Projekt v Koreji

Za projekt sem izvedela čisto slučajno. Nekega dolgočasnega deževnega popoldneva sem brskala po spletu, z željo odkriti nekaj novega in način preživljanja mojega prostega časa. Že hiter pregled spletne strani Popotniškega združenja Slovenije je v meni prebudil zanimanje. Ko sem odkrila, da je mogoče oditi v Korejo, sem bila povem navdušena. Nemudoma sem napisala sporočilo Kaji, ki je potrpežljivo odgovarjala na moja vprašanja in uredila vse v zvezi s prijavo. 

Prijava je bila zelo enostavna. Izpolniti sem morala vprašalnik, za ostalo so poskrbeli člani Popotniškega združenja Slovenije. Glede na to, da je šlo za potovanje precej daleč, je bila prijava resnično mačji kašelj. 

Podala sem se v Južno Korejo. Azijske države so me vedno navduševale s svojo kulturo, neverjetno okusno hrano, življenjskim slogom, načinom mišljenja. Prav drugačnost, ki jo Azijci skrivajo v sebi me vedno znova prevzame in navduši. Že v začetku leta sem se odločila, da si želim podati na pot v Korejo. Najprej sem poskusila v to državo priti preko prijave na poletno šolo, vendar mi ni uspelo. Ko sem izvedela, da obstaja ta možnost, nisem oklevala. 

Nova kultura me je povsem prevzela, odnos ljudi do sočloveka, narave ter življenja nasploh pa mi je v svoji drugačnosti odprl nemalo iztočnic za razmislek. Seveda se nisem izognila učenju nekaj osnovnih besed.

Spoznavanje kulture in ljudi je moj najljubši del potovanj. Odkar sem pred leti odšla na izmenjavo v Indijo, sem prepričana, da takšnega kulturnega šoka ne bom več nikdar doživela. Prihod v Korejo je bil prijeten in že nekoliko domač. Seveda bi bila lahko za vsakogar, ki še ni potoval v Azijske države, drugačnost od Evrope nekaj neobičajnega.

S skupino smo se zbudili okrog pol sedme ure in pojedli zajtrk. Večinoma smo jedli instantne rezance (tako dobrega kruha, kot ga poznamo v Sloveniji, tam žal ni mogoče najti). Nato smo se odpravili na delo na kmetijo. Tam smo pobirali čiljie in bili zelo previdni, da se z rokami nismo dotikali oči. Nato smo se okrog poldneva vrnili nazaj v hostel, pojedli kosilo ter malce odpočili. Popoldne smo odšli na krajši izlet, kjer smo opazovali primere dobrih trajnostnih praks. Nato smo se odpravili v otroški center, kjer smo se družili z 12 letniki in se do konca programa nanje precej navezali. Okrog šeste ure smo se vrnili nazaj v hostel, kjer smo pojedli večerjo. Po večerji smo uživali v prostem času, se družili, odšli v trgovine, si ogledali znamenitosti, film, šli kolesarit … V posteljo smo se odpravili krepko čez polnoč, ko smo bili že precej utrujeni.

Seminarji in delavnice so potekale tekom programa. Veliko smo imeli praktičnega dela in ogledov, po katerih smo se pogovorili, kaj vprašali in pripomnili. Vse skupaj je potekalo zelo sproščeno.

V spomin so se mi najbolj vtisnili večeri, ko smo se zbrali v polkrog in se pogovarjali, šalili in igrali igre. Bili so resnično drobni in lepi trenutki, ki bodo za vedno ostali v mojem srcu.

Korejska hrana je pikantna, a ne preveč. Posebej znana jed Kimchi (fermentirano zelje v čilijevi omaki), se uvršča na 3. mesto najbolj zdravih jedi na svetu. 

Med generacijo, starejšo od 20 let in tistimi mlajšimi, leži velika generacijska razlika. Pri mlajših je vpliv zahodnega sveta močno viden.

Pri vožnji s podzemnimi železnicami, vlaki in drugim javnim transportom se ni pametno glasno pogovarjati. Ljudje so navadno povsem tiho in gledajo v vedno večje zaslone svojih mobilnih telefonov. 

Stare ženske svoj položaj v družbi kažejo s kratko pristriženimi lasmi in ga utrjujejo s godrnjanjem in porivanjem ljudi. Sicer so Korejci neverjetno prijazni.

Koreja je varna država. Vsi domačini, s katerimi sem govorila, so mi potrdili moje mnenje, a tudi povedali, da se področje varnosti spreminja.

Zelo verjetno.

Zberite pogum in pojdite. Potovanje in spoznavanje ljudi je vedno pozitivna izkušnja, omogoči vam, da bolje spoznate sami sebe, osebnostno zrastete in poskusite nekaj novega. Užite svojo mladost in ne odlašajte. Programi Popotniškega društva Slovenije so varni in kakovostni. Preverjeno.