Grčija – 3. del

Mesto je bilo poimenovano leta 316 pred našim štetjem po ženi generala Kassandra, ki je bila hčerka Filipa II. Makedonskega in polsestra Aleksandra Velikega Makedonskega. Rojena je namreč bila, ko je njen oče uspešno razširil svoje ozemlje v Tesalijo in po vrnitvi domov je oznanil, da se bo hčerka imenovala Thessaloniki, kar pomeni »zmaga v Tesaliji«. Zgodovina Soluna se nekako začne pisati leta 168 pred našim štetjem, ko so to področje zavzeli Rimljani in ustanovili rimsko provinco Makedonijo, katere glavno mesto je bil ravno Solun, zaradi priročne lokacije na širokem morskem zalivu. Kasneje je bil Solun drugo najpomembnejšo mesto Bizantinskega cesarstva, takoj za današnjim Istanbulom, dokler ga leta 1430 niso zavzeli Otomanski Turki. Otomanska okupacija je trajala vse do leta 1913, ko je Solun spet postal del Grčije.

 

Moderna podoba spodnjega dela mesta izvira iz obdobja po letu 1917, ko je mesto prizadel uničujoč požar. Pred požarom je bil Solun otomansko mesto, ki je bilo grajeno brez nekega načrta, obnova pa mu je prinesla bolj »evropski« videz z ravnimi ulicami, ki tečejo vzporedno z morsko obalo, in številnimi novimi trgi, ki jih je v starem mestu primanjkovalo. Tako je danes glavni trg, ki se imenuje po velikem filozofu Aristotelu, obdan z impresivnim zgradbami s kolonadami. Po prvotnem načrtu bi moral biti poimenovan po vojskovodji Aleksandru Velikemu Makedonskemu, ki so mu pred kratkim na obnovljeni obalni promenadi postavili velik kip, ki že postaja zaščitni znak mesta.

 

Leoforos Nikis, Avenija zmage, je obalna promenada, ki jo na eni strani obdajajo tudi do 10 nadstropne zgradbe, ki v pritličju gostijo številne kavarne in trgovine. Na koncu promenade, nedaleč od kipa Aleksandra Velikega, pa se nahaja najbolj znana znamenitost mesta, 34 metrov visoki Beli stolp, ki je bil nekdaj del obzidja. V 18. stoletju se je stolp uporabljal kot zapor za neposlušne janičarje (ugrabljene krščanske fante, ki so postali sultanovi služabniki). Leta 1826 je prišlo do poboja le-teh, na kar se je stolp preimenoval v krvavi stolp. Ko je Solun prišel pod Grčijo so ga prebarvali z belo barvo, da so ga na nek način oprali preteklosti, ter tudi preimenovali. Beli omet je sčasoma odpadel, ime pa se je ohranilo do danes.

 

Glavna ulica Soluna, ki je bila pomembna cesta že v rimskih časih, ker je povezovala Rim z Bizancem, se imenuje Egnatija. Ta ulica predstavlja zgodovino Soluna, saj v njeni bližini najdemo ostanke tako iz rimskih časov, kot tudi bizantinskih in otomanskih. Poleg ostankov rimske agore, je glavna znamenitost Soluna iz rimskih časov palača cesarja Galerija iz 4. stoletja, katere del sta tudi slavolok in okrogla rotunda, ki je bila zgrajena kot Galerijev mavzolej, vendar ni nikoli služila svojemu prvotnemu namenu. Kasneje je bila spremenjena v cerkev in tako velja za najstarejšo cerkev mesta, ki pa ima še vedno ohranjen minaret, ki opominja, da je bila rotunda v času turške okupacije mošeja. Dosti več ostankov kot iz rimske dobe premore Solun iz bizantinskih časov. Gre predvsem za cerkve zgrajene v tipični bizantinski arhitekturi, ki so bile dodatno poškodovane v potresu leta 1978. Tu pa tam pa najdemo v spodnjem delu mesta tudi zgradbe iz turške okupacije (mošeja, hamam, bezisten iz 15. stoletja), ki so čudežno preživele veliki požar. Vsekakor pa se moramo za ogled Soluna iz časov pred velikim požarom povzpeti v stari, zgornji del mesta, ki se imenuje Kastro ali Ano Polis. Deloma še vedno obdana z obzidjem iz 14. stoletja, ki je bilo zgrajeno na rimskih temeljih, nam Kastra z ozkimi ulicami in deloma propadajočimi hišami ponuja vpogled v stari Solun, ki je obstajal pred letom 1917. Zaradi lokacije na hribu pa Kastra ponuja prekrasen razgled na Solun in tako predstavlja primeren zaključek ogledov še nekoliko turistično manj znane prestolnice severne Grčije.