Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Po kruh v obljubljeno deželo

Vsebina

Ob rezultatih letošnjih predsedniških volitev v Združenih državah sem začel razmišljati, koliko se bo ob tem dogodku spremenil odnos Evropejcev do naših čezmorskih zaveznikov, saj trenutno marsikdo nima najlepšega mnenja o Američanih in o njih presoja zgolj glede na njihovo politično sliko in zunanjo politiko. Vendar je ta dežela veliko več kot Bush in vojna v Iraku, veliko več kot MTV in veliko več kot par ameriških turistov, ki jih srečamo v naši prestolnici; to je dežela, ki jo najbolje spoznaš, če jo obiščeš - ampak ne le kot turist, ampak skoraj kot pravi prebivalec, v kar se lahko poda vsak s pomočjo programov poletnega dela, ki jih organizirajo na potovalni agenciji STA Ljubljana.

Piše se leto 2006 in brez kakršnih posebnih namenov sem si ogledoval spletne strani o poletnem delu v ZDA, ki je zvenelo precej privlačno, vendar se nikoli nisem preveč navduševal nad življenjem v čezlužju. Toda ideja mi ni dala miru in odločil sem se, da ji dam priložnost in po nekaj mesecih priprav, varčevanja, urejevanja papirologije ipd. sem prvič sestopil na tla obljubljene dežele. Prvi vtisi so bili precej turistični: kratek ogled New Yorka in potem nadaljnji let do Oregona na daljnem zahodu, kjer pa me je čakala čisto prava služba v ličnem letovišču sredi smrekovih gozdov. Tu se je začelo pravo vsakdanje življenje: delo v restavraciji, kupovanje v lokalnih trgovinah, ameriška hrana (kar se je poznalo tudi na mojih dodatnih kilogramih), plačevanje najemnine za hišo in večer (ali jutro) pred televizijskim ekranom. Počutil sem se kot pravi Američan. Še posebej, ko sem dobil svojo lastno “social security card” in odprl svoj bančni račun. Bližje ameriškim sanjam skoraj ne gre.

Poletje je hitro minilo, zaslužil sem dovolj, si kupil prenosni računalnik, ki so tam res zelo poceni, in že je prišel na vrsto zadnji mesec, ki je namenjen popotovanju po državi. Videl sem ogromno, srečal še več ljudi in si ogledal kar nekaj znamenitosti, ki jih najdemo na razglednicah ali pa nastopajo v nadaljevankah in filmih. Največ sem se zadrževal na zahodni obali in obiskal mesta, kot so Seattle, Portland, San Francisco, Los Angeles in San Diego; ustavil sem se tudi v Salt Lake Cityju in Las Vegasu, kjer žal/na srečo zaradi nepolnoletnosti (v ZDA 21 let) nisem smel kockati; pred odhodom na vzhodno obalo pa sem obiskal tudi Grand Canyon. Čas je hitro minil in že sem sedel na letalu proti Evropi, vendar so mi tudi po prihodu domov glavo obletavali spomini na minulo poletje. Ohranjal sem stike z večino ameriških prijateljev in ves čas imel v mislih, da se nekoč vrnem.

Naslednje poletje leta 2007 mi žal ni uspelo, se je pa nad programom navdušila moja sestra in odločila se je za isto delovno mesto, kot sem ga jaz opravljal leto poprej. Čeprav sem ostal doma, so mi pogovori s sestro zopet približali stari dobri Oregon in nekako sem lahko podoživel stare izkušnje. Tudi ona se je vrnila z obilico dobrih vtisov in to tako močnih, da se je odpravila v London v kulinarično šolo, kjer je še danes, in je tako zaradi poletnega dela popolnoma spremenila pot svoje kariere.

Sam se nisem usmeril v kuharske vode, vendar mi je delo, ki sem ga opravljal, ostalo v glavi toliko časa, da sem se konec prejšnjega leta odločil, da pustolovščino ponovim. V letovišču so me z veseljem zopet zaposlili in prevevali so me prijetni občutki, ko sem ponovno vstopil v kuhinjo, ki mi je dve leti poprej postala tako domača. Sploh je bilo enkratno srečati stare znance, obenem pa mi je bilo veliko lažje sklepati nova prijateljstva, saj sem se v Oregonu sedaj res počutil kot doma. Poletje je bilo delovno, vendar zabave tudi na manjkalo. Za razliko od prejšnjega obiska sem bil tokrat polnoleten tudi po ameriško, kar je prišlo precej prav, saj se območje odlikuje z odličnim pivom iz lokalnih mikropivovarn. Letošnje leto sem točno vedel, kaj sem zamudil prejšnjič, in sem se potrudil, da sem dosegel vse zastavljene cilje.

Delovno poletje je zato hitro minilo in spet je prišlo na vrsto zasluženo popotovanje. Amerika je velika država, zato mi je ostalo še precej destinacij, ki sem jih želel obiskati. Tokrat sem se posvetil vzhodni obali, na poti tja pa sem naredil kratek postanek še v Denverju in Chicagu. Prva postaja na obali je bil Miami, od koder sem se na kratko avanturo z avtom odpravil vse do Key Westa po “Overseas Highway”, ki je ena najlepših cest v ZDA. Poleg vožnje z avtomobilom, so eden najbolj razburljivih delov potovanja po Združenih državah različni kontrasti, sploh vremenski, saj sem se en dan še ohlajal v precej toplem morju Floride, naslednji dan pa se zavit v pulover sprehajal po Central Parku, da drugih razlik sploh ne omenjam. Zadnji del potovanja je hitro minil, saj sem ga preživel na severovzhodu, kjer kar mrgoli kulture, zgodovine in zanimivih mest. Obiskal sem vse od Bostona in preko Filadelfije do Washingtona pa nazaj do New Yorka, kjer me je že čakal let proti Evropi.

Še sedaj, teden po prihodu domov, se nisem čisto privadil na staro dobro Slovenijo. Pogrešam ameriške prijatelje, pogrešam ameriške navade, hrano, ceste in še kaj bi se našlo. Vendar ostajam v stiku: preko interneta: s prijatelji, z glasbo, filmom in televizijo. Na (ne)srečo sem se navdušil na tako državo, s katero ni težko priti v stik, kjer koli na svetu se človek znajde. Toda Amerika ni le zunanja politika, ni kip svobode, ni najnovejša nadaljevanka na televiziji, niti niso le stolpnice, mesta in narava. Amerika je vsakdanje življenje, so ljudje, je hrana, jutranji časopis in skodelica kave v najbližjem dinerju. Je delo z različnimi ljudmi z različnimi navadami, so nakupi v trgovini, je pregled stanja na ameriškem računu in dober občutek, ko turistu pokažeš pravo pot v “domačem” mestu. So malenkosti, ki jih kot turist ne moreš doživeti in ki ti dajo vedeti, da nisi le na obisku, ampak da tukaj res živiš; čeprav le nekaj mesecev, občutek je še vedno dober. Tako dober, da sem se vrnil, tako dober, da grem morda spet nazaj, in tako dober, da z največjim navdušenjem takšno poletje privoščim vsakomur. Vabljeni!

Za več informacij in postopek prijave si oglejte spletno stran:
http://www.sta-lj.com/delo-v-tujini/poletno-delo-zda
Za vsa ostala vprašanja smo na voljo na:
delo@staljubljana.com in 040/822-558.


Prijave zbiramo do 31. marca 2009.

Blaž
STA Ljubljana

Sorodni članki

Prijava