S kolesom ob Donavi – 2. del

 

 

Zbudila sva se nekoliko utrujena. Mogoče tudi zaradi misli, da naju čaka najtežji del potovanja. Po zajtrku sva opravila še zadnje formalnosti na recepciji, kjer  se nam je gospa kar malo smejala in opozorila na strm zaključek poti. Pred hostlom sva se zapletla še v kratek pogovor s skupino Nemcev, ki so bili namenjeni kolesariti do Benetk. Ponovno sva pot začela s spustom. Kilometre sva z lahkoto premagovala. Del poti sva kolesarila s tremi ženskami iz J. Amerike, ki živijo v Nemčiji. Kar hitro je minil čas in razdalje. Skupaj smo šli do mesta Ingolstadt, kjer so one zaključile potovanje, midva pa sva si vzela odmor za kosilo. Kilometri so se kar nabirali in razdalje nad 100km postanejo kar mučne. Približal pa se nama je hrib in misel na smeh receptorke. Po premagovanju prvega hriba in spusta v mesto, sva mislila, da je vsega že konec. Ne! Čakal naju je še slab kilometer 22% klanca. Ta del sva šla peš. Prihoda do hostla Kelheim sva se zelo razveselila in komaj čakala na tuš. Nekoliko sva bila razočarana nad osebjem, ki nama je pustilo listek na recepciji, da so ključi v sobi. Hostel Kelheim je nudil poseben prostor za kolesa, vendar ker je bila ob najinem prihodu recepcija že zaprta nisva vedela kje se kolesarnica nahaja. Kopalnica je bila skupna. Ker nisva točno vedela niti kje se kopalnica nahaja, sva vprašala vzgojiteljico otrok, ki so bili nastanjeni v hostlu. Vzgojiteljica nama je odstopila kopalnico za osebje, nevedoč da lahko uporabljava tudi kopalnico, ki je bila na drugem koncu hodnika.  Otroci so bili na letovanju in ravno tisti večer imeli zabavo. Postala sva kar malo nostalgična, kje so že tista leta, ko sva midva bila tako mlada in kakšne vragolije smo mi počeli v šolah v naravi. Kljub glasni glasbi in norenju po hodnikih sva zaspala zelo hitro.

 

 

 

Ponoči je deževalo in pričakalo naju je hladno jutro. Na zajtrk sva prispela, ko so otroci že pojedli in ravno pospravljali za seboj. Osebje je bilo zelo prijazno in nama pripravilo obilen zajtrk ter sadje za s seboj. Na recepciji sva ugotovila, da bi hostel moral biti zaprt za skupino, in da so nama naredili uslugo z najinim sprejetjem. Poleg tega so se opravičili za nastalo zmedo s tuši. Razložili so tudi, da so mi vse informacije poslali prek elektronske pošte, ki pa je žal nisem preveril že nekaj dni. Opravičilo sva razumela in z dobro voljo nadaljevala pot. Tolažilo naju je dejstvo, da imava na današnji dan za prekolesariti »le« 95km. Pot je bila ravninska in skoraj cel čas sva se vozila ob reki. Oba sva že čutila utrujenost in imela pomisleke, da bova predčasno zaključila potovanje. Prihod v mesto Straubing je bil pravo olajšanje in pot do hostla Straubing dobro označena. Hostel Straubing se nahaja le streljaj od glavne ulice, ampak še vedno v zelo mirnem predelu in na najino srečo ni bil na hribu. V trenutku se nama je priljubil. Je manjši z ograjenim dvoriščem, mizami za piknik in namizni tenis. Tokrat je bilo kar nekaj različnih gostov in prav posebno pozitivno vzdušje je bilo čutiti med vsemi. Lastniki so sicer starejši in znajo bolj slabo angleško, ampak čisto vse se je dalo dogovoriti in z izjemno prijaznostjo so naju sprejeli. Tuš in umivalnik sva imela v sobi, WC pa je bil skupen. V sobi je bil pograd in še ena ločena postelja. Soba je bila čista in urejena. Zraven hostla je trgovina in lekarna, kjer sva kupila nekaj hrane in energijske napitke, ter kremo za utrujena kolena. Večerjala sva pred hostlom na piknik prostoru. Tudi tokrat sva se raje, kot za ogled mesta, odločila za počitek.

 

 

 

Prespana, a utrujena sva se zbudila v doslej najbolj pristnem hostlu. Zajtrk je bil klasičen. Kar ni se nama dalo na pot. Počasi sva spakirala in pripravila kolesi. Čakal naju je enostaven in ravninski del poti. Med potjo sva se ustavila v eni izmed mnogih gostiln. Po kosilu je sledila utrujenost, psihična in fizična ampak v dvoje gre vse lažje in mesto Passau naju je lepo presenetilo, še bolj pa lokacija najinega prenočišča. Hostel Passau se je nahajal v gradu! Tega seveda ni bilo težko najti. Edini manjši problem je bil dostop oziroma vzpetina. Tudi tokrat sva malo goljufala in 100m pešačila. Hostel Passau je mešanica starega gradu in moderne arhitekture. Receptorka je odlično znala angleško, zato sva se nekoliko več časa zadržala pri njej, da nama je povedala par stvari o mestu in sami graščini. Sobo sva imela s pogledom na mesto. Imela sva svoj tuš in kopalnico. Pravi luksuz za popotnika! Hostel je prava atrakcija in po lučeh v sobah se mi je zdel kar poln. Raziskala sva okolico gradu, kjer je ogromno lepih intimnih kotičkov. V mesto se nama ni dalo, zaradi pomisleka o strmini pri povratku. Tako sva si privoščila grajski počitek.

 

 

 

Pred nama je bil še zadnji dan kolesarjenja. Sprva so naju preletali dvomi o nadaljevanju in pomisleku o podaljšanju bivanja na gradu. Po odhodu na zajtrk, ki ima ogromno kuhinjo in pestro izbiro jedi, je sledila odločitev, da nadaljujeva. Začel se je izjemno turističen del najine poti. Ob reki je veliko počivališč in gostiln. Z ladjico sva morala prečkati Donavo, saj se je pot na eni strani reke zaključila. Kolesarila sva tik ob vodi in ob pogledih na table, ki so kazale razdaljo do mesta Linz sva kar pogumno in dobre volje premagovala kilometre. Zanje kilometre je pot speljana ob zelo prometni cesti, vendar na takšne stvari kar pozabiš, ko prideš v prelepo mesto. Za razliko od drugih, je bil Linz bolj živahen in razvit. Na glavni ulici je polno trgovinic in lokalov. Ustavila sva se na železniški postaji za nakup kart za povratek ter povprašala za lokacijo hostla Linz. Table so naju vodile po hribu navzgor, kjer sva ponovno prišla do velike zgradbe. Receptorka je tudi tokrat odlično znala angleško in nama svetovala nekaj lokacij v centru. Kolesa sva zaklenila v garažo in se odpravila v najino veliko sobo. Ta je bolj spominjala na hotel. Imela sva svojo kopalnico s tušem in ogromno posteljo. Kot sva opazila, je hostel Linz priljubljeno izhodišče za kolesarjenje po okoliških poteh, ki so natančno in pregledno označene. S tresočimi in utrujenimi nogami sva se odpravila v center na zasluženo zaključno večerjo in obvezno pivo. V hostel sva prišla kar pozno in kljub njegovi velikosti sva čutila domačnost in prijetnost.