Avtoštoparski guru

Od ostalih se razlikujem po načinu potovanja. Večina podjetnikov in županov potuje s svojimi ali službenimi vozili – jaz se na poslovni sestanek, sejem ali kak drug uradni obisk odpravim z avtoštopom. Avtoštop je zame hobi, ki je manj nevaren od tega kar počnejo drugi: alpinisti, lovci ipd. Ko pridem na kakšno srečanje, sestanek in konferenco prav tako bivam v hotelih in se lepo oblečem. Kako pridem do tja, pa je druga zgodba. 

Če bi sešteli vse preštopane kilometre, sem Zemljo obkrožilo osem in pol-krat. Zame je avtoštop klasično potovanje – drugega ne poznam. V zadnjem obdobju sem vpet v t. i. športni oz. tekmovalni avtoštop – cilj tega je čim prej priti do cilja. Pravkar sem se vrnil s tekmovalnega avtoštopa. Naloga je bila v 10 dneh preštopati 31 držav; skupno sem prevozil 7450 km in zamenjal 88 vozil. Začel sem na Finskem in končal na Švedskem; tudi tja in nazaj sem štopal. 

Države kot so Nizozemska, Litva in Rusija imajo bolj razvit avtoštop kot pri nas. Tam so avtoštoparska tekmovanja zelo pogosta. V Sloveniji na žalost nimam s kom tekmovat. Vzorniki bi bili Rusi, če bi, preden sem s tem začel, vedel za njih in njihovo delo. S tem, ko tako potujem tudi širim dober glas o Sloveniji in skrbim za večjo prepoznavnost. 

V knjigi je na 266 straneh predstavljenih 47 resničnih zgodb, ki so se mi zgodile pri mojem hobiju. Ne vključuje opisov narave, temveč opisuje srečevanje najrazličnejših, včasih tudi čudnih, ljudi. Prav tako so predstavljene nenavadne situacije in srečevanja z možmi postave. Marsikdaj sem se znašel v težkem položaju, a se mi je nekako uspelo iz njega izviti in srečno priti domov. Predlagam vam, da si knjigo Avtoštoparske zgodbe tudi preberete. 

Po tem, ko sem napisal knjigo in hodil okrog, se mi je porodila ideja o avtoštoparskem muzeju. Odprl sem ga v Kanalu ob Soči, letos pa ga bom preselil v Ljubljano, da povečam obisk, saj je prestolnica bolj frekvenčna kot domači kraj. Razmišljam, da bi ga nato vsako leto selil v drugo mesto. Glede na moje izkušnje ni podobnega muzeja nikjer na svetu – tako da sem prvi. V muzeju si lahko ogledate več kot 50 različnih vrst artiklov. Od žličk za sladoled, podložk za pivo, vrčev, prometnih znakov, avtoštoparskih napisov, vstopnic na koncerte ali druge športne dogodke, vozovnic za mestni promet, klobukov, kap, šalov in mnogo več. Na voljo pa so tudi različne igre, kjer se obiskovalci lahko preizkusite v poznavanju držav. 

Bilo jih je polno in vse so zanimive, tako da težko izpostavim katera je najbolj zanimiva – opisane so v moji knjigi. Ena izkušnja, ki me je najbolj zaznamovala je bila pred 20 leti, ko sem srečal italijanskega poslovneža, s katerim sva skupaj odprla podjetje. 

Moj načrt je v enem letu preštopati 40.000 km, kar je enkrat okoli Zemlje v terminu od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015. Trenutno mi nekaj kilometrov še manjka, ampak svoj cilj bom zagotovo osvojil. Kakor prej, bom tudi v prihodnje vikende in čim več preostalega časa izkoristil za štopanje. 

Za Popotniško združenje Slovenije sem slišal, a sam se nerad vključujem v združenja. Zase bi rekel, da sem bolj volk samotar. Prenočevanje v hostlih je zagotovo super zadeva, a bi preveč časa izgubljal pri podiranju rekordov. Sam bolj prakticiram spanje na bencinskih črpalkah, kar je časovno primernejše.

Vsekakor svetujem, da naj bodo odprti in pozitivni. Odprti do drugih ljudi, tujih jezikov in kultur. Vse skupaj vam bo zelo koristilo pri poklicu oz. službi. Na vse skupaj je potrebno gledati pozitivno in imeti v mislih, da so ljudje dobri. Nekateri poskušajo štopat in hitro obupajo, a to je napaka. Enkrat sem čakal 11 ur preden sem dobil prevoz, a nisem obupal in izgubil volje. 

Več o Miranu Ipavcu, knjigi Avtoštoparske zgodbe in Avtoštoparskem muzeju najdete na www.autostop.si.