Zgodbe iz nahrbtnika – 1.del

Iz ljubkega Brnika, pristaneva v “kvadratasti” Nemčiji v Frankfurtu, nato v pregrešni Dohi (glavno mesto Qatarja), kjer se vse svetlika in mižika, gospodje pa sedijo eni bolj postrani kot drugi, saj jim debelina denarnice onemogoča sedenje zgolj naravnost, in nazadnje končni postanek v Katmanduju.

Letalski servis z Arabci je več kot odličen. Skoraj, da nimaš časa zatisniti očesa, saj te kar naprej zalagajo s prigrizki, obroki, pijačo, posladki, kavo, čajem…za srečno pot je bilo treba podvojiti vsebino alkohola in nazdraviti. Mislim, da tam gori začne delovati hitreje. Da ne govorim o vseh televizijskih in radijskih postajah, ki jih najdeš na malem zaslonu pred sabo! Daljinski upravljalec sem naštudirala za uporabo v miže.

Dobra aklimatizacija za pristanek v glavnem mestu Nepala Katmanduju, ki je tudi največje nepalsko mesto z milijon prebivalci. Leži na nadmorski višini 1337m.  Katmandu te pozdravi brez olepšav in ovinkarjenja. Gneča, avtomobili, motorji, kolesa, pešci, trobljenje, kokosi, krave, otroci, starci, prodajalke zelenjave, zapestnih ur in že drviš v miniaturnem kombiju mimo nizkih, starih, umazanih stavb do turističnega središča Thamel, kjer je kaos še za odtenek večji. Skorajda brez pravil se lahko voziš v vse smeri in ustaviš kjer te je volja. Avtobusi prehitevajo avte, avtomobili rikše, motoristi kolesarje in vsi skupaj pešce. Ne da bi vdihnil in se zavedal, pa si že v srcu mesta.

Še vedno nisva dodobra vdihnili zraka, ko se znajdeva na dvorišču hotela, ki se nahaja v centru mesta, vendar se gneče začuda ne čuti. Hotel je prava mala slovenska ambasada zato se še vedno ne počutiš čisto tam kjer si v resnici, ampak še malo doma. Nalepke na vratih pričajo o slovenskih odpravah, knjiga o Sloveniji na receptorjevi mizi prav tako. Slovenske odprave obiskujejo ta hotel že več kot dvajset let, zato naju tudi receptor napoti v sobo številka DVESTOTRI – po slovensko.

Namestitev in vdih…kateremu sledi požirek domačega. Po počitku slišiva na dvorišču čebljanje v slovenščini. Ravnokar je prispela skupina, ki se je namenila iti na treking proti Everest base campu. Domače vzdušje na hotelskem dvorišču je podobno sedenju na terasi na kakšnem hrvaškem otočku pod drevesi, ne pa državi, ki se nahaja med Indijo in Kitajsko, pod najvišjimi gorami na svetu.

V naslednjih dneh se v hotelu pojavi tudi skupina, katere vodja je Viki Grošelj. Prijazen in šarmanten gospod, velik in krepak kot sam Mt. Everest (je Everest lahko sploh krepak???). Stisne roko in me pobara o mojem zdravju. Že od prvega dne mi je nekaj nenavadno piskalo v pljučih, malce potarnam in mi odvrne, da sem najbrž “zbolela od vsega lepega”. Takoj mi odleže…ta svoje najbrž naredijo tudi antibiotiki.

Previdno stopiva izpod okrilja domačnosti na cesto. Občutki so približno takšni: prvi dan gledaš zgolj pod noge, da slučajno ne zgrešiš kakšne luknje, se ne spotakneš ob kakšen kamen in da te ne povozi kakršno prevozno sredstvo. Drugi dan gledaš trgovine polne suvenirjev, oblek, take in drugačne treking opreme, prodajalcev tigrove masti, šalov, nakita, čaje. Obupno se cedi slina, ker je kar naenkrat ogromno stvari, katere potrebuješ in bi jih bilo krasno imeti. Trgovine in cene nimajo ne repa ne glave, zato niti ne veš, kje zgrabiti bika za roge. Barantanje do konca, ki se zdi, da se ga ne bom nikoli navadila. Sproti se skušaš orientirat v neredu in najti pot domov iz različnih koncev mesta.

Potep po mestu

Z rikšo se odpeljeva do Durbar squara (Trga palač), ki je versko in socialno središče starega mesta. Nekoč so tu kronali Katmandujske kralje. Večina ga je bilo zgrajenega med 17. in 18. stoletjem, čeprav so nekatere stavbe precej starejše. Prav lahko se je zgubiti za nekaj uric in opazovati vsakodnevno življenje, se sprehoditi po kompleksu palač, templjev, svetišč, kipov in skritih dvorišč, ki se nahajajo na seznam Unescovih zaščitenih spomenikov. V eni izmed stavb še prebiva »živa boginja« Kumari oziroma Kumari Devi, kar pomeni devica.

Deklica,  je inkarnacija boginje Durge – boginje mati oziroma nedoumljive. Boginja se je bojevala proti demonom, zato je vedno prikazana z desetimi rokami, v katerih drži različno orožje. Pravo inkarnacijo Durge izberejo na prav poseben način z različnimi preizkusi. Namreč deklica, tako rekoč še otrok, mora preživeti nekaj dni v popolni temi, kjer jo strašijo; izbrati mora obleke, ki jih povezujejo z boginjo; ter pred njenimi očmi ubijejo večje število živine. Če deklica vse to brez strahu prestane, potem je do svoje prve menstruacije »živa boginja« . Verniki jo dnevno obiskujejo in prihajajo po blagoslov. Deklica živi razkošno in neobičajno življenje, za otroka njenih let, zato ko pride do prvega izliva življenjske energije (menstruacije) pristane na močno realnih tleh in ni več »boginja« temveč navadna najstnica. Velikokrat ji ne najdejo primernega moža, ker so deklice, prej boginje močno razvajene in jih je težko zadovoljiti do te mere, kakor je bilo to v templu.

Naslednji dan se povzpneva do templa Swayabonatha – eden od nepalskih simbolov imenovan tudi opičji tempel, zaradi mnogih opic, ki se potikajo okoli in turistom prilično iztrgajo iz rok kakšne dobrote. Swayabonath je najstarejše in najskrivnostnejše svetišče, ki se dviguje nad Katmandujem. Njegov bleščeča bela kupola in v nebo dvigajoči se zlato koničasto stopničasti vrh, je viden z vseh strani katmandujske kotline. Stupa, kot je ime za takšne budistične spomenike, privablja romarje že dobrih 1500 let, medtem ko je letnica njegove postavitve še mnogo starejša.

Na vsaki strani stupe je par oči – zmožnost božanstva, da vidi svet z vseh perspektiv. Krivulja, ki spominja na nos je nepalsko število ena – ki simbolično pomeni enotnost in obstoj le ene prave poti do razsvetljenstva, to je pot učitelja Bude. Nad očmi je še eno oko – tretje oko, sposobnost gledanja v notranjost duše in Budina modrost.

Sama stupa je razdeljena na pet elementov. Tri ploščadi, ki se z višino manjšajo predstavljajo zemljo. Kupola, ki stoji na vrhnji ploščadi predstavlja vodo. Nad Budinim očmi stoji stolp, piramidaste oblike, ki predstavlja ogenj. Sestavljen je iz 13 stopnic, ki simbolizira pot do razsvetljenja. Na vrhu je plapolajoči baldahin, ki je utelešenje zraka in na koncu koničasti vrh stupe, ki predstavlja kovino.

Zadnje priprave za pot

Kot dve NEVEMKI stojiva pred agencijo, saj sva se po temeljitem pogovoru odločili, da vzameva za na treking enega nosača. Pred tem sva mislili, da ga ne rabiva, vendar so naju prepričali, da je fino če ga imava. Na vratih srečava tri Ljubljančane (hvala Bogu), ki naju zopet prepričajo obratno. (Včasih sem mislila da sem neodločna, zdaj pa ne vem ali sem ali nisem).

Smuknemo iz agencije in na koncu »udariva petko«, pa saj midve to zmoreva brez nosača – itak. Zvečer pakirava nahrbtnike, v katere zbaševa najnujnejše (ampak res najnujnejše – 3 pare nogavic, 2 dolgi, 2 kratki majici, dolge in kratke hlače, zadeve za mraz in dež, spalko, osebno higieno). Bo kar bo, malo bova smrdeli, ampak saj bodo vsi.

Za na treking okoli Anapuren je potrebno imeti dovoljenje TIMS (Trekkers Information Management System) in vstopnico za ACAP (Anapurna Conservation Area). Vse potrebno si lahko urediš v eni  izmed mnogih agencij. Pohodne palice, puhovke in spalne vreče lahko kupiš ali sposodiš za male pare v vsaki trgovini. Kvaliteta variira, zato je najprej potrebno narediti raziskavo trga in šele nato v akcijo.

Rano v jutro naju taxi zapelje do New bus parka – ki zgleda več kot nov. Na lov za novimi dogodivščinami, pod vznožje Anapuren. Ne morem skriti navdušenja nad sprotnim dogajanjem.