»Sledite svoji strasti!«

Ura je bila 3 zjutraj. Zbudila sem se, samo da ga končno ujamem, saj verjetno še sam ne ve, kje bo naslednji dan. Prižgala sem računalnik in preko Skypa sva se po tedenskem usklajevanju končno slišala. Simpatičen moški s kratkimi svetlo-rjavimi lasmi se je pojavil na zaslonu. Njegove oči so bile polne življenja in njegove besede polne zanosa, ne glede na to, o čem je tekla beseda. Svoje otroštvo je preživel na Irskem z mamo samohranilko in sestro. V 'majhnem, usranem mestu', kot se je sam izrazil, so se prebijali v revščini. A njegova mati je ves čas želela, da bi njeni otroci dobili najboljšo izobrazbo. Tako se je odločil za študij ekonomije v Angliji. In od takrat, ko je z osemnajstimi leti zapustil Irsko, potuje po vsem svetu. Sedaj zasluži veliko. Ima 10 do 11 ljudi, ki delajo zanj, sam dela zgolj par ur na dan. 

To je zgodba o sledenju svoji strasti. To je zgodba o uspehu. Prav vsak lahko izpolni svoje sanje, tako kot jih je Johnny. In kako se je vse začelo? Preberite in navdušeni boste.

Še kot otrok sem zmeraj govoril, da bom prepotoval svet. Moj plan je bil, da med študijem vzamem prosto leto za potovanje, a si tega nisem mogel privoščiti. Niti moja mati mi ni mogla finančno pomagati. Poleg tega jo je skrbelo, da ne bom dokončal faksa, če se odpravim pred diplomo. Imela je prav. Ko sem odšel, se nisem več vrnil. Od majhnim nog sem želel potovati, saj prihajam iz majhnega mesta, kjer živi zgolj 5 ali 6 tisoč ljudi. Mesto je dolgočasno in nič se ne dogaja. Tako sem vedno sanjal o nečem večjem.

Ker sem odrasel v revščini, sem vedno želel obogateti. Menim, da so takšne sanje normalne za revne otroke. Zato sem se odločil študirati ekonomijo, da bi delal v Londonu na banki in postal milijonar. Po diplomi sem se odločil, da bom kakšno leto učil angleščino v Aziji. Nato bi se seveda vrnil in zaslužil bogastvo v Londonu. Po dveh mesecih sem opravil tečaje za učenje angleščine na Tajskem in takoj dobil pogodbo na Kitajskem. A zaljubil sem se v Tajsko, preklical pogodbo na Kitajskem in se zavedel, da ne želim opravljati dolgočasnega dela za kakršnegakoli šefa že, ves čas zaprt v pisarni. Takrat sem začel potovati in vedel sem, da ni poti nazaj.

Večinoma imam turistične vize. Ko sem nekaj mesecev delal v ZDA sem imel 'cultural exange' vizo, v Avstraliji sem delal eno leto z 'working holiday' vizo. Vse ostalo so turistične vize. Sedaj ko je moje podjetje uspešno, mi ni več treba skrbeti glede denarja, saj lahko kupim karto, sedem na letalo in letim kamorkoli. Ampak dve, tri leta nazaj so vize znale biti problem. Takrat se mi je velikokrat zgodilo, da sem pomislil: »Sranje, viza mi poteče jutri. Nekam se moram premakniti!« (Večina popotnikov za par dni odleti v državo, kjer vize ne potrebujejo, kot je recimo Singapur in se ponovno vrnejo v državo, kjer delajo oz. živijo ter na tak način ponovno dobijo vizo op.a.)

Sedaj imam okoli 90 spletnih strani in 10, 11 ljudi, ki delajo zame. Vse kar trenutno počem, je, da jih nadzorujem ter vodim. Delam par ur na dan preko svojega prenosnika. Kar je super. Moja najbolj znana spletna stran je http://onestep4ward.com, kjer pišem o svojem življenju.

Rekel bi, naj sledijo svoji strasti. Pozabite, kar vam govorijo ljudje, da morate storiti. Pozabite, kaj vam družba narekuje, kako morate živeti. Odkriti morate, kaj vas osrečuje. In če so to potovanja…potem potujete! Kar počnete, delajte z vsem srcem in strastjo; uspeh in bogastvo bo prišlo kasneje. Počnite, kar najraje počenete in to počnite z vsem srcem. Ne skrbite, kaj bo čez 10 let. Niti ne vemo, ali še bomo živi čez 10 let. Naredite to sedaj in vse se bo zgodilo, kot se mora. Sam potujem že od leta 2006 in prva 4 leta sem bil brez prebite pare, ampak še vedno srečen. Svoji strasti sem sledil dovolj dolgo, da sem čez čas okoli tega začel graditi svoje življenje. Enkrat sem prebral nek izrek, ki pravi: »Delaj, kar ljubiš in ne bo ti treba delati niti dneva v življenju.« To zares verjamem in čutim, da je to moja situacija. Prav vsak lahko živi tako.

Ne bi rekel, saj ta seznam vsak dan dopolnjujem. Mogoče bi ga moral na spletu osvežiti pogosteje. Veliko blogerjev, ki potujejo, ne delajo veliko. Gredo na Tajsko, se ga napijejo in začnejo pisati blog. To ni nikomur v pomoč. Niso naredili nič izjemnega, niso dosegli nič posebnega. Medtem ko s svojo spletno stranjo želim ljudem pokazati in povedati, da sem doživel veliko super stvari. Če nekaj na spletno stran napišem, to pomeni, da sem tudi sam to doživel in mi ljudje lahko zaupajo.

To vprašanje me malo zmede. Moja prva ne-zahodna država je bila Tajska, ki je super turistična. Sedaj sem kupil stanovanje v Bangkoku in tam je moja baza. Trenutno sem v Maleziji. A vedno sem se spraševal, ali mi je Tajska tako prirasla k srcu, ker je bila moja prva država, kamor sem odpotoval ali ker je zares najboljša država. Na to vprašanje ne poznam odgovora. Je pa zagotovo moja najljubša država za živeti. Učim se njihovega jezika, obožujem hrano, kulturo…skratka vse. Kljub temu pa menim, da ni najboljša država za potovanja, saj je vse skupaj ena velika zabava.

Menim, da nobena izkušnja ni slaba, dokler se trajno ne poškoduješ. Čeprav sem se tudi sam poškodoval v prometni nesreči na Tajskem – imel sem zlomljeno nogo. Prav tako sem v kar nekaj državah par ur preživel za zapahi. A v teh primerih je šlo večinoma za to, da so lokalni policisti od mene želeli denar, čeprav nisem naredil nič narobe. Svet je veliko varnejši kot misli večina ljudi. Če umrem na poti, bo to v prometni nesreči, v kakšni 'usrani' lokalni prometni nesreči z avtobusom. A ljudje niso nevarni, ljudje so 'cool'.

Če ne prihajate iz bogate družine, morate ugotoviti, kako boste zaslužili preko spleta oz. si najti zaposlitev v tujini. To je v primeru, da želite potovati več kot mesec ali dva. Imate 'holiday working' vize za Hongkong, Kanado in Avstralijo, kar je super. Tudi jaz sem delal tako. Če bi sedaj lahko govoril s sabo, ko sem bil mlajši, bi si rekel, naj berem in se učim o načinih, kako zaslužiti preko spleta. Potujete lahko, kolikor želite, lahko živite na kateremkoli koncu sveta, le da imate internetno povezavo in prenosnik. To je čudovito.

V preteklosti nisem bil ravno primeren kandidat za fanta. Ampak sedaj sem že dve leti v srečnem razmerju. Moja punca je stevardesa, kar je zame zelo primerno. Še vedno je težko, saj potujem vsaj 6 mesecev na leto.

Moja finančna situacija se je sedaj izboljšala, medtem ko sem prej vedno spal v hostlih. 'Dorm kultura' mi ni najbolj pri srcu, a nisem imel izbire, spal sem v stotih in stotih dormih. Menim pa, da so potrebni zgolj v zahodnih, dražjih državah. Tudi sedaj, ko potujem, spim v hostlih, a izberem privatno sobo. Potovati in spati v hotelih sploh ni zabavno. Hostli so super zabavni prostori, kjer spoznaš mnogo ljudi.

Odrasel sem v revščini in celo sedaj, ko denar ni več problem, sem še vedno varčen. Večinoma porabim le toliko, kolikor je zares potrebno. Imam budget? Niti ne. Tudi ko nisem imel niti centa na bančnem računu, sem prepotoval Indijo, Bangladeš, Nepal… A vsakokrat ko ješ ali piješ, moraš izbrati najcenejšo stvar in izbrati najnižji razred prevoza. Sedaj ni več tako dramatično, a še vedno pregledam, kje najceneje pridem skozi. To je tudi zabavnejši način potovanja.

Sem neodvisen. Imam probleme z avtoriteto, zato moram vedno najti svoj način, kako uspeti. Ne morem delovati, če mi ljudje ukazujejo, kaj moram početi. Našel sem svoj način in sedaj ga imam.

Več o njegovih dogodivščinah na spletni strani: http://onestep4ward.com .