Prostovoljno delo na Velem Lošinju

Zelo rada potujem. Že od osemnajstega leta, vse odkar sem bila na svojem prvem daljšem in večjem potovanju, sem sklenila, da želim vsako leto raziskati vsaj en novi kraj.

Zelo rada potujem. Že od osemnajstega leta, vse odkar sem bila na svojem prvem daljšem in večjem potovanju, sem sklenila, da želim vsako leto raziskati vsaj en novi kraj.

Kot nekdanja študentka južnoslovanskih študijev in španskega jezika in književnosti sem po končanem študiju in pred iskanjem redne zaposlitve želela čim bolj izkoristiti poletje, si pridobiti še kakšno delovno izkušnjo ter vaditi jezike, kar je, seveda najučinkoviteje v državah, kjer jih govorijo. Pisala sem Anji iz Popotniškega združenja Slovenije, saj program HI Connect ponuja priložnost, da kot prostovoljec izkusiš življenje in delo v drugi državi. Povedala sem ji svojo željo, da bi želela poleti opravljati prostovoljno delo v enem izmed španskih hostlov. Medtem ko je potekalo dogovarjanje, pa sem si rekla, zakaj ne bi čim bolj izkoristila poletja, šla na morje na Hrvaško, in si pridobila zraven še kakšno delovno izkušnjo, kjer bi združila prijetno s koristnim – uživanje na morju in delo. Anja mi je poslala kontakt menedžerke hostla na Velem Lošinju, Katarine. Dogovorili sva se za termin, Katarina pa mi je pojasnila, kakšne so naloge prostovoljcev v hostlu. Ker v Velem Lošinju še nisem bila, in ker mi je bil po pripovedovanju prijateljev in sorodnikov bolj znan Mali Lošinj, sem »pogooglala« še Veli Lošinj. Izgledal je čudovito in kot velika ljubiteljica morja, plaž, morske hrane in še marsičesa sem bila vesela, da bom lahko cel mesec preživela tam.

Najprej sem si splanirala pot. Ker nimam avta, sem po internetu pobrskala, kakšne so povezave z javnim prevozom. Priti do Velega Lošinja z avtobusom ni bil noben problem, saj v času poletnih šolskih počitnic vozijo avtobusi v smeri Maribor–Baška vsak dan, v Malinski pa sem prestopila na avtobus za Veli Lošinj. Katarina mi je podala natančna navodila kako priti od avtobusne postaje do hostla. Ko sem stopila iz avtobusa, sem se takoj podala proti hostlu. Ko sem prišla do centra in zagledala prizor, ki mi je bil znan iz slik na internetu, sem pozabila po katerih stopnicah se moram povzpeti, da bi prišla do hostla. V tistem trenutku je nekdo zaklical: »Hej, jesi li ti ona cura iz Slovenije?« Bil je Tomislav, ki je bil čez sezono zaposlen v hostlu. Tomislav mi je predstavil še Ano Marijo, mojo cimro in receptorko v hostlu in me nato peljal na kratek ogled Velega Lošinja. Vesela sem bila, ko sem izvedela, da čez tri dni pride še Roberto, prostovoljec iz Španije, saj sem lahko govorila tudi v španščini.

Preden pa začnem pripovedovati o svoji izkušnji, najprej nekaj zanimivosti o Velem Lošinju … Veli Lošinj leži na jugovzhodni strani otoka Lošinja in je, kljub imenu, manjši od Malega Lošinja. Nekdaj je bil večji (od tod tudi ime), a se je Mali Lošinj hitreje razvijal. Sam otok Lošinj je znan kot otok vitalnosti, zaradi odlične kakovosti zraka, je pa prava destinacija tudi za ljubitelje delfinov, saj je morje okrog Lošinja dom številnim delfinom. Organizirani so tudi izleti za bližnje srečanje z delfini. V Velem Lošinju se nahaja tudi Plavi svijet, Institut za istraživanje i zaštitu mora, lošinjski edukativni center o morju. Ravno v času mojega bivanja v Velem Lošinju, in sicer 1. julija, je tu potekalo pravo rajanje, saj se je praznoval dan delfinov.

V hostlu sem kot prostovoljka opravljala več različnih del. Ker sva bila v hostlu dva prostovoljca, je vsak delal en teden dopoldne, naslednji teden popoldne. En dan v tednu sva bila prosta. Delo je zajemalo pomoč pri čiščenju hostla, čiščenje terase, pranje in zlaganje posteljnine, pomoč pri zajtrku, fotografiranje za album hostla in objavljanje na Facebook strani, včasih tudi vodenje gostov do dogovorjenih mest (npr. do avtobusne postaje, če so se odpravljali na izlet). Ker je vse okrog in okrog hostla čudovit vrt z veliko rastlinskimi vrstami, smo prostovoljci opravljali tudi delo na vrtu; čiščenje iglic, zalivanje, urejanje okolice. Ob sredah smo pripravljali hostel za nove goste. Ob delu smo se veliko presmejali in bili dobra ekipa.

Večino prostega časa sem preživela na plaži Rovenski ter sprehodih po Velem in tudi Malem Lošinju. Od Velega do Malega Lošinja pogosto vozijo tudi avtobusi, a vsakemu priporočam, da se na to pot odpravi peš, saj razdalja ni velika, pot pa je naravnost čudovita in sproščujoča. V Mali Lošinj sem pogosto zahajala; uživala sem v sprehodih po Malem Lošinju, tukaj pa je tudi veliko trgovin s spominki, restavracij in kavarn, kjer sem si večkrat privoščila kak kos tortice ali osvežilno sadno kupo. Seveda pa sem si ogledala tudi kakšno znamenitost. Z Ano Marijo sem si v Velem Lošinju ogledala Kulo, muzej-galerijo, ki nas popelje v zgodovino Velega Lošinja, ko se povzpneš do vrha pa te čaka prekrasen razgled. V Malem Lošinju pa sem bila navdušena nad muzejem Apoksiomena. Gre za prikaz grškega atleta, v momentu, ko čisti svojo strgalko (s katero so si grški atleti po končanem tekmovanju s sebe čistili sledi olja, znoja in peska). Muzej nas popelje skozi celotno zgodbo, ki se zaključi v sobi z ogledom kipa. Zaradi zanimanja za zgodovino sta me ta zgodba in muzej zares fascinirala. Po ogledu muzeja lahko v zadnji sobici uživaš v pogledu na Mali Lošinj.

Večeri so bili skoraj vedno v znamenju druženja in iger. Včasih je bilo to druženje ob kartah, velikokrat pa smo igrali igro Charades!, pri kateri so se nam kdaj pridružili tudi gosti iz hostla in ob kateri sem se včasih nasmejala tudi do solz.

Dnevi so hitro tekli. V zadnjih dnevih moje dogodivščine je v Veli Lošinj prispela tudi moja cimra iz študentskih let, Katja. Kadar sva se lahko časovno uskladili z mojim delom v hostlu, sva izkoristili čas za kopanje na plaži in raziskovanjem bližnjih otokov. Z ladjico sva se odpravili na otok Susak, saj je iz Lošinja organiziranih veliko izletov na bližnje otoke. Vožnja z ladjico je bila super; glasba in morski valovi so naredili pravo vzdušje. Susak mi je ostal najbolj v spominu po plaži, kjer moraš v morju narediti kar precej korakov, da lahko zaplavaš, ter po ozkih, čudovitih ulicah, po katerih sva se sprehajali. En dan sva se odšli kopat tudi na otok Cres, kjer sem si privoščila hobotnico, ki je bila odlična.

Preden sem se odpravila na potovanje v Veli Lošinj, sem mislila, da bo en mesec več kot dovolj, da raziščem kraj do potankosti, a je čas prehitro tekel. Bila je nepozabna izkušnja in na Lošinj se zagotovo še vrnem.

 

Klavdija Tetičkovič