Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Portugalska, magnet za popotnike

Stičišče preteklosti in sedanjosti

Severnozahodna obala Portugalske je magnet za številne popotnike. Mediteransko podnebje, bogata zgodovina, kulinarika in pokrajina so le nekateri razlogi za nepozabno potovanje.
Vsebina

Na plastičnih letaliških stolih, s torbo namesto vzglavnika in z roko, naslonjeno na kovček, se je noč na lizbonskem letališču prevesila v še kako želeno jutro. Po hitrem umivanju zob in pazduh na letališkem stranišču smo se zgnetli na metro in se podali v središče enega najstarejših mest v Evropi. Hiše, okrašene z belo-modrimi keramičnimi ploščicami, majhni balkončki s cvetočimi azalejami in trgovinice s spominki vodijo turista naravnost v četrt Baixa oziroma Spodnje mesto. Modro nebo, prekrito z belimi, kopastimi oblaki, prepušča snope sončnih žarkov, ki oblivajo slavolok zmage. Vhod v samo mestno jedro Lizbone je zato veličastno doživetje. A ni bilo vedno tako, saj je bil večji del mesta zaradi potresa leta 1755 uničen in so ga morali ponovno zgraditi. Četrt Baixa je od takrat naprej organizirana po sistemu mreže, glavna ulica Rua Augusta pa prebada srce mesta. Podobna je najslovitejši ulici v Barceloni – Rambli, saj sta primerljivo široki, na obeh pa so atrakcija ulični umetniki, preoblečeni v različna bajeslovna bitja ter filmske in književne junake. Številni med njimi se ne premikajo, dokler jim turisti ne dajo denarja v klobuk. Ko se jim približajo, pa jih tisti najbolj nagajivi objamejo z rokami in jih izpustijo samo v zameno za še več denarja.

Za znamenito ulico Rua Augusta so značilne majhne kavarnice, ki poleg toplih napitkov ponujajo še prigrizke, spominke in razglednice. Na ulici pa se da dobiti še kaj drugega, na primer hašiš, ki ga s šepetanjem: »Haš, haš,« ponujajo moški vseh starosti. Nekateri so drzni celo do te mere, da sredi belega dne pokažejo tablico rjave snovi, ki jo pridelajo iz indijske konoplje. Tihotapljenje je zaradi obdelane in stisnjene marihuane lažje, zato se pot hašiša iz Maroka preko Gibraltarja do Portugalske preprodajalcem močno obrestuje. Rua Augusta pa je znana tudi kot nakupovalna ulica. Trgovine z oblačili so podobne kot pri nas, a se med njimi skrivajo butiki z dragim perilom, prefinjenimi moškimi nogavicami in trgovine z izvirnimi darili.

Pot po ulici navzgor pripelje do trga Rossio, ki je najživahnejši trg v mestu. Tlakovan je s sivimi in črnimi granitnimi kockami, ki oblikujejo dvobarvne vijuge in ustvarjajo vtis valov. Na njem se bohoti ogromna baročna fontana in za njo kip, posvečen kralju Domu Pedru IV. Posebnost Lizbone, mesta sedmih gričev, so strme, ozke ulice. Da popotnikom olajšajo vzpenjanje, imajo tri vzpenjače in eno javno dvigalo Elevator de Santa Justa, ki ga je skonstruiral Ponsard, vajenec slavnega arhitekta Eiffla.

Griči pa niso samo zaščitni znak Lizbone, temveč tudi mesta Viseu. Počasna in nekaj ur trajajoča vožnja iz 300 kilometrov oddaljene prestolnice je razkrila čudovito, razgibano pokrajino. Jesenske barve so se prelivale na listih nizkih vinskih trt, meglica je prekrivala reke, jezera in močvirja, konji in osli pa so se mirno pasli v ogradah rančev. Ko se je pot začela vzpenjati, se je spremenilo rastlinje. Vonj po zemlji in vlagi se je okrepil, rečne struge so postale ožje, voda pa bolj nemirna in poskočna. Vinske trte, oljke, borovce in hraste so zamenjali sloki elegantni evkalipti. Vzdušje je postalo skrivnostno in nadrealistično kot v Strniševi pesmi Večerna pravljica.

Po obilnem zajtrku smo se z najetim avtomobilom odpravili v Porto. Mesto, ki se razteza na obeh bregovih reke Douro, povezuje most Ponte Luís I. Pisane hiše ob vodi spominjajo na čebelnjak, zibajoče se rečne ladjice pa dajejo občutek, da se je ustavil čas. V preteklosti so ladjice, imenovane barcos rabelos, uporabljali za transport sodov iz vinskih kleti. V njih se je pretakal portovec, ki ga danes prevažajo s tovornjaki. Opojna pijača, ki po navadi vsebuje od 18 do 21 odstotkov alkohola, je znana povsod po svetu. Na drugi strani reke, v mestu Vila Nova de Gaia, je približno 60 vinskih kleti, polnih sodov portovca. Privoščili smo si pokušino sladkega rdečega vina, ki je dozorelo v steklenici. Okus je imelo po rozinah, slivah in češnjah, vonj pa po sadnem žganju.

Zraven vina si v lokalih lahko naročite obložene kruhke in razne sendviče, za tiste najbolj izkušene in lačne pa francesinho – oziroma kot smo jo poimenovali – kalorično bombo. Francesinha je sendvič, ki izvira iz Porta, kjer naj bi ga prvi pripravil neki francoski imigrant. Sestavljen je iz dveh kosov kruha ali toasta, v katerem so rezine šunke, popečene in narezane svinjske prekajene klobasice in pečen goveji zrezek. Sendvič je prekrit s stopljenim sirom, vse skupaj pa je postreženo v omaki iz paradižnika in piva. Druge sestavine omake se razlikujejo, saj ima vsaka restavracija svoj recept, ki je varovana skrivnost. Francesinha especial ima preko sira na vrhu še pečeno jajce na oko in je postrežena s skledo pomfrija, vsebuje pa okrog 1200 kalorij. Privoščili smo si okrepčilen obed in se s skoraj dnevno dozo kalorij odpravili nazaj v Viseu.

Pred odhodom domov smo se odločili spoznati še nočni utrip mesta. Gostiteljica nas je peljala v center, na grič ob visejski katedrali. Ustavili smo se v lokalu Boquinhas, kjer se vsi visejski študentje prvič napijejo. Sprejme kakšnih 20 ljudi naenkrat, vključno z dvema točajema. Starejša točajka nam je ob prihodu postregla s sladkim orehovcem in z glasnim »Oooopa« smo nazdravili. Pijačo študentje običajno spijejo pred vhodom, tisti v lokalu pa igrajo različne instrumente. S tamburicami, kitaro, bobni in vokalom izvajajo hitre ritme, podobne balkanskim. Za metrskim točilnim pultom so police, polne čipsov, oreškov in žvečilnih gumijev, ob njih pa so zloženi kozarčki za žgane pijače. Stene so polne porumenelih fotografij, starih koledarjev in listov, iztrganih iz knjig. Nalepka Obame s šilcem v roki pa krasi ploščice za pultom.

Študentje, odeti v črna ogrinjala, so se iz Boquinhasa preselili v lokale navzdol po hribu, mi pa z njimi. Vzdušje je bilo v slogu Harryja Potterja, saj so dolgi plašči v vetru plapolali med starimi zidovi mesta. V prvem letniku se morajo bruci za to častno oblačilo boriti. Starejši letniki jim pripravijo preizkuse in naloge, ki jih morajo opraviti. Ena izmed njih je preživeti dan s študentom, ki te je »kupil«. Ta postane tvoj gospodar in mu moraš biti celih 24 ur na razpolago. Če vse to prestaneš, si lahko kupiš pregrešno drag plašč in določena druga oblačila, ki jih smeš v prvem letniku nositi le ob posebnih priložnostih. V primeru kršitev predpisov lahko namreč pristaneš na posebnem, za to narejenem sodišču.

Ne obstaja pa sodišče za količine popite vodke z absintom, ki jo Portugalci pijejo kot za šalo. V hipu si po grlu spustijo žgočo tekočino, se stresejo in zagrizejo v limono. Poleg pijače si radi naročijo tudi krožnike s prigrizki, ki stanejo nekaj evrov. Okusna izbira je krožnik s sveže praženo govedino v omaki, postreženo z olivami in mehkim kruhom za namakanje.

Odlična hrana in pijača, gostoljubni prebivalci, mešani kulturni vplivi, mediteransko podnebje in čudovita pokrajina pustijo popotniku poseben pečat. Sedanjost je močno prežeta z bogato preteklostjo, kar daje občutek spokojnosti in neminljivosti.

 

Uršula Zaletelj

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava