Prijavi se na spletni časopis in novičke

2017

2016

2015

2014

2013

2012

2011

2010

2009

2008

 
Marec 2017
Turk Anja
Diplomirana kulturologinja / Prostovoljka Popotniškega združenja Slovenije
anja_turk@hotmail.com

»Čuden pastir« na motorju
7 mesecev na motorju prek Centralne Azije. Iz Slovenije, čez Balkan, Turčijo in Iran v Afganistan. Kasneje spet nazaj v Iran ter prek Armenije in Gruzije v Rusijo. Sledi nekaj krogov po Mongoliji in za tem skozi še enkrat v Iran in vse do Juga Omana. 17 držav, 50.000 kilometrov, 50 zgodb, ena knjiga. K talibanom in piratom. Avtor Boštjan Šifrar živi vse prej kot dolgočasno življenje. Zajet v Afganistanu in osumljen vohunjenja za talibane, zgodbe o Rusih in njihovi vodki, v Mongoliji se je potikal in bival pri domačinih v krofastih domovih. »V malenkost bolj zadržani državi,« kot opisuje sam, je pomagal osebi zapustiti državo. Neprestano plete vezi z lokalnimi ljudmi, kar dela njegova potovanja in zgodbe, ki jih pripoveduje, tako privačne. Noro potovanje, on in motor, polno neverjetnih dogodivščin. Preberite, koliko nam je Boštjan zaupal o potovanju, načinu življenja in razmišljanja. Nadaljevanje pa v njegovi knjigi.


Sam se opisuješ kot povprečen človek, a si kar nekaj doživel in celo napisal knjigo. 
Zakaj ne bi bil, vsak ima hobije, tako kot jaz. Dejansko sem v zadnjih desetih letih ogromno prepotoval, nabralo se je res veliko zgodb. Skoraj vsa potovanja sem naredil z motorjem, mogoče zato izstopam. Zadnje večje, sedemmesečno potovanje je bilo po Centralni Aziji. Na njem je bilo polno zanimivih zgodb in prav zaradi tega sem se odločil da spišem knjigo. Ker ogromno ljudi potuje in obenem tudi piše bloge, menim, da živim čisto povprečno življenje. 

Zakaj z motorjem? Že ves čas potuješ tako?
Po 16 letu, ko sem naredil izpit, sem se več ali manj vozil z motorjem. Do prve resne službe so bila to krajša potovanja, za vikende. Nato pa sem začel zares potovati z motorjem, tudi daljša potovanja. Večinoma solo izvedba, v tem sem začel uživati in ne vidim konca. Zdaj sem »padel not.«

Združil si torej dva hobija: motor in potovanja.
Ja, to sem lepo opisal na začetku knjige, saj bralec tako izve, kako je strast do potovanj rasla in kako je do ideje, da bo knjiga nastala sploh prišlo.


Kako je knjiga »K talibanom in piratom« napisana? Kako si se lotil pisanja?
Prebral sem kar nekaj tovrstnih knjig in večina je potopisov, kot nek dnevnik oz. turistični vodnik. Moja knjiga je nekaj povsem drugega. Je zbirka zgodb, ki so med seboj povezane in dajejo bralcu doživet občutek potovanja. Zaenkrat so odzivi zelo pozitivni, tudi sam sem jo prebral 50-krat ali 100-krat in jo še sedaj vzamem v roke in kar berem. 

Kako se odločiš, da greš na sedemmesečno potovanje? Pustiš službo? Kako potekajo priprave? Kako sploh prideš na idejo?
Seveda se mora vsaka ideja nekje začeti in zoreti. Tako je bilo v mojem primeru. Dnevi v službi so se preveč ponavljali, veliko več časa sem preživel v firmi. Igral sem se z mislijo, kaj pa če bi naredil eno takšno potovanje, da ne bi bil omejen s časom, da ne bi gledal na koledar, kdaj se zaključi dopust. Po osmih letih dela je bila ideja zrela. Čas je bil, da uresničim svoje želje, sanje. Tako sem dal odpoved, brez predstav, koliko časa naj bi potovanje trajalo in se konec maja 2014 odpravil na pot iz Slovenije. Vse, kar sem vedel je bilo, da želim za nedoločen čas v svet. Želel sem v centralno Azijo, saj sem velikokrat letel preko teh držav in se vedno spraševal, kaj se spodaj dogaja, kakšne dežele so med Evropo in Kitajsko. Plan je bila svilena cesta, po kateri so potovali trgovci pred 2000 leti. Seveda se je načrt med potjo večkrat spremenil. V knjigi lahko preberete razloge. Od tega, da me je v Afganistanu zajela afganistanska vojska do tega, da sem se moral pred Južno Korejo obrniti zaradi prevelikih stroškov. Na koncu sem potovanje končal v Omanu decembra 2014, od koder sem želel v Afriko, a tam so mi pot zaprli pirati. Sedem mesecev poti se je tam končalo. V svet sem šel s planom, da nimam plana. 


Kako živiš brez plana? Živiš iz danes na jutri? Kako se lahko prepustiš, da te dogodki vodijo po svetu?
Enostavno se prepustiš. Tako si svoboden, da se ne oziraš na noben plan, na noben koledar in živiš v krajših okvirjih ter se sprašuješ, kaj pa jutri. Ko sem bil že nekaj časa v državi in nisem več vedel, kaj bi še počel, sem začel pogledovati okoli. Katere države bi lahko obiskal, katera veleposlaništva so v bližini, urediš vizo in v kratkoročnih planih nadaljuješ pot. Padeš v drugačen način življenja, na katerega se je treba navadit. 

Potuješ in imaš ogromno stika z domačini. Verjetno ravno to dela tvoja potovanja tako posebna.
Na tem zadnjem potovanju je to prišlo še veliko bolj do izraza, saj ob sebi nisem imel nikogar, na kogar bi se moral ozirati. Domačini velikokrat vabijo k sebi domov, na razne dogodke, slavja. Ker sem bil sam in ker rad grem s tokom, sem doživljal stvari, ki so mi bile dane. Če me ljudje povabijo, grem z njimi. Ker govorim rusko, sem se v centralni Aziji lahko pogovarjal z vsakim, ki mi je prečkal pot. Rad navežem stik, začnem debato s pastirjem, kmeti ob poti, šolarji v mestu. Na primer v Tadžikistanu, v Kirgiziji sem bil cele mesece in niti enkrat nisem plačal prenočišča, ker sem se vsak dan znašel pri domačinih. To je bil poseben čar tega potovanja. 


Potuješ sam. Res je, da če želiš, vedno najdeš ljudi za pogovor, a v bistvu si sam. Pride do kakšne krize? Kako se spopadaš s trenutki šibkosti?
Samo ko sem leta 2011 tri mesece potoval po Avstraliji, takrat sem bil res veliko sam in sem si želel družbe. Res sem vesel, da sem bil veliko sam na potovanjih in sem se navadil. Ko enkrat začneš uživati v solo izvedbi, da za srečo ne potrebuješ nikogar, je to en visok nivo miselnosti, ki ga lahko dosežeš le sam. V sedmih mesecih sem bil več ali manj sam. Nisem pogrešal družbe, da bi bil še nekdo z menoj na poti. Kadarkoli sem si zaželel družbe, sem jo našel, začel debato z ljudmi. Če sem želel biti sam, sem čas preživel izven mest, v manj obljudenih predelih. 

Ko se navadiš potovati sam, si verjetno težko predstavljaš kakšno dolgo potovanje opraviti v družbi.
Res je. Če si na poti sam, je ena izmed velikih prednosti, da se za enega vedno najde prostor za prespati. V Mongoliji, pa tudi drugje, kjer živijo v majhnih hiškah, skromno in revno, je bistveno težje dobiti prostor pod streho pri lokalnih ljudeh, če potujeta dva ali trije. Če si sam, pa se vedno najde prostor, naj bo v garaži ali v hlevu. To je velik privilegij.


Potuješ z motorjem. Delaš ogromno kilometrov. Kakršnokoli vreme že je. Nimaš motorja nikoli dovolj?
Sem čuden pastir. Jaz še vedno vztrajam, da nisem obseden z motorjem. Imam kar nekaj drugih hobijev, ki so povsem vezani na naravo in motorja prav nič ne pogrešam.  Potovati z motorjem je zgolj moja strast. Je del mene, enostavno sem srečen, če lahko potujem z njim. 

Kaj se po tako dolgem potovanju, ko prideš domov, spremeni? Kaj ti dajo potovanja?
Pride z leti, zoriš z leti. Živim podobno, kot sem živel pred desetimi leti, imam iste materialne stvari, živim pa 300 procentov drugače. Težko rečem, kdaj je nastopila ta sprememba. Zoriš počasi, sploh ko potuješ po revnih deželah in srečuješ najbolj prijazne, odprte in srečne ljudi. V času, ko si sam in razmišljaš o zgodbah v revnejših predelih in jih primerjaš z zgodbami bogatejših držav ... Vse to pripelje do drugačnega načina razmišljanja. Težko rečem, da sem bil pred desetimi leti srečen, sem veliko sanjaril, motilo me je veliko stvari, nisem bil zadovoljen. Sedaj sem izredno srečen. Redke so stvari, kjer bi se jasno izrazil, da me motijo. V vsaki stvari poskušam najti svetlo plat. Drugače gledam na svet. Ne gre za to, da bi bil pod vplivom potovanja. Lahko grem kamorkoli, ko se to mišljenje več ne bo spremenilo.


Zakaj bi svetoval mladim, da se naj odpravijo v svet?
Prvo, kar bi svetoval je, da bi vsak šel za nekaj časa v osamo. Tem dalje, tem bolje. Ko si sam, imaš čas za iskanje samega sebe, za odkrivanje, kaj sploh želiš. Za razmišljanje o vsem, o čemer nimaš časa razmišljati, ko si vpet v vsakdan. Potovanje ti na daljši rok bistveno več da, če potuješ sam. Imaš mnogo časa za razmislek o sebi, o življenju. Potovanje ti da širši pogled na življenje. Da življenje lahko poteka na drugačen način, da naš način ni edini. In če drugih oblik ne vidiš, ne doživiš, ne moreš začeti živeti drugače. Tako se začneš spraševati, ali je to, kar sedaj živiš, res to, kar želiš. Saj se ti ni potrebno spremeniti, če nočeš. Mogoče pa si sprememb le zaželiš in s potovanji se jih definitivno lažje lotiš.