Si je za cilj med drugim postavil Izidor Furjan, študent magistrskega študija geografije in angleščine na mariborski Filozofski fakulteti in prostovoljec Popotniškega združenja Slovenije. Večino dni v letu preživi v hribih, bodisi s prijatelji iz planinskega društva bodisi kot vodnik. Že dvajset let je član Planinskega društva Ptuj, zadnja leta je aktiven tudi pri Akademskem planinskem društvu Kozjak Maribor. 25-letni Ptujčan s skromnostjo pripoveduje o svojih več-desetdnevnih odpravah na najvišje vrhove Evrope in Azije, kjer užitek že meji na boj za preživetje z naravo in s samim seboj. Z nahrbtnikom, v katerem nosi tudi po 35 kilogramov, in spalko spi pod milim nebom in več dni visi na jeklenicah, če je treba.
Od kod ljubezen do narave in planinstva?
Verjetno sta mi jo privzgojila starša. Vedno smo preživljali konce tedna v hribih. V Planinsko društvo Ptuj sem včlanjen od svojega četrtega leta. Spominjam se dnevnika Mladi planinec, ki je takrat še obstajal, in svojih prvih izletov. Takrat sem se v hribe bolj vlekel kot hodil.
Kaj ti pomenijo planine in planinstvo? Zadovoljstvo? Navado?
Po vseh teh letih že eno z drugim – zadovoljstvo in navada. Zdaj bi mi bilo že čudno, če kakšen mesec ne bi nikamor šel. Vedno je prijetno kam iti. To je neke vrte potovanje. Eni radi hodijo na letovišča in na plažo, drugi pa v hribe. Gre za enega od načinov potovanja.
Deluješ v Planinskem društvu Ptuj in Akademskem planinskem društvu Kozjak Maribor.
Res je, v zadnjih letih sem aktiven pri Akademskem planinskem društvu Kozjak, pri alpinistih, kjer sem pripravnik, saj sem se pred leti vpisal v alpinistično šolo. Aktiven sem tudi pri Planinskem društvu Ptuj, kjer opravljam vodniško delo, pomagam pa tudi drugim planinskim društvom po Sloveniji in v tujini.
Si vodnik PZS-kategorij A, B, C, D in vaditelj orientacije. Kaj to pomeni?
Kategorija A so lahke kopne ture, ki jih obiščemo večinoma poleti. Jaz temu pravim pot za regrat nabirat, na primer Velika planina. Kategorija B so jeklenice, skale. To je na primer Triglav in visokogorje. Kategorija C so kopne plezalne ture. Sem prištevamo že zelo zahtevna brezpotja, pri katerih se uporabljajo vrvi in je treba plezati. To je pravzaprav mešanica med planinskimi potmi in alpinističnimi smermi, primerna za manjše skupine. Tega je v Sloveniji ogromno. Kategorija D so lažje zimske ture, na primer zimska Raduha ali Peca ali zimski obisk Pohorja.
V okviru planinske zveze imamo tudi planinsko orientacijo in planinska orientacijska tekmovanja. Udeležil sem se izobraževanja, na katerem smo se usposabljali za treniranje mladih za orientacijsko planinstvo, da se sami znajdejo na terenu s pomočjo karte.
Kakšna je bila pot do vseh teh licenc?
Predvsem dolga. Vodniškega tečaja sem se udeležil, ko sem bil še mladoleten. Čeprav me ne bi smeli vzeti, so me spustili zraven. Ko zdaj gledam za nazaj, menim, da takrat še nisem bil niti malo zrel za vodnika, ker sem bil še otrok. Nabiranje licenc gre zelo počasi. Dve leti moraš imeti eno kategorijo, nato se lahko izobražuješ za naslednjo. Trenutno sem v fazi izobraževanja za zadnjo veljavno licenco v Sloveniji, to je licenca za kategorijo E, ki se v Sloveniji zelo redko izvaja. Kategorija E so zelo zahtevni zimski vzponi. Druge kategorije se v Sloveniji ne izvajajo, razen turnih smuk, ampak turni smučar ravno nisem.
Katere so lastnosti dobrega planinskega vodnika?
Znanje in izkušnje. Preplet obojega. Jaz sem imel to srečo, da sem ogromno prepotoval, veliko videl, spremljal različne vodnike in ljudi. Nekatera znanja so mi bila že privzgojena, npr. poznavanje rastlin, gorstev …, predvsem stvari, ki se jih je težko naučiti. Nekaj sicer lahko prebereš v knjigi, veliko pa sem se priučil na tečaju.
Kako je biti vodnik? Kaj obsega delo vodnika?
Odvisno od načina – ali gre za avtobusni izlet ali izlet z avtomobili ali kako drugače. Začne se z načrtovanjem, umestitvijo izleta v letni plan planinskega društva. Nato pripraviš razpis (cena, prijava, časovnica, pobiranje denarja …). Če je večja skupina, se na pot odpravi več vodičev. Določimo, kdo bo hodil spredaj, kdo zadaj. Določimo, kdo bo glavni vodnik. Ni nujno, da glavni vodnik hodi prvi. Jaz sem včasih glavni vodnik, ampak nastavim koga drugega, da hodi prvi, tako se lahko jaz podružim s planinci. Formuliramo postanke in malico. Delo vodnika je včasih zelo formulirano. Učitelji bi rekli, da imamo lesson plan.
Se nadaljuje.
