S kom potovati

Prvo samostojno potovanje me je zasvojilo in vse od takrat potujem v lastni režiji. Začela sem se spreminjati kot oseba in postajati vse bolj samostojna. Na novih potovanjih se mi je pridružil takratni partner. Na eno izmed potovanj pa smo se podali tudi kot družba štirih prijateljev.

Potem pa je prišel trenutek, ko se je ljubezen po dolgih letih ohladila. To je bilo za mene eno najtežjih obdobij v življenju, saj sem poleg ljubezni izgubila še dve, meni zelo dragi, osebi. Bila je točka preloma in odločitev, kako naprej.

Ali preneham potovati in se posvetim drugim stvarem v življenju ali pa se na hitro postavim na noge in pomislim, kaj lahko naredim?! Bila sem tiha in sramežljiva punca, ki ni hitro navezovala stikov. Nisem si predstavljala, da odidem na potovanje sama.

Tisto leto pa sem imela malo sreče. Moja dobra prijateljica je bila dalj časa na obisku v New Yorku pri bratu. Oba sem poznala od malih nog in že pol leta sta me vabila, da ju obiščem. Dva meseca po razhodu s fantom sem že sama sedela na letalu in potovala proti novim dogodivščinam. Prvotni načrt je bil, da s prijateljico skupaj odkrijeva New York in še eno izmed zveznih držav. Vendar se je ideja kmalu po prihodu spremenila, ker je začela delati na nekem projektu in ji ta ni dopuščal časa za potovanje. Najprej sem se začela potepati sama in ko sem videla vse, kar sem si zamislila, se je začela želja po avanturah v meni prebujati. Odločila sem se, da grem do Niagarskih slapov sama. Tam sem kmalu po prihodu spoznala prve popotnike in skupaj smo preživeli nekaj trenutkov. Največje presenečenje pa je bilo, da sva se zjutraj pri zajtrku spoznala z fantom, ki je ravno tisti dan odhajal nazaj proti New Yorku. Jaz z vlakom, on z motorjem. Po dobri uri ali dveh pogovora sem se odločila. Samo enkrat se živi, 600 kilometrov dolgo pot želim doživeti na motorju. Bilo je super, zanimivo, avanturistično in brca v rit, ki sem jo še kako potrebovala. Takrat sem spoznala, novo obliko potovanja – potovanje s popolnim neznancem.

Po prihodu domov sem spet dobila tisto malo iskrico v očeh in vedela sem, da sem popotnica in avanturistka. Znašla se bom in potovanja bodo ostala pomemben del v mojem življenju.

Naslednje leto sem se odločila, da malo raziščem, kako na pot, vendar ne sama. Med prijatelji imam popotnike, vendar jih privlačijo drugačne vrste potovanj, potujejo s partnerji ... Eden izmed njih mi je v tistem času povedal, da je odšel na potovanje z popolnim nenznancem. Sprva se mi je ideja zdela nora, nemogoča in čisto nič za mene. To enostavno nisem jaz. Potem pa sem se spomnila vožnje z motorjem in začela po internetu iskati, kje se najdejo podobno misleči.

To sem našla na STA forumu in sem si rekla, da bom poskusila. Nikjer ni pisalo, da moram izpeljati zadevo, v kolikor bom imela slab občutek. Tako sem se dobila z dvema sopotnikoma. Pri prvem je bil občutek slab, nekako se nisva ujela. Druga pa je bila simpatična in izredno prijazna punca. Samo po eni pijači sva vedeli, da je to to in se odločili, da greva skupaj na potovanje.
Skupaj sva odšli za tri tedne na Sumatro. Bilo je eno mojih najboljših potovanj, punca je super in moram reči, da sem se redko kakšnim prijateljem tako noro ujela kot ravno z njo. Še danes sva ostali v stikih.

Potovanje z neznanci? Da ali ne? Pri meni je to definitivno DA. Sedaj že nekaj let potujem tako, pa naj gre za kratka ali dolga potovanja, vmes sem naredila še en izlet povsem v solo izvedbi. Zakaj vedno z drugo osebo? Zato, ker so nekateri imeli partnerja in je bila enostavno samo ena priložnost, nekateri so samo za kratka potovanja ... in tako spoznaš nove zanimive osebe. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi in z nekaterimi smo ostali v stikih, z nekaterimi pa smo postali tudi dobri prijatelji. Definitivno pa so to osebe z ljubeznijo do potovanj in avantur.

Preden sem se odločila, da sopotnika poiščem na tak način, sem se o svoji odločitvi pogovarjala s prijatelji. Bila sem negativno presenečena, kako so gledali na stvar in da nisem dobila nobene spodbude. Normalno, da so v meni zbudili dvome – kaj sedaj?! A odločila sem se, da o tem ne govorim več in to vseeno izpeljem.

Povsem drugačna zgodba pa je bila, ko sva s sopotnikom/-co popotnikom, ki sva jih spoznavala na poti, razložila, na kakšen način sva se spoznala/-li. Bili so presenečeni in z velikim zanimanjem pozdravili tak način. Še več, zanimalo jih je kje obstajajo taki forumi, ker bi tudi sami poiskusili tak način potovanja v prihodnosti.

Danes vem, da je to super zadeva in želim, da tisti, ki nimajo družbe za v svet, a imajo željo, razmislijo o takem načinu potovanja. Mogoče jim moja zgodba da tisto malo poguma, da naredijo ta korak. Podobno misleče lahko danes najdete na STA forumu, popotniških zmenkih na Facebooku, Semaforumu …

Mene je spremenilo, postala sem zelo samozavestna, direktna, bolj močna oseba in uživam v življenju.