Zakladi s pločnika za ponovno uporabo

Škatle z malimi zakladi

Nekaj časa sem živela v Nemčiji v mestu Marburg. Že v prvih tednih sem opazila to »šenkano« robo. V večini primerov je šlo to za predmete, ki so še uporabni, vendar pa so dotičnemu domovanju svoj namen že iztrošili. Včasih je šlo za igrače in otroške knjige, ki so jih otroci prerasli, ostale knjige, ki so jih lastniki že prebrali, pa tudi različno hišno dekoracijo in posodo ter kuhinjske pripomočke. V Sloveniji je »kopanje« po tovrstnih odpadih še vedno pospremljeno s stigmo. Sama vidim to kot odlično rešitev v trendu ponovne uporabe. S to navado stvari krožijo – nekdo nekaj ne potrebuje več, nekdo drug pa lahko to isto stvar dokončno uporabi.

V zadnjem času se tudi v Sloveniji vedno bolj razvijajo centri ponovne uporabe, izmenjevalnice, »second hand« trgovine in podobno. S tem se zmanjšuje tudi stigma, ki visi nad temi izdelki. V tujini že vrsto let delujejo trgovine ponovne uporabe, katerih namen je s prodajo doniranih stvari zbirati sredstva za financiranje različnih projektov. Zbrana sredstva nato namenijo različnim ustanovam in organizacijam, ki pokrivajo različna področja od zdravstva, ekologije do reševanja stisk ranljivejših skupin ali brezdomcev. Tudi v Marburgu sem večkrat obiskala trgovinici, ki sta delovali po tem principu. Ena je delovala pod okriljem Rdečega križa, druga pa je bila pod okriljem lokalne organizacije, ki je skrbela za brezdomce in ljudi iz socialno šibkejših okolij.

Pomisli, kaj potrebuješ, in »zu verschenken« škatla te bo našla

Vseeno pa je občutek, ko na poti iz sprehoda najdeš stiskalec za česen v odličnem stanju, o katerem si ne dolgo nazaj razmišljal, da bi ga potreboval, neprecenljiv. Kot da bi našel zaklad. Jaz sem v Marburg prišla s kovčkom in javnim prevozom. Z javnim prevozom so po večini potekale tudi ostale poti iz Marburga do Slovenije. Tudi izselila sem se tako, torej prav veliko nisem mogla odnesti sabo, zato je bil ta način zame več kot idealen. V stanovanju, kjer sem živela, je bila oprema čisto solidna, vendar pa sem tu in tam kaj pogrešala. Pri zapravljanju za dekoracijo in gospodinjske pripomočke me je omejevala velikost mojega kovčka, saj ne bi ravno vsega odnesla domov, da bi pa karkoli pustila tam, se mi pa je tudi zdelo škoda. Tako pa sem kakšno stvar našla tukaj, kakšno tam, neko posodo sem dokupila v trgovinicah s predmeti ponovne uporabe in domovanje sem si prav prijetno opremila. Osebno ne podpiram poceni kupovanja stvari, ki se jih navadno znebimo že po krajšem času in se mi zdi ideja o izmenjevalnicah fenomenalna.

Sama sem vedno rada pristopila do škatle in pobrskala, kaj zanimivega me čaka. V mestu so bile kar ob kakšni stavbi za to tudi namenjene nekakšne police, kamor si lahko pristavil kakšno stvar, ki je nisi več potreboval. Tudi nekatere stanovanjske hiše so imele za to prav posebne oddelke v hiši, kamor so lahko stanovalci odlagali predmete in oblačila in si jih tako izmenjevali. To sem nekajkrat storila tudi sama. Tudi če nisem nič potrebovala, je bilo zanimivo samo pogledat. Še bolj zanimivo je bilo, ko sem si zamislila nekaj, kar potrebujem, potem pa oprezala za tem in velikokrat me je hitro to kar samo našlo. Tudi kot popotnika te lahko zu verschenken škatle pozitivno presenetijo. Morda bi se prilegla knjiga za večerno branje v hostlu ali pa kakšen drug na poti uporaben predmet.