opisani različici je pot dolga 145 kilometrov (do vlaka v Podbrdu). Njen najtežji del je vzpon na Vršič, a za pravega kolesarja je to samo dobra novica. Nadaljevanje je razmeroma lagodno, sploh če v Podbrdu greste na vlak. Začnemo torej na Bledu in če gremo po manj znani poti »čez Poljane«, smo v manj kot pol ure že v Jesenicah. Po lepo urejeni kolesarski progi pridemo do Kranjske Gore in začnemo vzpon na Vršič. Dolini Trente in Soče sta znani daleč naokrog, tudi preko meja Slovenije, kar pa bi težko trdili za Baško grapo, ki se začne pri Mostu na Soči in konča pri Podbrdu. Ne boste verjeli, ampak še bolj skrivnostna je v slabem vremenu. Nihče vam ne bo zameril, če v Podbrdu sedete na vlak in se skozi predor odpeljete vse do Bleda. Če hočete, lahko na drugi strani predora nadaljujete s kolesom (25 km ravninske ceste do Bleda), lahko pa se iz Podbrda povzpnete za 800 metrov na Soriško planino in nadaljujete po prejšnjem opisu. Možno je tudi nadaljevanje preko Železnikov in obronkov Jelovice. Ta različica je po kilometrih nekoliko daljša, po višinskih metrih pa nekoliko nižja. Naložite si pot v svojo navigacijsko napravo na povezavi: http://www.bikemap.net/en/route/3233128-okoli-julijskih-alp-do-podbrda/ (kliknite na Export GPS data, nato pa izberite GPX file). 

Grape Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, 104 km, 2800 metrov višinske razlike

Idrijski hostel je lahko odlično izhodišče za raziskovanje manj znanih kotičkov Slovenije. Idrijsko-Cerkljansko hribovje je morda najbolj razbrazdano v Sloveniji, polno strmih grap in skritih kotičkov. Nič čudnega, da se je tu naselila bolnica Franja. Prvi vzpon iz Idrije na poti proti Žirem bo enostaven, glede na to, da ni pretirano dolg in da ste še pri močeh. Po nekaj kilometrih vožnje po glavni cesti iz Žirov zavijete na preval Kladje, od koder se spustite v Cerkno, središče tega težko dostopnega sveta. Naslednjih 17 km po dolini Idrijce res teče po magistralni cesti, a bo vožnja hitra, ker se cesta ves čas spušča. Če ste vsaj približno pri močeh, na dobri polovici poti zavijte desno proti Šentviški gori, od koder se povsem nepričakovano odpira eden najlepših razgledov na Julijske Alpe, vendar je na tem mestu treba opozoriti, da vas do konca čaka še zahtevna pot. Ko ste nazaj na glavni cesti, se pri Dolenji Trebuši pot odcepi proti še enemu neznanemu kolesarskemu biseru – dolini Trebuše. Imamo pa tudi slabo novico: najtežji vzpon je tokrat na koncu. Z 200 metrov nadmorske višine se dvignete na 1100 metrov visoko Vojsko in od tu spustite nazaj v Idrijo. Naložite si pot v svojo navigacijsko napravo na povezavi: http://www.bikemap.net/en/route/3105544-idrijsko-cerkljansko-clanek/ (kliknite na Export GPS data, nato pa izberite GPX file).

Kras, 110 km, 1500 višinskih metrov

Kras lahko dojemamo tudi kot slovenski nadomestek Provanse. Poleg tega imamo v Ajdovščini odlično urejen hostel, ki lahko nudi izhodišče za večdnevno kolesarjenje. Za prebivalce celinske Slovenije je Kras najlepši novembra, ko v notranjosti pogosto že trmari megla, Kras pa se še greje od toplega morja. Kraške ceste so za kolesarje kot naročene: razmeroma ozke in vijugaste, da za kakšen tranzitni promet ali divjanje z avtomobilom niso primerne, hkrati pa z odlično asfaltno podlago, ker jih pozimi pač ne solijo. Morda vas bo malce jezilo, da se ceste nenehno dvigajo in spuščajo, vendar brez tega ni krasa.
 
Iz Ajdovščine se najprej dvignete do kraškega arhitekturnega bisera, Štanjela, in pot nadaljujete do Dutovelj, središča pridelave kraškega terana. Hitreje kot si mislite boste v središču Trsta, kjer si ob pogledu na mogočna poslopja pred oči pričarajte podobo, ko je bilo mesto glavno pristanišče avstro–ogrske monarhije. Privoščite si kavo iz znane pražarne Illy, ki ima tu svoj sedež že od svoje ustanovitve leta 1933. Če imate koga, da vam popazi na kolo, lahko skočite celo v morje na eni od lepo urejenih plaž, drugače pa se ob slikoviti obali mimo bleščeče belega gradu Miramar odpeljite proti Devinu, kjer se pot obrne v notranjost. Po dobrih 10 km zavijte proti Opatjemu selu. Tu se pot že začne dvigati nazaj na kraško planoto, vendar je vzpon zmeren. Najvišjo točko boste dosegli na višini 440 metrov, potem pa ste skoraj že »doma«. Če se vam zdi, da je bilo premalo, lahko pot brez težav podaljšate, saj je Kras za slovenske razmere nadpovprečno prepreden s cestami. A če boste res prišli novembra, ko je dan kratek, bo 110 km raje preveč kot premalo, sploh če si boste vmes privoščili skok na pršut in teran. Naložite si pot v svojo navigacijsko napravo na tejle povezavi: http://www.bikemap.net/en/route/3232853-kras-hostli/ (kliknite na Export GPS data, nato pa izberite GPX file).
 
Simon Demšar

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava