Prijavi se na spletni časopis in novičke

2017

2016

2015

2014

2013

2012

2011

2010

2009

2008

 
Oktober 2017
Šifrar Boštjan
Prostovoljec Popotniškega združenja Slovenije
bostjany@gmail.com

Madagaskar – 1. Del
Spet v svet

Še leto ni minilo od zadnjega večmesečnega potovanja, ko me je spet pričelo zvijati, da bi zapustil domačo vas za nekaj časa. Prav veliko nisem razmišljal. Tako kot je kura srečna na jajcih, sem jaz na motorju. Jasno je bilo, da se bom spet nekam zapeljal, le destinacijo sem si moral še izmisliti. Nekaj večerov sem brskal po internetu in bilo mi je jasno, da bom odfrčal tja na južno poloblo, na Madagaskar. Edina ovira se mi je zdel dopust, a se je še to vprašanje prav hitro rešilo, ko mi je šef brez vprašanj odobril tri tedne prostosti. 


Bližali so se prvomajski prazniki in moj dopust z njimi. Dan pred odhodom sem v dnevno sobo privlekel veliko gumijasto vrečo, ki sem jo napolnil z moto opremo, nekaj majicami, gatami in še nekaj nogavic sem zatlačil zraven. Nato pa odšel v mižule, saj sem naslednji dan že imel polet prek Turčije in Mavricijusa na Madagaskar.

Let je bil povsem rutinski. Naslonjen na letalsko okno sem gledal filme in si včasih v glavi predstavljal, kako bo v deželi, kjer naj bi vladali kameleoni, lemurji in nasploh srečni ljudje.

Pristanek in trenutek, ki sem ga čakal celo življenje. Prvič me je nekdo v tuji deželi prišel počakat na letališče in me prikrajšal za nič kaj prijetno iskanje ustreznega prevoza do mesta. Hčerka gospoda, ki mi je posodil motor, me je z velikim napisom »Bostjan« čakala nekje v ospredju množice ljudi. Le stisk roke je bil potreben in že sva postala klepetulji, ki si izmenjujeta ducate vprašanj. Vse do njenega doma, kjer mi je mahal njen oče in kjer me je čakal moj motor. Pričele so se moške debate in teme povezane z motorjem in cestami so silile v ospredje.


Kaj bi tratil dragocen čas s posedanjem in klepetanjem. Že naslednji dan sem odrinil iz glavnega mesta proti vasem in odročnim zaselkom. Izkušnje so me naredile takega, da vem, da je tam najbolj zanimivo in tako prijetno umirjeno.

Res nikoli ne zgrešim s takim scenarijem. V mestih je povsod enako. Ljudje bežijo drug mimo drugega in se ne poznajo. Na Madagaskarju se res pozna, da so še v glavnem mestu avtomobili močno zastareli, pač odslužene kripe iz Francije. Otok je le francoska kolonija in poleg avtomobilov so prevzeli še govorico, tako da vsi govorijo francosko. Oni francosko, jaz angleško, super! Je tudi izjemno revna država, kjer se prebivalstvo preživlja tako, kot se znajde. Večina jih obdeluje kak kos zemlje in pase nekaj govedi. Za preživetje je hitro dovolj.


Glavno mesto je bilo v hipu za mano in vasice so bile že na mojih poteh. Male stojnice pa vsepovprek. Ljudje kar pred svojimi hiškami postavijo stojnico ter prodajajo mimo hodečim ljudem kaj za pod zob. Sadje, pečeno meso ali meni najljubše pečene banane. Te so mi res šle v slast. Kaj bi sedaj razpravljal o tem, kako sem mahal bosopeti druščini ali kako smo se sporazumevali s kriljenjem rok. Odročne vasice so bile res nekaj posebnega, ko cela vas živi povezana skupaj. Delajo ročno, z živalsko vprego, strojev je malo. Otroci se igrajo, starejši ljudje pogovarjajo in skrbijo za mladež. Raje vam povem kako zgodbo, kot pa pišem osnovne stvari, ki jih lahko vsakdo najde na internetu. 


Naj prebrano ostane kot uvod v zgodbe, ki jih boste lahko prebirali v naslednjih številkah Globetrotterja. Tiste zgodbe, za katere sem že mislil, da bodo ostale zgolj pri meni, ker so tako zelo posebne. Ampak človek si včasih premisli, in prav zaradi tega se beremo naprej že v naslednji izdaji Globetrotterja.