Prijavi se na spletni časopis in novičke

2017

2016

2015

2014

2013

2012

2011

2010

2009

2008

 
Marec 2017
Gavez Patricija
Prostovoljka Popotniškega združenja Slovenije
gavez.patricija@gmail.com

Marburg, netipično študentsko mesto
Kraje, ki sem dosedaj obiskala na svojih izletih in popotovanjih delim v dve kategoriji. Med tiste, v katere se zaljubim takoj ob prihodu in tiste, v katerih komaj čakam na dan svojega odhoda.


Skozi okno vlaka je malo mesto pod sivim nebom s sivimi zgradbami in sivim gradom nakazovalo, da bi z lahkoto zasedlo prvo mesto v drugi kategoriji. Tudi moji prvi koraki po glavnem trgu so razkrivali, da med nama ni kemije. »Ma kam jaz to lezem?!« je bila moja prva misel, ko sem se končno nastanila v malem mestu v osrčju Nemčije, Marburgu, v katerem so dosedaj študirali Lomonosov, brata Grimm in naslednjih pet mesecev tudi moja malenkost.

Marburg an der Lahn vsekakor ni tipično nemško mesto. Če vprašate njegove prebivalce vam bodo povedali, da ni niti tipično mesto. Od 70 tisoč prebivalcev jih je kar tri četrt študentov, ki svoje znanje izpopolnjujejo na najstarejši protestantski univerzi na svetu, ustanovljeni davnega leta 1527. Vsi prebivalci so tako ali drugače vpeti v univerzo Philipps. Nič čudnega, da je bilo mesto v marcu, sredi izpitnega obdobja popolnoma prazno in sem mu zato nadela nadimek Mesto duhov.    


Nato pa se je z začetkom semestra vse spremenilo in mesto je preprosto oživelo. Povsod je bilo zaznati vrvež študentov, ki so med tednom hiteli med Menzo in iskanjem predavalnic razsajenih po vsem mestu. Zaradi velike prostorske stiske univerze je bilo marsikatero moje predavanje izpeljano v zgradbi, ki je navzven dajala vtis družinske hiše. Kmalu sem ugotovila, da se vikende začenja vedno enako, z druženjem na Lahntreppen ob reki Lahn, ki se lenobno veje skozi mesto, ter končno postajo Cavette, barom, ki ni vreden tega naziva. Zahvaljajoč ogromnemu številu mednarodnih študentov v mestu se obiskovalcu hitro zazdi, da ima mesto poleg nemškega še ogromno drugih uradnih jezikov, drugih navad in religij. 

Čeprav bi ga po številu prebivalcev lahko primerjali s slovenskim Mariborom, s katerim sta mimogrede tudi pobratena, daje občutek, da je dosti manjši. Ko se od Elizabetine cerkve odpraviš po ulici mimo slaščičarne Venezia, kjer, mimogrede, strežejo najboljši sladoled v mestu, in pri kavarni Paprica zaviješ desno proti mestni hiši ugotoviš, da se ves čas rahlo vzpenjaš. Če od tam nadaljuješ svojo pot med tradicionalnimi hišami, zgrajenimi v t. i. predalčni leseni gradnji proti luteristični cerkvi postane vzpon še zahtevnejši, vse dokler te do grada nad mestom ne loči nekaj ducatov stopnic. Na vrhu te pričaka čudovit razgled, ob katerem presenečeno ugotoviš, da mesto le ni tako majhno.


Kmalu tudi meni postane jasno, da je Marburg nekaj posebnega. To je mesto, ki nenehno išče kompromis med romantičnostjo srednjega veka in modernostjo priznane univerze. Mesto, kjer boste na vsakem koraku srečali slepo ali slabovidno osebo in se čudili temu, kako samozavestno obvladujejo svoje gibanje v vsakdanjem mestnem kaosu. Mesto jim je še posebej prilagojeno, tukaj je namreč sedež     nemškega študijskega centra za slepe in slabovidne. Hitro se navadiš, da se ob zvoku palice, ki udarja ob pločnik umakneš na desno, odstopiš prve sedeže na avtobusu, nič nenavadnega pa se ti ne zdijo niti govoreči vozni redi, ki jih najdeš na avtobusnih postajah.

Marburg pa je tudi mesto, kjer skoraj ne mine dan, ko ne bi deževalo in ko se človek končno le navadi na to, pride poletje in z njim neznosna vročina ter trume turistov, ki se gnetejo po razbeljenem starem delu mesta Oberstadt, posedajo po gostilnicah in pijejo pivo ali pa si za kosilo privoščijo tipičen »auflauf«.


Bilo je avgustovsko dopoldne, skoraj pol leta kasneje, ko sem sedela na vlaku in izpred oči mi je izginjalo malo mesto s svojimi prikupnimi stavbami in mogočnim gradom, ki se je kopal v soju sonca. Resda ni bila ljubezen na prvi pogled, niti na prvi korak ali na prvo poslano razglednico, pa vendar sva hitro našla kompromis in tik preden je moj Marburg dokončno izginil izpred mojih oči, sem z zagotovostjo vedela, da je to najboljše študentsko mesto na svetu.