Jaz, alter ego, Dunaj in seks v mestu

Doživela Dunaj na svoj način

Magično mesto te posrka vase takoj, ko se prepustiš toku podzemne železnice. Vonj po tirih. Vonj po ljudeh. Vsak govori svoj jezik, a z malo domišljije takoj vidiš, kaj govorijo, kaj mislijo, kaj čutijo. Prevzemaš njihovo bit, ker zdaj tvoje srce bije s tem mestom. 

Kovček, majhen a udoben

Dunaj je zjutraj čudovit

Dunaj me je ponovno prevzel

Nočno življenje. Da ali ne?

Avstrijci so plašen narod. To se pokaže takoj, ko pokažem, da sem drugačna. Da sem tuja. S pogledi me požirajo, imam občutek, da si želijo kanček moje »hudičnosti«, moje spontanosti.

Dorm room pokaže svojo pravo stran

Najprej me »tisti hudi cimer«, tik pred svojim odhodom, prikrajša za moj tuš gel ( Prosim, no! To je enako, kot da nekomu vzameš rabljene spodnjice.), nato ponoči doživim nekaj, kar tudi vsakega »odprtega« človeka malo preseneti. Seks v mestu ( ali brezplačna digitalna televizija ). »Cimra« se je odločila pripeljati svoj nočni priboljšek kar v sobo. In ko govorim o priboljšku, ne mislim vibratorja, ampak živo bitje. Oba pijana do onemoglosti v 2 do 4-ih urah (čas je – še posebej sredi noči – zelo relativna in občutljiva zadeva) nista uspela doživeti orgazma, ne glede na to, kako zelo sta se trudila.  Tudi jamranje ni pomagalo. Ne njeno, ne njegovo. Zbudim se ob zvokih ekstaze ( recimo!? ) in ugotovim, da je vsa soba budna. Vsi iščemo čepke, MP3-je, nekaj, kar nas bo rešilo pred to (a)gonijo. Temu ni konca.  Vmes se sprehajamo na WC ( Hja, ko nimaš ponoči kaj početi, te hitro pritisne lulat! ), se premetavamo in ne vemo, kaj bi sami s sabo. Njiju očitno to sploh ne moti.

Pijana kot klada

Ko je med pavzo tudi sama sebe olajšala za kašen deciliter ali dva predelanega alkohola, sem v resnici ugotovila, kako zelo je bila ta punca pijana. Ko je namreč stopila iz kopalnice, so se pred njo naenkrat pojavile garderobne omarice in zaradi svojih počasnih refleksov se jim ni mogla pravočasno izogniti. No, te  omarice so se v njo zaletele  tako močno, da so verjetno zbudile še »cimre« iz sosednje sobe. Tako je! Ko je vojna, je vojna za vse!

Open invitation

Naslednje jutro mi je Španec ( cimer-faca ) rekel samo: »Imel sem občutek, kot da je vse skupaj eno odprto povabilo!«. Samo  nasmejala sem se, a ko se je na koncu samo še prekrižal, mi je bilo jasno, da nisem edina mislila, kako neokusno in popolnoma idiotsko obnašanje je bilo to. Ker ni razumela obsojajočih pogledov in nenaspanih obrazov, ji je njen prijatelj povedal, da je bila malo preglasna, a se ona tega sploh ni spomnila. Žalostno, a ne?

Alter ego

Prav je, da ljudje pobegnemo od svojega vsakdana in morda kdaj pa kdaj pozabimo, kdo smo, spustimo vajeti in se prepustimo. Vsak po svoje. Preko vonja, oči, ušes ali tudi seksa … Pomembno pa je, da pri vsem tem ne pozabimo na naše duše, kajti ne glede na mesto (Dunaj ali katero koli drugo), vse dogodivščine, zgodbe ali pustolovščine, ki se nam dogajajo/ali se nam lahko zgodijo … Jutri bo spet nov dan in jutri bomo morali s tem živeti.