Kako živeti v tujini: Francija

Veliko mladih Slovencev se odloča poskusiti svojo srečo v tujih deželah in si tam poiskati zaposlitev. Življenje v tujini pa ni vedno enostavno in mnogim se je težko prilagoditi novemu okolju. Naj se zdi integracija še tako zahtevna, pa gre veliko izseljencev po isti poti in se srečuje s podobnimi izzivi. Saša je Slovenka, ki živi v Franciji, kamor se je preselila po zaključku študija. Zaupala nam je različne težave, s katerimi se je srečevala v svoji novi državi, od prihoda pa vse do zdaj, ko tam preživlja že drugo leto.

Odločitev za odhod v Francijo ni bila čisto naključna - ta država te je privlačila že prej, saj si študirala francoski jezik in književnost na Univerzi v Ljubljani. Sporazumevanje v francoščini verjetno ni bil tvoj primarni izziv, pa vendar, si se vseeno kdaj počutila prikrajšana zaradi jezikovnega primanjkljaja?
Predvsem na začetku so se pojavljale jezikovne ovire v vsakdanji komunikaciji, saj Francozi, sploh pa afriškega izvora, govorijo zelo zelo hitro, pa še z naglasom. Kljub temu da sem jezik študirala pet let, bila večkrat v Franciji, in obvladala slovnico in pisno francoščino, sem se čutila šibko v ustnem izražanju. Tako sem velikokrat prosila, če lahko ponovijo počasneje. Velikokrat so se z mano pošalili: »Ah, ti tako nič ne razumeš!« Čeprav je bila le šala, me je to takrat kar prizadelo.

V enem mesecu pa sem se na tempo govora privadila. Gre kar hitro, ko si »potopljen v okolico«, sploh če imaš nekaj predhodnega znanja. V jezikovni šoli, kjer sem takrat opravljala Erasmus prakso, pa je z jezikom kar šlo – tam je bilo med zaposlenimi in strankami kar nekaj tujcev, tako da smo vsi delali napake... ampak smo vseeno razumeli bistvo, kar pa je tudi najvažnejše.

Kaj pa kulturne razlike? Čeprav si Francijo poznala že s študija, si se še vedno morala veliko prilagajati, da si se zlila s francosko kulturo?
Ufff … določene stvari sem poznala že od prej, npr. način pozdravljanja - vedno se je treba dvakrat »cmoknit na lice« z vsako osebo, tudi ko se predstavljaš novim osebam ali v službenem okolju. Kljub temu da sem v Franciji že nekaj časa, se tega običaja še zmeraj nisem povsem privadila. Če je le mogoče, se mu skušam izogniti. Ko spoznam novo osebo, velikokrat avtomatsko stegnem roko v pozdrav - potem jih to šokira, češ kako formalna sem.
Potem pa je tu še polno vljudnostnih fraz, tako v pisni kot ustni obliki, ki so zame brez pomena, za Francoze pa nuja. Mislim, da v meni še zmeraj, kljub odprtosti prevlada slovanska kri.

Eden najtežjih problemov izseljencev je izguba mreže znancev in prijateljev. Ko si se preselila, si bila tudi sama brez ožjega kroga prijateljev in družine. Kako si se spopadla s tem?
V Lyonu, ki je bila moja prva destinacija, ni bilo prav težko. Na jezikovni šoli sem vsakodnevno delala s študenti, ki so se k nam prišli učit francoščino, tako da sem tam pridobila veliko znancev. Žal pa je bil njihov cilj izboljšati francoščino in veliko jih je po iztečenem tečaju tudi odšlo. Z zaposlenimi na šoli pa sem lahko razvila globlje odnose, npr. moja najboljša prijateljica tam je profesorica in preko nje sem spoznala veliko ljudi – večinoma pa gre za tujce. Tujci smo tako vsi v isti situaciji, saj smo vsi bolj odprti in pripravljeni na nova poznanstva.

Se v Franciji bolj družiš z drugimi slovenskimi priseljenci, z domačini Francozi ali z ostalimi tujci, ki so se tja preselili?
V Lyonu se nikoli nisem počutila zares sama, me je pa vseeno zanimalo, ali je tam kaj Slovencev. S tem namenom sem ustvarila Facebook skupino Slovenci v Lyonu in nekaj se nas je našlo. Čeprav je lepo imeti koga, s katerim lahko deliš jezik in kulturo, pa nočem biti z nekom prijateljica samo zato, ker je Slovenec. Za prijateljstvo je potrebno še kaj več. Osebno se najbolje razumem s tujci, ki živijo v Franciji. Glede prijateljstva s Francozi pa je tako … s tistimi, ki so veliko potovali in so odprtega duha, ni težko navezati stika. Drugače pa se mi zdijo kar zaprt narod. No, pa saj so takšni tudi nekateri Slovenci.

V Sloveniji imaš še vedno ožje prijatelje in družino. Imaš kdaj slabo vest, ker si odšla?
Prijatelji iz Slovenije so vseeno dolgoletni prijatelji… in pravi prijatelji ostanejo za vedno. Seveda jih pogrešam, ampak vseeno je danes komunikacija zelo poceni, tako da sem z najboljšimi prijatelji, bližnjimi sorodniki in družino dosti v kontaktu (večkrat na teden). Po drugi strani pa sem tudi izgubila ogromno znancev, saj z vsemi ne moreš ostati v stiku.

Veliko izseljencev pravi, da je denar (ali pomanjkanje denarja) največja skrb ob preselitvi v tujino. Pomanjkanje poslovnih stikov, zahteve tuje birokracije in selitveni stroški pa finančno stanje še otežujejo. Je bilo tudi pri tebi podobno?
Seveda! Sploh na začetku, ko sem končala prakso in se iz študentskega doma preselila na svoje. Za najem stanovanja potrebuješ ogromno papirjev, kot recimo poroka, 3 plačilne liste, pogodbo za nedoločen čas … Imela sem sicer pogodbo za nedoločen čas, a ne za polni delovni čas, kar me je nekako omejilo pri iskanju stanovanja. Z lastnikom sem uspela »zbarantati«, da je ostale papirje spregledal, ampak stanovanje je bilo le na pol opremljeno … Skratka, prve mesece sem bila finančno kar omejena in takrat mi brez finančne pomoči staršev ne bi uspelo.

Se po dveh letih bivanja v Franciji tam počutiš doma? Ali te določene stvari še vedno presenetijo in te spomnijo, da nisi od tam?
Moj dom je še vedno Ljubljana. Mogoče tudi zato, ker sem se pred kratkim zaradi službe preselila iz Lyona v Grenoble, kjer sem poznala le eno osebo. V Grenoblu se še ne počutim doma, za Lyon pa lahko rečem, da je moj drugi dom.

Za Francoze smo Slovenci zanimivi, saj Slovenija postaja vedno bolj popularna turistična destinacija. Velikokrat me sprašujejo o našem jeziku, recimo če je podoben ruščini. Mnogo Francozov pa žal še zmeraj ne ve, kje je Slovenija; največkrat nas umestijo nekam na Vzhod, tudi poleg Mongolije. Deležna sem tudi vprašanj, če imam urejeno vizo. Takrat omenim Jugoslavijo in takoj je vsem bolj jasno, kje smo.

Kako danes ocenjuješ svojo odločitev za preselitev v Francijo? Si želiš tam ostati?
Trenutno mislim, da je bila Francija prava odločitev. Ne morem pa trditi, da bom tu ostala za vedno. Naučila sem se, kako se prilagoditi novemu okolju in začeti iz nič (brez osnovnih zadev, kot recimo zdravstveno zavarovanje). Spoznala sem ogromno ljudi iz celega sveta, kar me bogati, in sedaj imam lahko marsikje zastonj počitnice. Naučila sem se, kakšni CV-ji so tukaj iskani in kako je pravzaprav delati v francoskem podjetju itd. Bogate izkušnje, za katere mi ni žal.

Prijava