Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Živeti na Kitajskem? Zakaj pa ne! – 2. del

Petra in Urban, oba velika ljubiteljev dobrih knjig, filmov, športa, narave in seveda potovanj (zato ni čudno, da Petra je že več let prostovoljka pri Popotniškem združenju Slovenije), sedaj čas na Kitajskem preživljata že drugič. Prvič sta se na drug konec sveta za leto dni podala v sklopu študijske izmenjave. To je bilo pet let nazaj. Čeprav ni obveza, Urban pravi, da je »priporočljivo, da greš na Kitajsko, če študiraš sinologijo. Saj je podobno, kot da bi študiral kemijo in nikoli šel v laboratorij. Takrat sva bila na severu Kitajske. Tisto leto je šlo tudi veliko najinih sošolcev.« V drugem delu intervjuja s pogumnima mladima Slovencema smo se dotaknili dela, študija in življenja na Kitajskem ter nasvetih za potovanje po tej oddaljeni, za nas še vedno eksotični deželi.

Vsebina

Kakšne pa so razlike, če bi primerjal delovnik v Sloveniji in na Kitajskem?

Urban: Težko dam objektivno oceno, saj v Sloveniji nisem redno opravljal takšnega dela, poleg tega tako velike korporacije v Sloveniji sploh ni. Lahko pa povem primerjavo pri samem golfu. V našem klubu recimo sploh ne dovolijo, da bi sam nosil torbo za golf. Največja razlika pa je seveda v ceni. V Sloveniji so najdražja igrišča okoli 70 evrov. Tukaj, če nisi član, ti skoraj ne dovolijo igrati, če ti uspe priti zraven, pa plačaš 250 evrov. Kar je absurd. Ampak to delajo zato, ker so bogati ljudje tukaj tako premožni, da jim je popolnoma vseeno za ceno.
 
Petra: Kar je tudi zanimiv stereotip o Kitajski, da Kitajci pač ne morejo biti bogati. To ne drži. To so tako bogati ljudje! V Evropi nisem videla takšnih bogatašev, kot so tukaj. Kar samo kaže na to, da se o Kitajski zelo malo ve. Predstave so napačne.
 
Urban: Če samo podam primer: članarina golf akademije pri nas stane 120.000 evrov. Samo da jo ohraniš, moraš letno doplačati 30.000 evrov. In to je njim drobiž! Veliko ljudi si članstvo kupi in sploh nikoli ne pride igrati. Ko na Kitajskem ljudje imajo denar, ga imajo nesramno dosti. Tisti ljudje, ki denarja nimajo, pa so res revni. Seveda je teh več. 
 
Glede razlik v načinu dela; seveda so razlike v delovnem razmerju. Imam 8 urni delovnik, ampak sem v službi 9 ur, saj se malica ne šteje v delovni čas. To je praktično cel dan, kitajski delovnik je od 9ih do 6ih. Davka mi plačajo zgolj 3 odstotke od plače, kar je skoraj nič. A za ta denar imam pokrito zgolj nujno zdravstveno zavarovanje za nezgode na delu in tudi če 33 let vplačujem v pokojninski sklad, bom na koncu dobival največ 50 evrov na mesec pokojnine.
 
Petra: Razlike v plačah so tudi med tujci in domačini seveda. Minimalna plača Kitajca je okoli 80 evrov.
 
Urban: Pri nas imajo plače okoli 150 evrov. Saj s tem se da preživeti. Delavci imajo 3 tople obroke v službi. Kakšne pustimo ob strani. A Kitajci na to gledajo drugače kot mi. Veliko ljudi zraven še nekaj dela, kaj na drobno prodajajo, skratka se grejo sivo ekonomijo. Tako da to, kar zaslužijo na delovnem mestu ni edini dohodek v gospodinjstvu.

Petra, ti poleg dela študiraš okoljevarstvo? Kakšne so razlike? Si zadovoljna?

Petra: Problem kitajskega šolskega sistema je, da za razliko od ostalih stvari, ni napredka. Je zelo zastarel način podajanja znanja, ki ne daje miselnih izzivov. Zanimivo pa je študirati okoljevarstvo v državi, ki ima največ problemov ravno z okoljevarstvom, kar pa jih spodbuja, da imajo vedno več okoljevarstvenih rešitev. A te so trenutno zgolj na papirju. Dejansko so država, ki ni toliko v ekonomski krizi, da bodo te rešitve v prihodnosti lahko realizirali.

Po toliko časa v tujini, v državi, ki je tako drugačna od Slovenije zagotovo kaj pogrešata. Kaj je tisto, kar pogrešata najbolj?

Petra: Pogrešam dom, seveda. Družino, naravo. Težje ohranjaš stike s prijatelji in znanci. A sem mislila, da bo težje. Pogrešam tiste trenutke, ko se vstaneš iz domače sedežne, odpreš hladilnik… Zaradi teh trenutkov si zaželiš 'time machine', da bi se lahko malo prestavil. Drugače ni hudo.
 
Urban: Seveda pogrešam tisti ozek krog ljudi, ki mi veliko pomeni. Mi uspeva ohranjati stike, a je to nekaj čisto drugega, kot oseben stik, ko greš na kavo, kosilo… Kljub temu, da se vsak dan slišimo. Je pa res, da sva s Petro skupaj tukaj, kar vse skupaj olajša.

Če se dotaknemo še potovanj po Kitajskem. Videla sta kar nekaj Kitajske. Kaj pravita o hostlih, kakšni so standardi?

Petra: Ravno pred kratkim sva bila v enem hostlu v Šanghaju, ki je pred dvema letoma dobil nagrado za najčistejši hostel. Problem hostlov tukaj ni v kvaliteti, ponudbi, gostoljubnosti in podobno, ampak v higieni. Sploh za tujce. A cene so vedno višje, standard je evropski, še posebej v večjih mestih. Seveda je razlika, ali najameš hostel v centru mesta, na obrobju ali v kakšnem manjšem mestu. Razlika v ceni je lahko tudi do 50 odstotkov. Nekje v notranjosti Kitajske so cene absurdno nizke. 
 
Urban: Enkrat sem se mudil v provinci, ki meji na Vietnam. Spal sem v hostlu za 2 evra na noč. Ni bilo razkošje, a se je dalo čisto normalno prespati. V Šanghaju, recimo, sva dala za svojo sobo 30 evrov, dorm so okoli 7 evrov. Moram reči, da sem zelo prijetno presenečen nad nivojem hostlov.

Torej, če se ljudje odpravijo na Kitajsko, bodo brez problemov prespali v hostlu?

Petra: Za mlade je to idealno, veliko ljudi spoznaš. Sami hostli tudi organizirajo veliko zabavnih reči, izlete in podobno. Nudijo ogromno in se zelo trudijo.
 
Urban: Ko sem bil prvič na Kitajskem in sta me obiskala starša, ki sta prav tako spala v hostlih in sta bila zelo zadovoljna.

Če ne govoriš kitajsko, lahko potuješ? Se lahko pojavijo kakšni problemi?

Petra: Če izbereš Peking, Šanghaj ali Hongkong se boš tudi v angleščini lahko sporazumeval. Če pa se odločiš za notranjost… Zna biti izziv.
 
Urban: V bistvu ne rabiš v notranjost, kjerkoli izven teh treh mest bo komunikacija težje stekla.
 
Petra: Saj vodiči kot so Lonely Planet načeloma pokrivajo vse. Spoznala sem veliko ljudi, ki so potovali z vodnikom v roki. A ko se z njimi pogovarjaš, spoznaš, da so jih Kitajci denarno uspešno večkrat prelisičili. Ker se tujcem zdi vse tako poceni. A na koncu ugotoviš, da so tudi za več kot polovico preplačali storitve. Ampak Kitajska se razvija tudi v tej smeri, postaja turistom vedno bolj prijazna. Tudi v hostlih vedno znajo angleško in to je lahko orientacijska točka. Naprej pa oni poskrbijo, da se boš imel lepo in da ti bo udobno ter prijetno. Kitajci imajo občutek, so zelo gostoljubni, vedno pripravljeni pomagati. To je ta toplina teh ljudi, ki te vzamejo pod svoje okrilje in ti pomagajo ne glede na to kje in kdo si. Je zelo zanimiva turistična država in se jo splača še sedaj obiskati, saj ta tipična 'kitajskost' počasi umira, vpliv globalizacije vse spreminja v to, kar imamo mi na Zahodu. Predvsem zahodni del države je zelo zanimiv, tam so še takšne stvari, da te kar obrne.
 
Urban: Bolj kot greš proti zahodu, bolj divje postaja. Tudi ljudje so drugačni. Veliko bolj divje je. Če si tip za to, seveda ni problem, se znajdeš. A je veliko lažje, če znaš kaj prebrati in povedati kakšno besedo v kitajščini.
 
Petra: Saj na koncu se vedno vse lepo izide, ker je velika prednost te države, da je zares varna. Lahko prideš sem kot turist, se greš avanturista in se ti ne bo zgodilo nič. Kraje se dogajajo, a zelo redko, če le paziš na svoje stvari. Ne počutiš se niti malo ogroženega.
 
Urban: Samo primer Šanghaja, 24 milijonskega mesta, ki nima ene takšne ulice, kjer bi recimo sredi noči rekel, da sem pa ne smem, ker je nevarno. Takšne ulice ni. To je za tako veliko mesto zares neverjetno.
 
Petra: Ja, to je verjetno posledica komunizma in tega, da se orožja ne da zlahka dobiti. 

Kakšni so vajini načrti za prihodnost, si lahko predstavljata, da življenje preživita na Kitajskem?

Petra: Jaz sem ugotovila, da tukaj ne bi mogla živeti. Razumem ljudi, ki se zaljubijo v to deželo. Veliko tujcev je tukaj, ki so si lepo postlali in že par desetletij živijo tukaj. Sama nisem za to, ker imam nek življenjski standard, ki si ga želim. Od tega, da bi imela psa, kar je tukaj skoraj nemogoče. Želim si iti v gore, želim čist zrak. So stvari, ki so tukaj moteče in za katere bo Kitajska potrebovala 50 let, da se izpopolni. Ne mislim še toliko let zastrupljati svojega telesa. Življenje tukaj je daleč od tega, čemur pravijo kitajske sanje. 
 
Urban: Super je, da dobiš toliko izkušenj, ki jih drugje niti slučajno ne bi. A dolgoročno se ne vidim tukaj. Kvaliteta življenja ni takšna, kot jo želimo mi. Problemi s hrano, vodo, zrakom…pri večini tujcev se mi zdi, da je tako. Nekaj se jih ustali za več časa, drugače je pretočnost tujcev tukaj velika. Pridejo za par let in nato odidejo.  V prihodnosti bi želel ohraniti stik s Kitajsko in jezikom, kaj več ne. Že če samo pomislim, kaj bi se z menoj dogajalo tukaj po upokojitvi. S 50 evri ne gre preživeti. Kaj boš, če se ti zgodi kaj hujšega? Sedaj ko smo mladi je udobno, a ko imaš enkrat družino, si življenje tukaj težko predstavljam.
 
Petra: Sicer pa se ne pritožujeva, da sva tukaj. Bila je najboljša poteza, ki sva jo lahko potegnila. Vseeno upam v Slovenijo, saj ima blazno velik potencial. Če se bo iz te krize znala povleči, če bodo ljudje malo spremenili miselnost… Smo raj  na zemlji in to ljudem sploh ni jasno. Da bi to videli, bi mogli na Kitajsko. Toliko raznolikosti v eni majhni državici, ki jih veliko ljudi na svetu še sploh ni doživelo. A če bi bila doma, bi sedaj verjetno preklinjala to našo deželo. Vse ima svoje pluse in minuse.

Kaj je odločilno, da se odločiš za življenje v tujini?

Urban: Ta korak, da se odločiš in greš, je težek. Ni enostavno. Moraš biti tip za to. Pa saj ni potrebno iti za celo življenje. Greš za dva meseca, pol leta. Poskusiš, vidiš, si razširiš obzorje, da ni po koncu table Maribor tudi zate konec življenja.
 
Petra: Dom je varno območje, iz katerega je težko izstopiti. A to je problem, s katerim se spopadaš ves čas. Ne zgolj v Sloveniji. Tudi ko že živiš v tujini, si narediš krog varnega območja in ko ga je treba zapustiti, to spet zahteva energijo. Nato si spet narediš novi obroč varnosti. V tujini se to dogaja veliko hitreje, ker se pač mora. To leto mi je bilo zelo naporno, saj sem mogla sprejeti veliko pomembnih odločitev, doživela sem veliko sprememb v življenju. V Sloveniji se to dogaja počasneje. Tukaj še nimava nečesa, čemur bi lahko rekla, da je domek. Živiva v študentskih sobicah in sva vedno na 99%. Ostane tisti en procent, ki lahko vse popolnoma spremeni. To zna jemati energijo. Ampak se moraš navaditi, ker nimaš izbire.
 
Urban: Res je, moraš se navaditi in tudi se. Določene stvari, ki jih v Sloveniji sploh nisem registriral, so tukaj kar naenkrat postale naporne. Ampak ne gre nama slabo, traja sicer, da si vse postaviš na noge. A je super. Ne pritožujeva se.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava