Euro trip z babico – 1. del

 

Ko sem zvedela za novico o nosečnosti, sem kar kmalu pomislila, kam pa sedaj na potovanje. Seveda niti pomislila nisem, da ne bi šla, ampak izbor varne destinacije je le bil potreben. Razmišljali sva o različnih deželah, od Kostarike, Kalifornije itd. A na žalost je nato babica imela nekaj problemov z zdravjem in je bilo potrebno izbrati nekaj bližnjega. Evropa pa je iz najine strani že skoraj prepotovana. Zato sva vzeli v roke zemljevid in ugotovili, da obstaja še nekaj držav, kjer nisva bili. Med drugim sta to bili tudi Andora in Belorusija. Sicer ponovno nenavaden podvig, a povsem izvedljiv. Brez večjega oklevanja, sva se odločili, da bova potovali najprej do Belorusije, nato pa še v Andoro. 

 

Priprave na potovanje so bile kot običajno, torej jih skoraj ni bilo. V predčasno pripravo naju je prisilila le Belorusija, saj si je bilo potrebno urediti vizo. A dobiti vizo za to državo ni enostavno. Preden sploh zaprosite za vizo je potrebno dobiti vabilo od ene izmed njihovih agencij. Najbolj enostavno je sicer, da si preko kakšne agencije rezervirate vse, torej prenočišča, oglede in potem brez problema dobite vizo. Če pa tega ne želite storiti, pa je potrebno kakšni agenciji, ki to odobrava, plačati samo za vabilo. Tako sem na internetu poiskala nekaj agencij, jim pisala in na srečo se je našla ena, kateri sem plačala 35€ na osebo in po elektronski pošti so mi poslali vabilo. S tem vabilom sva nato morali na beloruski konzulat na Dunaj, kjer sva nato prejeli vizo za 75€ na osebo. Na pot sva se odpravili še en dan prej, preden sva bili dogovorjeni na konzulatu, saj sva želeli videti eno izmed najbolj nenavadnih kapel, ne samo na Češkem, kjer se nahaja, ampak tudi najverjetneje na svetu. Gre za kapelo, v kateri je ogromno človeških kosti, lobanj po stropu in stenah, narejeni so razni okraski, lestenci, kelihi iz kosti in na kupe kosti ena na drugi, ki so zložene v razne linije. Očitno se grozote dobro prodajajo in to kapelo hodijo gledati turisti iz vseh koncev sveta. Kapela, ki se nahaja v majhnem mestecu Sedlec ima v svoji notranjosti kosti kar okoli 40 tisoč ljudi. Večina kosti dobesedno krasi notranjost cerkev, saj so iz njih naredili prave umetniške stvaritve. Mnogi se seveda sprašujejo, le zakaj so v Rimokatoliški kapeli takšne grozote. A za tem stoji trden razlog, saj so v času, ko je zaradi raznih bolezni pomrlo na stotine ljudi, kosti prestavljali v cerkev, ker na pokopališču ni bilo dovolj prostora. Danes pa se nekateri odločijo, da želijo biti pokopani v cerkvi. 

 

 

Po prejeti beloruski vizi na Dunaju sva se odpravili na Slovaško ter preko Nizkih in Visokih Tater na Poljsko do druge večje atrakcije na najinem potovanju. Prišli sva do predela, ki nama je bil izredno všeč, Zakopane. Manjši turistični kraj z posebno gradnjo lesenih hišk s strmimi strehami ter visokimi gorami v ozadju. Res popolno nasprotje prvi obiskani atrakciji. A kaj, ko je za tem ponovno bil na vrsti izredno temačen kraj, kjer je bilo v času druge svetovne vojne zaprtih kar okoli 20 tisoč ljudi. Ogledali sva si taborišče Auschwitz, ki je še poseben vtis naredil na babico, saj se tistih časov dobro spominja. Sicer je zanimivo videti tudi temačne kraje, a zaželeli sva si bolj pozitivnih ogledov in doživetij. Tako nama je prijetno mesto Krakov polepšalo popoldne in tudi dolga podeželska cesta proti Beloruski meji ni bila preveč dolgočasna. Ker imava za seboj že toliko potovanj in skupnih druženj, se prav dobro ujameva in klepetava v nedogled. Četudi je babica pred potovanjem imela nekaj slabih zdravstvenih izkušenj in sem bila jaz na potovanju noseča, naju prav nič ni oviralo. 

 

Prvi vtis ob prihodu na belorusko mejo je bil, kot da bi se vrnila vsaj petdeset let nazaj. V življenje, o katerem so mi razlagali starši ter stari starši. Tisto, ko je še bilo potrebno po več ur čakati na mejah, ko je bilo tako rekoč vse po domače, ko se prav nikomer nikamor ni mudilo. In točno tako je bilo na beloruski meji. Tudi vsi ljudje, ki so tam čakali, so vajeni tega in prav vsi so dajali vtis, da je to čakanje nekaj povsem običajnega. Jaz pa sem se tam prikazala skupaj s svojo babico. Bili sva redki tujki, pa še precej nenavadni za njih. Mnogi so se ozirali za nama, ko so videli nenavadne avtomobilske tablice ter nato še bolj nenavadni popotnici. Tudi policistom ter carinikom ni bilo vse povsem jasno. To je še posebej potrdil eden izmed policistov, ki je pred najin avto vrgel ježa, dolg ozek trak z ostrimi konicami. Takoj sem se počutila, kot da sva sumljivi, oni pa so se zavarovali pred najinim potencialnim bežanjem. Na koncu se vprašaš, kdo bi si želel zbežati v to državo ter tam ostati, ko pa ti že na mejnem prehodu dajo veliko vedeti o tem, da so povsem drugačni. Cariniki ter policisti na meji so delovali precej nezaupljivi do tujcev, nedostopni, precej hladni, kot bi bili nekako jezni na nas. Povrh vsega pa se še nisva mogli pogovarjati. Dvakrat sem morala nekaj plačati, enkrat sem uspela zvedeti, da je šlo za nekakšno zavarovanje, za drugo plačilo pa je bila, če se ne motim, cestnina. Zavarovanje je zneslo 2€ na osebo, cestnina pa 5€ na avto. Sicer so bile cene nizke, listki, ki sem jih za to prejela pa vsi samo v cirilici. Po večurni proceduri na mejnem prehodu, sva končno uspeli nadaljevati potovanje. 

Avtocesta, ali kot bi lahko to cesto poimenovala še drugače, lepa, normalna in z navigacijo pokrita cesta, je od najinih prepotovanih bila glavna od Bresta do Minska. Malo po prečkanju meje sva prispeli v mesto Brest, kjer me je najprej presenetila slaba pokritost z navigacijo. Kar kmalu pa sem ugotovila, da je pokrita le glavna cesta ter nekaj malega stranskih, a še te samo ob in v večjih mestih. Tako sva se morali orientirati kot nekoč, s pomočjo zemljevida, spraševanj, občutka. Ja, spraševanja… to je bilo tudi precej posebno, saj večina ne zna tujih jezikov. Še dobro, da ima njihov jezik nekaj podobnih besed našim in ko je sila, se vedno da zmeniti. Vožnja od Bresta do Minska je enolična, postane vmes celo dolgočasna, saj je cesta na videz neskončno dolga, gneče ni nikjer, radarjev pa ogromno. Vsake nekaj kilometrov stoji stacionarni radar, vsake toliko pa se kje pojavi tudi policijska kontrola. Ob cesti se narava skorajda ne spremeni. Nekaj časa so borovi gozdovi, ki se nato spremenijo v brezove gozdove, vmes je mnogo jezer ter močvirij. 

 

Napisi so skoraj vsi samo v cirilici, tako da če le te ne obvladate, potujete po deželi, kjer ni smerokazov. Bencinske črpalke pa so precej pogoste, navade na njih pa niso povsem iste. Na nekaterih vam obvezno natočijo gorivo oni, medtem ko si morate na nekaterih sami. Običajno pa je tako, da morate najprej stopiti do manjše kolibice ter skozi majhno odprtino v steklenem okencu vnaprej plačati. Vedno znova mi je to delalo probleme, saj nisem vedela, koliko plačati, da bo tank poln. Poleg tega sem tukaj imela tudi problem z komunikacijo in na začetku še z njihovim denarjem. Vreden je izredno malo in ob menjavi že samo 100€ sem dobila cel kup papirnatega denarja. Kovancev nimajo. Najbolj pozitivno pa me je presenetila cena goriva, saj je za več kot polovico ugodnejša od naše. 

 

 

Težko pa je dojeti tudi razliko med mestom in podeželjem. Mesta se izredno hitro razvijajo, podeželje pa zaostaja daleč zadaj. Najhitreje rastoče mesto je vsekakor glavno mesto Minsk. Neverjetno veliko novih zgradb, predvsem stanovanjskih blokov. Center je seveda prav tako lepo urejen. Domačini delujejo povsem urejeni, kot v vseh ostalih evropskih prestolnicah. Podeželje pa je nasprotju temu. Vožnja po tistih majhnih vasicah naju je kar precej utrudila. Ko sem prvič zapeljala na takšno stransko cesto, sem se ustavila ter pogledala, ali naj sploh peljem naprej ali bom poškodovala avto. Pogoste so makadamske ceste z veliko luknjami, pa tudi tiste asfaltirane niso brez njih. Domačini na podeželju so za naju predstavljali turistično atrakcijo, saj še vedno živijo kot pred petdesetimi ali več leti. Še vedno je možno videti kočije na slabo urejenih kolovozih, lesene propadajoče ali pa tudi urejene hiške, vsaka drugačne barve in pa starejše ženičke v dolgih oblekah, ki posedajo na klopcah. A na koncu sem se vprašala, kdo je pravzaprav večja atrakcija za koga. Oni za naju ali midve za njih. Vsakič sem se zavedala, kako naju opazujejo, saj na podeželju le redko srečajo tujce, kaj šele takšno kombinacijo babice in noseče vnukinje.