Živeti na Kitajskem? Zakaj pa ne! – 1. del

Za bralce Globetrotterja sta zaupala zgodbe ob prvem obisku te, za nas še vedno dokaj eksotične dežele, opisala težave, s katerimi se Kitajska sooča, podala nasvete, zakaj se odpraviti na Kitajsko. Dotaknila sta se tudi vsakdanjega življenja v Šanghaju, kjer živita že 9 mesecev. Mesta, ki je po besedah mlade uspešne kitajske pisateljice Wei Hui v uspešnici Poroka z budo, »najhrupnejši in najosupljivejši kraj na svetu«, ki je »divje častihlepen in na vrat na nos drvi v kapitalizem.« Potrdila sta vse to in zlomila še kakšno napačno predstavo o Kitajcih.

Petra: Grozno! Mislim, da najhujši dnevi v mojem življenju. Res je šok. Dejstvo je, da smo šli sem sami in zares si ne znaš predstavljati, kaj te čaka. Misliš si: Ah, saj bom zmogel. Na koncu res premagaš vse, a je šok velik.

 

Urban: Mislim, da sem takrat prvič v življenju bil cel teden depresiven.

Petra: Dejstvo, da je toliko ljudi, gneča vedno in povsod. Poleg tega malo ljudi govori angleško, kar je bil takrat problem, saj še nismo bili tako vešči v jeziku. Da ne omenjam nehigiene, špukanja, riganja in podobnih neokusnih stvari sredi ceste.

 

Urban: Najboljše bo, če kar povem, kako je zgledalo, ko sem prišel na letališče v Peking. 15, 16 ur si na letalu, ješ zanič hrano na letalu in prispeš… utrujen, skoraj ubit. Kar sem vedel, je bil zgolj naslov, kamor sem mogel v določenem času priti. Študiral sem v Jinan, kar je dve provinci nižje od Pekinga in pred petimi leti so bili vlaki še zelo počasni. Ta vlak je do mesta vozil še 7 ur. Najprej sem seveda še 4 ure čakal, da sem prišel na vrsto, da sem karto sploh kupil. Predstavljaj si: s seboj imaš prtljage za eno leto, tovoril sem kot mula, ljudje so strmeli vame, hodili mimo mene, pljuvali, bilo jih je milijon, jedli so, bili glasni. Skratka cel kaos. Poleg tega si še utrujen in cel povožen. Ko sem končno kupil karto, se je izkazalo, da moram na vlak čakati še 6 ur! Tako sem kot kup nesreče sedel na 30 kilogramskem nahrbtniku, poleg sebe sem imel še ogromno torbo in za piko na i sem mogel še na WC. Ja, na Kitajskem so bile takrat samo čučalice… In ko končno pridem na vlak se izkaže, da nimam sedeža! Bil sem kot kup dreka, utrujen, čisto rdeč v obraz, napol mrtev. Nekim Kitajcem sem se zasmilil in so mi dali majhen stol, da sem lahko sedel v koridorju med sedeži. Poleg nepopisne gneče me je vsak drug seveda še izprašal in si me ogledoval. Ko sem prispel v Jinan sem šel v prvi hostel, ki sem ga videl. Po treh urah me je zbudila čistilka, ki je nujno mogla očistiti sobo. Nisem se imel moči kregati z njo, zato sem pobral stvari in se odpravil na faks, kjer seveda spet traja in traja, da urediš potrebno, saj je kitajski birokratski ustroj počasen.

 

Petra: Nato prideš v sobo in te čaka pet kil prahu z žuželkami iz prejšnjega leta. In to je šokantno. Je dogodivščina. A ko po tednu dni prideš k sebi in se zaveš, da si na drugi strani sveta in ne moreš kar tako domov, pač moraš potrpeti. Kmalu se je vse obrnilo, spoznavali smo nove ljudi in postalo nam je udobno. Lahko rečem, da  je bilo to najboljše leto v mojem življenju.

 

Urban: Postane ti udobno, ker spoznaš ljudi, okolje in jezik. Moraš vedeti, da Kitajci (pred petimi leti še toliko bolj) gledajo in si ogledujejo tujce, ker smo jim drugačni, novi in posebni. Nam pa je to blazno moteče. Še sedaj mi kdo stopi na živec, ko buli vame, a sedaj jim svoje povem v relativno tekoči kitajščini in moram reči, da deluje. A s situacijo se pač moraš sprijazniti, druga ti ne preostane. Sicer so ljudje zelo prijazni do tujcev, težko najdeš koga, ki bi ti želel kaj žalega. Je pa res, da so lahko vsiljivi.

Urban: Čisto vsem Slovencem bi svetoval, da pridejo na Kitajsko za leto ali dve.

 

Petra: Da vidijo, v kakšni lepi državi živimo, kaj vse imamo.

 

Urban: Da vidijo, da ne obstaja samo Slovenija. Da ne moreš na stvari gledati tako ozko. Vse kar Slovenci vidimo, da je ves čas vse slabo, ves čas gledamo kaj drugi imajo in mi ne. Samo da sosedu krava 'crkne' in bom jaz najbolj vesel kmet na vasi. Prvo kar vidiš v Šanghaju, 24 milijonskem mestu, je, kako ogromna masa ljudi živi na kupu, a vse nekako funkcionira. Imajo dober davčni sitem, urejen javni prevoz, infrastruktura je impresivna. Zadeva je zanimiva iz kateregakoli vidika gledaš. Sploh kakšni politiki, gospodarstveniki bi mogli to videti, da svoj mali, ozek okvir spravijo v nekaj večjega.

 

Petra: Seveda ima ta medalja dve plati. So stvari, zaradi katerih ljudje ne želijo na Kitajsko. To so recimo onesnaženje, ne le zraka, ampak tudi hrane in vode. Vedno več tujcev skrbi, ali se bo čez par let sploh še dalo živeti tukaj. Vsa industrializacija v Šanghaju v zadnjih 20 letih sedaj dobiva svoje posledice. Kot okoljevarstvenica vem, da je napovedana slaba slika, če se ne bodo potrudili in začeli delovati v drugi smeri. Zna se zgoditi, da življenje tukaj ne bo več mogoče. Že sedaj vsakih 6 sekund za rakom umre en Kitajec, ampak tukaj tega nihče ne ve, saj so ti podatki skriti. Družba se ne sme masovno pritoževati, ker bi prišlo do težav. Takšen je pač sistem. So plusi in minusi, ki se jih oboje splača videti, saj začneš ceniti svoj domač kraj.

Petra: Ko sem po petih letih ponovno prišla v Šanghaj, je prva stvar, ki sem jo opazila množica novih zgradb. To je prvo, kar ti pade v oči. Moteče pa je, da Šanghaj ne premore ene velike zelene površine. Ima par parkov, a večinoma so Šanghaj samo zgradbe, tako da si obkrožen s samim betonom. Tianjin, mesto, kjer sem živela v času študija, se je tudi popolnoma spremenilo, saj so vse zgradili skoraj na novo. Tudi onesnaževanje postaja vsako leto večji problem. Kar se tiče družbe pa je razkol med revnimi in bogatimi še večji. Vidi se, da je kapitalizem in ameriški način življenja obnorel Kitajce. Enostavno: v življenju vidijo edini cilj v denarju, ne glede na to, koga bodo za dosego le-tega mogli pohoditi. Kar je zelo slabo, saj je vedno manj morale, vedno več umazanih poslov in površinskosti. Večina ljudi, ki je iz danes na jutri obogatelo, imajo napačno predstavo, kaj pomeni imeti denar. Sploh jih je težko opisati. Denar za njih ni zgolj to, da si lahko privoščiš kakšno stvar. V Evropi se praviloma skriva, da si nenormalno bogat. Na Kitajskem pa bo en bogataš kupil 5 Porschejev, imel na roki par nesramno bogatih ur. Skratka, kazal bo svoje bogastvo in to je tako zanimivo v tej kulturi. Vedno več bogatih Kitajcev kot je, vedno bolj to prihaja na plan. To je bila velika sprememba, ker takrat tega ni bilo toliko. Sedaj se kot Evropejka ob vseh teh bogataših počutim resnično revno.

 

Urban: Dodal bi, da se je tudi nama spremenilo življenje. Oba sva diplomirala in imava reden dohodek. Ko si enkrat študent, imaš okoli sebe drugačen krog ljudi in to zagotovo vpliva na sliko, ki sva jo dobila. Kot študenta niti nisva imela možnosti stika s takšnimi ljudmi, kot jih imam jaz danes. Res pa je tudi, da takrat bogatašev ni bilo toliko. V 4, 5 letih se na Kitajskem ogromno spremeni. Sploh hitrost razvoja tukaj je eksplozivna. Če pogledamo BDP: tukaj je rast 8 odstotna, pri nas pa -1. Že to je velik kazalec razlik. Vse se saturira. Če so bili včasih manjši problemi, so danes večji. Če včasih družbeni razkol ni bil tako velik, je danes večji. Okoljevarstveni problemi so bili in so se še zaostrili. Je pa veliko dobrih stvari povezanih s Kitajsko, ki ne pridejo v medije. Potrebno je izpostaviti, da na Kitajskem pred desetimi leti pokojninskega sistema ni bilo. Sedaj se ga postavlja na noge. Prav tako je bil javni promet v večini drugo-tirnih mest v razsulu. V bistvu je bil katastrofalen! Danes je postavljen na noge. Vseeno določene stvari funkcionirajo. 

Petra: Dejansko je bilo lažje, ker sem že bila tukaj. To je bil velik plus. Sedaj opravljam pripravništvo. Je zelo zanimivo, pestro kulturno okolje. Smo skupina Slovencev, Filipincev in Kitajcev. Super je spoznavati delovni način na Kitajskem. A o tem bo več povedal Urban, ki je zaposlen v kitajski firmi kot edini tujec in ima čisto drugačne izkušnje.

Urban: Trenutno delam na zasebnem golf igrišču kot glavni učitelj golf akademije. Pred menoj je delo opravljal nek Američan, ki pa je odšel domov in so potrebovali tujca, ki bi ga nadomestil. Izobražujem učitelje golfa, skrbim za red in mir na golf akademiji in učim večinoma VIP goste.

Več o delu in življenju na Kitajskem, nasvetih za potovanje po tej oddaljeni deželi in hostlih, nad katerimi sta bila pozitivno presenečena, v naslednji številki Globetrotterja.