Iran – ko predsodki obmolknejo – 3.del

Yazd, Chak Chak, Zoroastrizem in keramika
 
Na prvi pogled zmeden naslov sicer kar najbolje pooseblja najstarejše kontinuirano naseljeno mesto na svetu, bližnji Chak Chak in Maybod, kjer se pohvalijo, da imajo v skladiščih toliko keramičnih ploščic, da pokrijejo celotno površino Irana. A gremo po vrsti.
 
 
Po zaslugi vrhunskih avtobusov sem prispel v Yazd v poznih dopoldanskih urah spočit in pripravljen na nove dogodivščine. Čeprav ima mesto več kot pol milijona prebivalcev, je zgodovinsko jedro izjemno majhno, večina znamenitosti pa se nahaja prav v zgodovinskem jedru in bližnjih ulicah. Z Yazdom je povezanih kar nekaj stvari, za katere boste morda slišali prvič in zato je prav, da jih opišem, preden jih začnem uporabljati v nadaljevanju. Yazd, še posebej pa Chak Chak sta tesno povezana z zoroastrsko religijo oziroma zaratustrstvom. Gre za religijo, katere verniki sledijo Zoroastru (tudi Zartosht ali Zarathustra), ki je bil rojen med leti 1500 in 1000 pr. n. št. Je tudi ena prvih religij, katere vsemogočni Ahura Mazda nima upodobitve ali simbola, ampak je pozval vernike, da molijo v smeri svetlobe. Glede na to, da je bil takrat edini vir svetlobe, ki so ga lahko nadzirali, ogenj, se zoroastrska svetišča imenujejo templji ognja, v katerih gori večni plamen. Dodatno je treba omeniti, da zoroastrska vera temelji tudi na čistosti elementov, zato pokojnikov niso ne pokopavali (zaradi mešanja in onesnaženja z zemljo), ne zažigali (zaradi mešanja in onesnaženja z atmosfero), ampak so jih na stolpih tišine prepustili jastrebom. Tak način slovesa od pokojnikov so spremenili šele pred nekaj desetletji, ko so se z oblastmi dogovorili, da imajo svoja pokopališča, kjer pokojnike zaprejo v betonske grobove in tako preprečijo stik z nečisto zemljo. Drug izraz, ki je tesno povezan z Yazdom, je badgir oziroma lovilec vetra in prav Yazd se lahko pohvali z največjim badgirjem na svetu. Badgirji so konstruirani tako, da tok zraka preusmerijo preko bazenov s hladno vodo in tako skrbijo za hlajenje prostorov. Skratka odlično delujoče starodavne klimatske naprave, ki jih pa srečujemo tudi v drugih vročih krajih po svetu. Tretji izraz pa je Kanat, podzemni vodni kanal za oskrbo s pitno vodo in vodo za namakalne naprave v kmetijstvu. Seveda noben izmed treh izrazov ni omejen samo na Yazd, a marsikdo bo prav te tri izraze prvič spoznal v Yazdu in zato je prav, da jih razumemo, preden nadaljujemo. 
 
 
Preden se podamo na sprehod po pokritih ulicah, ki so še bolj podobne labirintu, kot vsi, do sedaj opisani bazarji, je smiselno pogledati na Yazd s ptičje perspektive. V kolikor boste prenočevali v hostlu Ali Baba, si lahko Yazd ogledate kar s strehe, ki je odprta za obiskovalce in takoj se boste spomnili izraza badgir, saj boste v vseh smereh videli nekaj deset badgirjev, ki se dvigajo nad številnimi stavbami svetlo rjave barve. Navkljub starosti se zdi, da je mesto na novo zgrajeno in to predvsem zaradi tipičnih fasad, ki so narejene iz slame in blata ter tako nudijo prepotrebno izolacijo pred poletno vročino. Slabost takšnih fasad pa je v tem, da so neodporne na vlago in tako jih obnavljajo vsako leto, kar daje še poseben čar staremu Yazdu. Glede na to, da so si ozke ulice precej podobne med seboj, niti pogled z vrha ni jamstvo, da se ne boste izgubili, čeprav je v mestu obilo označb, ki vodijo do najpomembnejših znamenitosti mesta. Kot se spodobi začnimo s centralno mošejo oziroma mošejo Jameh, kot se v vseh mestih imenuje centralna mošeja. Za dobrodošlico vas pričaka čudovit portal, ki je eden najvišjih v Iranu in ga s strani krasita 48-metrska minareta. Mošeja je nastala na območju nekdanjega zoroastrskega templja ognja, ki so ga preselili na drugo lokacijo. Poleg zanimive arhitekture pa se lahko v dvorišču mošeje tudi prvič srečate s kanatom, ki poteka pod mošejo. Naslednja znamenitost starega mesta je Bogheh-ye Sayyed Roknaddin, 700 let star mavzolej Sayyeda Roknadinna, ki je s svojo modro kupolo viden z vseh višjih točk v mestu. Med vsemi starimi hišami je najbolj impozantna 150 let stara Khan-e Lari, kjer si lahko ogledate tako badgirje, kot tudi notranjo opremo. Nadalje je vredno obiskati nekdanjo šolo iz 15. stoletja, bolje poznano kot Aleksandrov zapor, saj naj bi Aleksander Veliki tam zgradil vodnjak, ki je bil hkrati tudi ječa. Grobnica dvanajstih imamov je naslednja znamenitost v neposredni bližini Aleksandrovega zapora. Tik pred izhodom iz mestnega obzidja, ki je že samo po sebi znamenitost, pa se nahaja muzej vodnega sistema kanatov in tam se lahko spustite vse do nivoja vode in podrobno spoznate kanate, ki jih uporabljajo že vsaj dve tisočletji. 
 
 
Izven mestnega obzidja lahko brez prevoza obiščete tudi kompleks Amir Chakhmaq, ki je namenjen obredom ob spominu na smrt Imama Hosseina in je eno največjih tovrstnih svetišč v Iranu. Pred mogočnim portalom se nahaja več bazenov z vodometi, s strani pa je obdan z bazarjem, kjer si lahko privoščimo tudi tradicionalne iranske jedi in še posebej okusne sladice. Le nekaj korakov od trga pa se nahaja še en vodni muzej, ki je sicer vodni rezervoar (ki je večino časa brez vode), bolj kot rezervoar pa je zanimiva dvorana nad njim, kjer se ob večerih odvija zoorkhaneh, kar je nekaj med ritualom in športom in kjer lahko nepoznavalci še najbolj občudujemo ravnotežje nastopajočih, ki se tudi več kot desetkrat in z izjemno hitrostjo zavrtijo na eni nogi. Ne glede na to, ali jemljemo zoorkhaneh kot šport ali ritual, je ta iranska posebnost, ki jo prakticirajo le še v Azerbajdžanu, vpisana v UNESCO-v seznam nesnovne svetovne dediščine.
 
 
Nekoliko stran od starega mesta pa se nahajajo še tri znamenitosti, ki jih je v Yazdu potrebno obiskati in doživeti. BAGH-E DOLAT ABAD je nekdanja rezidenca, v kateri je domoval perzijski regent Karim Khan Zand iz leta 1750 in ki se ponaša z najprostornejšim badgirjem v Iranu. Badgir se nahaja nad paviljonom v izjemno skrbno načrtovanem parku. Drugi dve znamenitosti pa sta spet povezani z zoroastrizmom in sicer tempelj ognja, ki ga lahko tudi obiščemo in kjer se nahaja tudi manjši muzej in prikaz življenja pripadnikov zoroastrske religije. Seveda je v templju večni ogenj, ki impozantno plameni v osrednji stavbi. Tretja znamenitost pa sta stolpa tišine, ki se nahajata na samem obrobju mesta. Na enega od obeh je urejena sprehajalna pot in tako se lahko povzpnemo do ploščadi, na katero so nekoč položili pokojnike in jih prepustili jastrebom. Sicer so na spletu dostopni tudi dokumentarni posnetki iz časov, ko so svoje pokojne še izpostavljali jastrebom, a so tako nazorni, da raje ne delim povezave. A glede na to, da je minilo kar nekaj desetletij od zadnjega slovesa na stolpu tišine, se lahko brez strahu povzpnete in si poskusite predstavljati tradicionalne obrede slovesa.
 
 
Seveda je v Yazdu še več stvari, ki so vredne ogleda, a navedeno predstavlja skupek tistih, ki jih na noben način ni smiselno izpustiti, preden se podate na poldnevni izlet po okolici.
 
V bližnji okolici Yazda se nahaja kar nekaj znamenitosti, med katerimi je zagotovo vasica Kharanaq, stara preko 1000 let in se nahaja na območju, ki je naseljeno preko 4000 let. Vasica je dejansko mesto duhov, saj so po potresu zgradili naselje v neposredni bližini, nekdanjo vasico pa počasi obnavljajo in tako si lahko v sklopu vasice poleg bivališč ogledamo mošejo Qajar-era s tresočimi minareti ter "karavanseraj" na vhodu v mesto. 
 
 
Naslednja, osrednja točka izleta po okolici Yazda, je svetišče Chak Chak. Po legendi se je leta 637 tja pred Arabci zatekla princesa Nikbanuh. Ob pomanjkanju vode je v skalo zalučala svoje stvari in iz skale je pričela kapljati voda. Od takrat tudi ime Chak Chak, zvok, ki so ga oddajale kapljice vode. Na tem mestu se danes za mogočnimi pozlačenimi vrati nahaja tempelj ognja Pir-e-Sabz. Zoroastrijci so znani kot pošteni in iskreni ljudje in zato jih večinski muslimani tudi spoštujejo. To zaupanje sem najbolje občutil na lastni koži, ko mi je gospod, ki pobira vstopnino, zaupal ključe od mogočnih zlatih vrat in tako sem sam odklenil mogočna zlata vrata. Za vrati pa so čakali gumijasti natikači, saj voda na tem mestu še danes kaplja, v sredini pa sveti mogočen večni ogenj. Chak Chak je odprt za oglede vse dni v letu, razen med 14. in 18. junijem, ko se tam odvija letni festival in je dostop dovoljen zgolj zoroastrskim romarjem.
 
 
 
Tretji postanek na kratkem poldnevnem izletu je Meybod, mesto, ki je od nekdaj in do danes slavilo po keramiki. V preteklosti so izdelovali različne keramične izdelke, danes pa je glavna proizvodnja keramičnih ploščic. Tako v predmestjih najdemo številne tovarne, ki se nekaj kilometrov vrstijo z obeh strani glavne ceste. Pravijo, da je v skladiščih zmeraj toliko keramičnih ploščic, da lahko prekrijejo celotno površino Irana. Razmišljanje o tem, ali je to res, ali pa je to zgolj prispodoba, pustimo za drugič in se raje odpravimo v mesto, kjer si lahko ogledamo vzorno urejen golobnjak, ki so ga v preteklosti uporabljali za zbiranje golobjih iztrebkov, ki so bili odlično gnojilo. Poudariti je treba, da golobi niso bili zaprti v te stolpe, ampak so tja prihajali sami, saj jih je čakala hrana in voda; zagotovljena pa je bila tudi varnost. Dostop v stolp je bil zgolj od zgoraj, stene pa so bile tako ravne, da do vrha ni priplezala nobena žival. Nekje na polovici stolpa je bil tudi poseben krhek nanos, na katerem so še tako ostri kremplji izgubili oprijem. Danes je stolp namenjen turistom in kot bonus ponuja tudi čudovit razgled. Poleg golobnjaka je v Meybodu tudi dvorec Narein, oziroma kar je od dvorca ostalo, zato je smiselno dvakrat razmisliti o tem, ali bomo plačali (sicer simbolično) vstopnino. Bolj zanimiva je zagotovo ledenica iz safavidskega obdobja; ogromna stavba, obdana z debelimi zidovi, kjer so hranili led vso poletje in ga tudi prodajali. Najbolj zanimiv pa je "karavanseraj", ki se nahaja nedaleč stran. Gre za enega lepših in bolje ohranjenih, znotraj restavracije pa so tudi nekaj metrov široke statve za izdelavo pravih perzijskih preprog. Glede na to, da "karavanseraj" že tretjič omenjam, naj povem, da gre za trgovsko postojanko na svilni cesti, ki se je nahajala približno vsakih 35 kilometrov, saj je bila to razdalja, ki jo je karavana kamel premagala v enem dnevu. "Karavanseraj" je nudil prenočišče in hrano za kamele in trgovce, ki so jim bile na voljo tudi dodatne "izvenpenzionske" aktivnosti. Karavanseraj je ostal skoraj takšen, kot je bil pred stoletji, pod njim pa se nahaja kanat, ki ga lahko tudi danes vidimo. Notranje dvorišče je danes namenjeno predvsem obiskovalcem, ki lahko opazujejo spretne izdelovalce preprog in keramike ter seveda njihove izdelke tudi kupijo.
 
Po izvrstnem in bogatem enodnevnem izletu in odličnem falaflu sledi naslednji izziv – Shiraz, kamor se zopet podam z VIP avtobusom; preizkušenim udobnim prevoznim sredstvom. 

Prijava