Vsako mesto ima svojo dušo, ki jo krasijo unikatna kultura, posebna hrana, specifična pijača in seveda ljudje. Če želite mestni utrip resnično začutili, se je dobro držati načela: ko si v Rimu, delaj kot Rimljani. Za nameček pa je pred vami še pet nasvetov, kaj v mestih, ki jih obiščemo, res moramo narediti.
Kadarkoli potujemo, kjerkoli se nahajamo in karkoli delamo, smo gurmani ali ne, za nove podvige potrebujemo energijo. Ja, hrano potrebujemo, a v tujih državah ima okušanje drugačnih, popolnoma neznanih okusov poseben čar. Že samo blejska kremšnita je veliko slajša na terasi s pogledom na Blejsko jezero. Tako so testenine najboljše v Italiji, Turki so mojstri slaščic, Istanbula pa nikakor ne smete zapustiti brez da bi preizkusili »fish kebap«, postreženega kar iz barke, ki se je ravno privezala na dok s svežim ulovom. Različne omamne vonjave, ki se vijejo po mestnih ulicah privlačijo kot magnet in včasih se jim je nemogoče upreti. Tako vas v večernih urah na trgu Djemaa el-Fna v Marakešu zaobjame mešanica vonjev - od kuhanih polžev, ovčje drobovine do pečenih ali ocvrtih rib, kus kusa in sveže zelenjave ter sadja. Vendar hrana je veliko več kot zgolj okrepčilo. Kulturo lokalnega prebivalstva je možno spoznati tudi skozi hrano, katere priprava se razlikuje prav toliko kot uživanje le-te. Indijci recimo jedo zelo začinjeno in pikantno hrano, kot tudi večina Azijcev. Nemci obožujejo krompir na sto in en način, Japonci jedo surove ribe, Mehičani tortilje. Kjerkoli v arabskem svetu je dovoljeno jesti zgolj z desno roko, saj je leva rezervirana za brisanje tazadnje. Kitajci, Tajci, Korejci… kot pribor uporabljajo palčke, medtem ko Indijci najraje okušajo hrano z rokami. Na Japonskem si lahko privoščite glasno srebanje rezancev, kar bo velika pohvala kuharju, medtem ko bi vas v večini evropskih držav v restavraciji ostali gostje gledali postrani. Samo način, kako se spoprijeti s kosilom, večerjo ali malico so zelo različni in velikokrat zabavni, da božanskih okusov, ki jih ponuja svetovna kuhinja niti ne omenjam.
Tako kot ima vsaka država tradicionalno jed, ima zagotovo tudi tradicionalno pijačo. Religija velikokrat posega v vsakdanje življenje, kar je dobro vidno tudi pri prehranjevalnih in pivskih navadah ljudi. Tako se hindujci in muslimani izogibajo alkoholu, medtem ko recimo med krščansko mašo duhovnik spije kozarček rujnega. Slovenci smo zelo ponosni na svoja vina, obisk kakšne vinske kleti je lahko zelo zanimivo doživetje, pazljivost pri doziranju v teh kleteh ni nikoli odveč. Poseben festival Nemci prirejajo konec septembra in glede na količino piva, ki se spije v dneh festivala, bi lahko rekli, da je posvečen prav hmeljevi pijači. Na lanskem Oktoberfestu so tako obiskovalci spili za tri olimpijske bazene piva, pojedli 118 volov in nekaj tisoč piščancev. Popolno nasprotje so Indijci, ki večinoma alkohola ne pijejo. Indijo poganja čaj, ki ga skuhajo iz polovice vode in polovice mleka, dodajo črn čaj in začimbe. V Braziliji si privoščite koktajl capirinha, v Mehiki je obvezen šilček tekile, v Rusiji pa vodke.
Povečini skrite za vogalom ali pa se odprejo, ko stopiš skozi majhno ulico. Tržnice, polne življenja, kjer trgovci glasno naznanjajo svojo ponudbo in cene, kjer se domačini pogajajo za najugodnejši nakup in kjer najdeš vse od živih živali, umetnin, stare šare do sadja in zelenjave. V mnogih državah je barantanje na tržnicah obvezno, če ne želite biti opeharjeni. V Dubaju se na ogromnem souku (kot Arabci pravijo odprtim tržnicam), namenjenemu zgolj prodaji zlata, od blišča svetijo oči prav vsakemu obiskovalcu. Druga zgodba je v Indiji, kjer tržnice po urejenosti dubajskim ne sežejo niti do kolen, a skrivajo druge zaklade. Še preden je blago na tehtnici, je nujno barantati, tudi če gre zgolj za jabolka ali grozdje, saj tujcem prvotno ceno postavijo vsaj sto odstotkov višje, kot je običajno. Na Kitajskem so tržnice izjemno pestre, saj najdeš res vse, kar ti srce poželi ali pa tudi ne. Izbira je zagotovo drugačna kot na mariborskem bolšjem sejmu, ki pa ima zavidljiv obisk vsako nedeljo. Čeprav je mariborski bolšji sejem postal prava tržnica z oblačili, sadjem, zelenjavo, orodjem in belo tehniko, se tam zadržujejo tudi redki zbiratelji starin. Vsako večje evropsko mesto zagotovo skriva tudi bolšji sejem, kjer izbor blaga lahko veliko pove o navadah in življenju lokalnih prebivalcev.
Javni prevozi se v državah razlikujejo tako zelo kot cene za vozovnice. Zahodni svet ima javni prevoz dobro urejen, kar pomeni, da ni velikih zamud, da se z menoj ne vozijo še kokoši in celoten pridelek iz polja ter da se premika več kot 50 na uro. Vendar v katerikoli državi sem se potikala, so najboljša doživetja prav na najcenejših prevoznih sredstvih. V Maroku imajo več vrst avtobusov, klimatizirani so dražji, tisti brez klime ali »kokošji busi« (kot smo jih poimenovali) so cenejši. Na slednjem smo se peljali čez prelaz in ženske so bruhale, otroci jokali, moški sedeli po tleh in jamrali, kokoške so se (hvalabogu) vozile na strehi. V Indiji pravijo, da je udobneje potovati z vlakom, a kaj ko tudi deset urne zamude niso redkost, avtobusom pa se često dogajajo okvare. Ne glede na vse neprijetnosti, ki vas lahko doletijo na »kokošjih busih«, pa v spominu ostanejo prijetne dogodivščine. Največja prednost potovanja z domačini je ta, da kaj kmalu najdeš prijetnega sogovornika ali celo prijatelja. Če uporabljate lokalen prevoz vam bo hvaležna tudi vaša denarnica, poleg tega vam nikoli ne bo dolgčas, saj se na avtobusih, vlakih, trajektih vedno kaj dogaja.
Mestni vrvež, množice ljudi, gost promet in posledično onesnaženje so razlogi, da si misli in čute odpočijemo v naravi. Kratek skok iz mesta v bližnji gozd, na peščeno plažo ali med riževa polja je lahko kot balzam za telo in dušo. Narava skriva nešteto naravnih biserov, od prelepih slapov do prostranih ajdovih polj, zasneženih vrhov gora, ledeniških jezer, ki so se ujela med okoliško gorovje in peščenih puščav, ki jim ni videti konca. Piko na i tem naravnim lepotam dajo živali. Na Baliju v Ubudu je pravi magnet za turiste opičji gozd, kjer lahko norčije malih, srednjih in velikih opic opazujete od blizu. Afriški safariji (Kenija, Tanzanija) ponujajo neopisljivo lepo pokrajino, kjer se v naravnem okolju gibajo živali, ki jih vidimo zgolj v dokumentarnih filmih. Na Tajskem je popularno zajahati slona ali se slikati z levom, nacionalni park Everglades pa skriva prave aligatorje. Tudi podvodni svet je vreden omembe, koralni grebeni so zaradi pestrosti živalskih vrst kot magnet za potapljače.