»My gate is closed!!!«

»Prvič, da sem šla čisto sama na dopust. V kraje, ki so oddaljeni kar nekaj kilometrov, niti v okolici, niti na našem kontinentu – na Kanarske otoke. Na Fuerteventuro,« svojo pripoved začenja Dragana Ivanišević. Potrebovali sva lep čas, da sva se dobili, saj je na polno zasedena z delom, poleg katerega vodi še ure skupinske vadbe. Predvsem je specializirana za funkcionalne vadbe in jogo- pilates. Nikoli ji ne zmanjka besed in toliko časa že živi v Mariboru, da ji 'štajerščina' gre zelo dobro od ust. Tovrstne počitnice, kjer se kombinira prosti čas, počitek, joga in detox telesa si je želela že lep čas. Letos je zbrala pogum, »se dogovorila sama s seboj« in kupila letalsko karto. Prvo po osmih letih. V sklopu programa Fuerte Yoga je širila znanje, saj je »joga zelo starodavna veda in ne zgolj vadba. Gospodična Urša Kodela je certificirana Siravanda inštruktorica joge, ki se z jogo ukvarja vrsto let in se je pred nekaj leti odločila, da bo na otoku vetra, sonca in pozitivne energije povezala ljudi, ki želijo jogo podrobneje spoznati ter swe udeležiti detox-joga programa, ki se osredotoča na razstrupljanje telesa in uma. Čisto slučajno se je zgodilo, da sem izvedela za to možnost in ajde, gremo,« je razlagala Dragana, medtem ko se je igrala z verižico, ki se je lepo podala elegantni črtasti srajčki.

3. septembra se je zgodba začela. Prvi problem se je pojavil, ko je bilo treba spakirati stvari v zelo majhno torbo za v kabino. »Prebrala sem vse nasvete v Globetrotterju, brskala po forumih, saj ko greš prvič, nimaš pojma. Mislila sem si: '10 kilogramov, pa to bo dovolj.' Zmotno sem mislila tudi, da bo ena ura za pakiranje dovolj. Ah ja, ko pa sem videla kup stvari na eni in majhen kovček na drugi strani – to pa ne bo šlo. Saj veš, kaj potem začneš razmišljat. Joj, pa to majico bom rabila, kaj pa če bo dež … Bedarije v glavnem, takrat pa sem se res obremenjevala. Ko sem končno nabasala 9,90 kilogramov v kufer sem bila seveda cela panična, ker nimam nič zraven,« sedaj že v smehu svoje težave razlaga Dragana. 

 

Sredi noči je sedla v taksi in se odpeljala na letališče v Milano. A bolj ko so se približevali letališču, bolj jasno je postajalo, da ne bi bilo nujno biti 3 ure pred letom na letališču. Dodatne ure čakanja so se nabrale, saj imajo prevozniki opcijo časovnega okna. Tako se je še v nočnih urah znašla na letališču 6 ur prehitro. »Kaj naj človek dela 6 ur? Voznik mi je povedal, da je v bližini tržni center, a vraga, če še ni bil odprt. Tako sem malo hodila okoli centra, ki mi je ostal v spominu po tem, da sem bila verjetno edina stranka, ki ni kupila nič. Toliko lepih stvari, pa nisem mogla kupiti ničesar, ker nič ne gre v kufer!«

 

Seveda, v 6ih urah ji je uspelo priti skozi vse kontrole pravočasno, se povzpeti na letalo in se udobno namestiti, »kot v kombiju.« A polet z letalom je daleč od vožnje s kombijem, Dragana. »Jaooo, ko je ob vzletu pritisnilo ... če človek ni letel 8 let, je to kar zanimiva izkušnja,« se spominja doživetja, ki se je ponovno prebudilo iz že pozabljene preteklosti.

 

Končno, prispela na Fuerteventuro. Prvi dan se je, kot bi ji pripisal vsak, ki z njo sedi par minut na kavi, spraševala: »Kaj zdaj, kaj gremo delat, kje je plaža, vulkani, kaj tukaj vsi sedite!? Halo?!« Že ob samem pogovoru, kjer so kretnje nepogrešljiv spremljevalec, ti postane jasno, da je Draga polna energije, ki jo izžareva tako njen način govora, geste in sama pojava. No in kaj je dobila v odgovor od domačinov? »Just calm down, Dragana.«

 

»Dva tedna sem preživela v vili, kjer so v več nadstropjih sobe za prespat. Vzdušje je sproščeno, vse je bolj free. Lahko si sam kuhaš, zjutraj in zvečer imaš jogo, razne detox smoothie, malo bluziš, se pogovarjaš, čez dan delaš, kar želiš… Zraven je veliko hiš, kjer so slovenska društva, večinoma mladi, ki se ukvarjajo s surfanjem, oddajanjem sob… Folk je ful prijazen, vsi so na hojladri. Naša primorska krat 8 približno. Imajo in držijo se pregovora, da vse kar lahko narediš jutri, pusti za jutri,« Dragana v parih stavkih povzame vzdušje na Fuerti.

 

Za prvih par noči so ji dodelili spalnico v kleti in jo pomirili z besedami: »Vse tukaj je ful fajn, nič čudnega ne raste, ni strupenih živali, ničesar se ne rabiš bati. Imamo gekone, nekaj papig in hrošče.«

 

Dragana začudeno: »Kakšni hrošči?«

 

»Ah, saj boš videla, pridejo večinoma ponoči. Sedaj, ko si v kleti, je najboljše, da kovček dvigneš nekam gor in ga zapreš, da kakšen ne zaide med oblačila,« mirno odgovorijo prebivalci yogahouse-a.

 

»Zadevo sem odmislila in po večerni jogi pridem v sobo, ko v kotu zagledam senco. Kar konkretno senco. Kaj te to je? Fak! To ni bil hrošč! Ta, kot da je prišel iz Hirošime, z ogromnimi tipalkami in velik skoraj za dlan. Ogabno! To je žvad, to ni hrošč! Kako naj bi se na to navadila?!« z vnemo razlaga Dragana. Prijazni domačini so ji namreč zagotovili, da bo goste v sobi brez problema sprejela.

 

Lahko si predstavljam, da je težko zaspati z ogromnim obiskovalcem v sobi. Tudi sama je imela podobne občutke, zato je prosila soseda iz druge sobe, če pride problem rešiti. »Pride on, reče, da pač vzameš copat ali japonko, tresneš in … gremo dalje,« pravi Dragana in z rokami kaže, kako je to zgledalo: »Vzame on mojo tenisko in, poglej ti tipa, z razdalje metra in pol mojo tenisko meče v tega hrošča. Hrošč je začel dirkat sem in tja. 

 

 

Jaz pa začudena: 'Kaj te delaš ti? Kaj si zmešan?' 

 

On: 'Ja to moraš tak, jaz ne morem bliže.' 

 

Ok, če je samo en, bom preživela. Nato odprem kufer… Spet se en šeta po oblačili, jaooo. Dobro, nekako so me pomirili, da pač ne hodijo po ljudeh, samo okoli in hvala bogu, kmalu je bilo jutro.« 

 

Na srečo je naslednji dan lahko zamenjala spalnico. Preselila se je v zgornje nadstropje, kjer ni bilo ščurkov. A, kot pravi sama, se jih na koncu res navadiš. »Niso luštni, niti za pogledat, a pač so. Vsake toliko časa vidiš koga na cesti s copato v roki, ko udarja po tleh in sam pri sebi govori: 'Puta di madre!' Ja, šopaj, ščurki,« v smehu dodaja. 

 

Celotne počitnice so bile sproščene, v iskanju samega sebe, pravi Dragana. »Če na Fuerti ne spočiješ telesa in duha, potem res ne vem, kam moraš iti. Plaže so fenomenalne, pesek, pomešan z delčki ohlajene vulkanske lave. Imaš tudi divje plaže, ki niso obljudene. Vse je ekstremno sproščeno. Tudi ljudje. Surfala in kajtala nisem, imaš tudi to možnost.« Na otoku namreč ves čas malo pihlja, je sveže, a temperature so prijetne, nad 20 stopinj. Dežuje zgolj 6 dni v letu in »jaz sem seveda zadela en dan dežja.« Dragani se je otok zares zasidral v srce, pravi, da počitnice tam priporoča vsem generacijam. Posebej je poudarila, da ni nič strupenega, niti v vodi, saj je otočje vulkanskega izvora. Na Fuerti je ogromno Slovencev, ki so prodali svoje imetje in se sedaj ukvarjajo z nekakšnim pol-turizmom. Cene so kot v Sloveniji, verjetno še cenejše: »Vrček piva v kakšnem baru dobiš že za en evro.«

 

»Celoten otok je malo 'high', saj so vsi tu in tam na travici, so na izi. Nek popoldan sem bila povabljena na pool party v eno izmed vil in sprehodila sem se po vrtu, da vidim, kaj jim raste. Imaš rože, kaktuse, aloe vero in malo marihuane, raste ogromna paprika in spet marihuana. Tam lahko sadiš celo leto, klima je idealna. Folk je nenaporen, sproščen, se res trudijo, čeprav ne znajo najboljše angleško, a se kljub temu da dogovoriti vse.«

 

Zadeva ne bi bila tako zanimiva, če povratek ne bi bil takšen, kot je bil. Kanarci se pač držijo načela: »Bomo jutri, ne skrbi.« Letališče je bilo na drugem otoku Lanzarote, kamor prvi trajekt vozi ob 8.00. »Kaj se boš vstajal prej, nima smisla. Ob delovnikih pa prvi starta ob 7.40. Res razlika. Prvi avtobus na letališče pa pelje ob 9ih. Lahko naročiš taksi, a znajo biti oderuški. Seveda, jaz sem se z mojimi prej pogovorila o povratku. Zagotovijo mi, da bom prišla pravočasno, da to ni nič takšnega: 'Pazi samo, da sedeš na pravi avtobus. Mogoče bo šlo malo na knap, a še kavo boš spila na letališču.' Letalo za nazaj sem imela ob 10.25. Gate so se zaprla ob 9.55. Zdaj pa glej razliko - tja sem šla 6 ur prej, nazaj pa 5 minut gore, dole … ni panike. Gre Dragana lepo mirno na trajekt, pridem do avtobusne postaje … a nikjer nikogar. Sem si pa že prej rezervirala in plačala prenočišče v Bologni, če sem že letela tja. Tako da me je že malo začelo stiskati: 'Kaj če zamudim, kaj če bi vseeno vzela taksi, prenočišče imam plačano in to …'«

 

Ne mine minuta, ko zagleda avtobus, se odpravi do voznika in vpraša: »Can I go with you to the airport?« 

 

On: »Yes, just seat back and I will tell you.« 

 

»Super,« si misli in najde sedež nekje v zadnjem delu avtobusa. Mimo leti čudovita pokrajina. Fenomenalni vulkani, bujno zelenje. A 30 minut, kolikor je do letališča, ob spremljanju tako posebne in navdušujoče narave mine takoj. Sedaj bi, kot so ji povedali na Fuerti, že mogla videti letala, kako vzletajo in pristajajo. A nič od tega. Ura je bila že 9.38. 

 

Odpravi se do voznika, on brezskrbno: »I will tell you, seat back.« Še kar vozijo po cesti, ki vodi med vulkanskimi kamninami in rodovitno prstjo. Ura kaže 9.45. 

 

»Meni se vrata zaprejo čez 10 minut,« nekoliko nestrpno pomisli Dragan. Še tretjič gre do voznika, ki tokrat povzdigne glas in rahlo jezno ponovi: »Seat back, I will tell you!«

 

Ona: »Koliko še imamo do letališča, saj se mi čez par minut zapre gate.«

 

On: »What?! We have at least 20 minutes! Shit, you need a taxi!« 

 

Ona: »Kaj! What the fuck! Jaz moram na avion! Kak se naj vrnem drugače? Koga moram poklicat? Jaz rabim keš!« Val vročine je udaril v obraz.

 

Voznik v tistem zagleda taksista, mu trobi in se dere: »The gate, the gate!« Dragana vrže taksistu kovček, on ima že odprt prtljažnik, sede na zadnji sedež, se nemirno giba naprej in nazaj ter v slovenščini govori: »Jaz bom zamudila. Jaz bom zamudila.« 

 

Taksist se je vživel v situacijo in se prelevil v filmskega junaka Daniela Moralesa iz film Taxi Gérarda Pirèsa. »Tip je vozil v nasprotni smeri! Če bi se sedaj z njim vozila, bi bila posrana. Takrat mi je bilo vseeno,« še vedno dokaj razburjena razlaga Dragana.

 

Taksist: »Kdaj?« 

 

Ona njemu: »Pa kaj kdaj, gate se že zapira!« 

 

Ura je bila 9.52. Nato se je še spomnila, da ima denarnico v kovčku, a kovček je v prtljažniku. »To je izguba časa! Naredim plan: ko bo ustavil, jaz skočim ven, vzamem kufer, njemu 10 evrov, pasuš, papirji in karta v ustih… in leti noter!« 

 

Končno skoraj vdre na letališče. Kljub temu, da je vse našla takoj, je svoj spektakularen vstop pospremila z glasnim drenjem (sedaj priznava, da ji je malo nerodno): »My gate is closed, my gate is closed.« Si predstavljate? Ženska v največji paniki za seboj vleče prenaložen kovček (za nazaj je vanj spravila skoraj 15 kilogramov prtljage), krili s papirji v roki in v krajih, kjer so vsi sproščeni in navajeni stvari narediti jutri, glasno kriči, napol že v joku, da ne bo ujela letala?! Scena in pol za domačine in ostale, ki so po sproščujočih počitnicah mirno stali v vrsti, da oddajo prtljago. Celo letališče se je obračalo.

Na letališčih je seveda praksa, da na letalo ne moreš, če ne greš skozi kontrolo. »Sedaj bi morala še skozi kontrolo?! Kaj? Jaz nimam časa zato!« seveda je zraven poskakovala in živčno glasno molila: »Please, I must go to my family, must go to my baby! Ohhhh, my baby …« Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da otrok nima. 

 

Carinik: »Miss, you must calm down.«

 

Ona: »Ma kaj calm down! Jaz moram skozi!« 

 

Carinik: »Dajte telefon in ostale stvari, kot so pas in podobno v plastično posodo.«

 

Ona: »Pa nimam jaz časa za to!«

 

Carinik: »Morate se umiriti«

 

Ona: »Nimam jaz časa! Jaz moram skozi.«

 

»Nekako so me na hitro pregledali, ne vem, kako jim je uspelo. Nekaterih stvari se sploh ne spomnim, ker sem imela v glavi samo, da moram na letalo.« Ura je bila že krepko čez 10. Vse se je porušilo: »Gotovo je,« je mislila vsa obupana. A ko je prišla skozi kontrolo, vse prazno, razen…kot luč na koncu tunela, se v daljavi prikaže vrsta! Dolga vrsta zdolgočasenih ljudi, ki nejevoljno pogledujejo na uro in nestrpno čakajo na vkrcanje. »In stevardesa se steguje ter mi maha: 'For Bologna, si, si!' V življenju še nisem bila tako vesela čakanja v koloni. Sedaj še lahko grem na WC, kupim vodo. Yeeesssss.« Verjetno vse, kar je ostalo od živčne poti, so bile posušene potne kapljice na čelu. Ko je končno sedla na svoj sedež, se je s solzami sreče v očeh pogovorila sama s seboj: »Meni je uspelo! Jaz sem na letalu! To, to, Bologna, prihajam,« Glede na divjo vožnjo, dramo na letališču, začudene poglede in misli, da bo noč preživela na letališču, so bile čudne grimase soseda na letalu ob monologu sreče popolnoma nepomembne.