Otok Aitutaki

 

 

Sama enostavno obožujem letala in tisti trenutek, ko se ta začnejo premikati in pridobijo svojo hitrost, vem, da ponovno grem dogodivščinam naproti. Kot mali otrok, ko se razveseli svojega rojstnodnevnega darila. In tako je bilo tudi tokrat. 

 

Let z majhnim letalom je potekal brez zapletov. Super je bilo, ker je bila pilotska kabina kar odprta, tako da je bil možen pogled na prav vse štiri strani. Po prihodu na miniaturno letališče Aitutaki (let traja eno uro iz večjega otoka Rarotonga) že iz zraka lahko vidiš prečudovito laguno tega čudovitega atola. Turkizne barve morja, bela, ampak zares čisto bela, mivka ter palme so vidni že iz letala. In v trenutku se počutiš izpolnjeno, popolno. V oči pa se prikrade sijaj.

 

Na majhnem letališču turiste pričakajo delavci iz letovišč, ki potnikom okoli vratu obešajo rože, spletene v verižice. Čakam, da jo dobim tudi sama. Žal pa moje „letovišče“ nima petih zvezdic, tako da rožic nisem prejela. Rezervacijo sem naredila v majhni leseni hišici. So pa bile rožice posejane vse naokoli moje nove hišice, kjer sem prebivala nekaj dni. V ceno sem imela vključen tudi neomejen dostop do kajaka in tudi neomejen obisk pajkov. Plaža pa je bila, ne boste verjeli, le nekaj metrov stran. Edina, ampak res edina, slaba stran vse te lepote je bilo takrat edino to, da sem morala vse to doživljati sama. Ker pa pišem članek o tem mojem popotovanju skoraj šest let po tem, ko sem obiskala te prečudovite otoke, vam povem da do sedaj še nihče ni bil pripravljen iti z menoj na ta del sveta, tako da sem naredila res pametno odločitev, da sem se takrat v to podala sama. Kajti če tega ne bi naredila sama, teh krajev tudi nikoli ne bi videla. 

 

 

In res, še danes se skoraj vsak dan spomnim na ta raj. Raj, na katerega bi se rada nekega dne vrnila s svojo boljšo polovico, da mu pokažem, da se prav noben denar tega sveta, prav noben avtomobil in prav nobeno stanovanje ali hiša ne more primerjati s tem, kar sem doživljala in doživela na tem čudovitem otočju. Pa naj začnem.

 

Kje je Aitutaki? Je eden izmed petnajstih Cookovih otokov, ki ležijo sredi Tihega oceana, nekoliko pod ekvatorjem in približno 2000 kilometrov od Nove Zelandije oziroma za lažjo predstavo med Novo Zelandijo in Havaji. Domačini se imenujejo Maori.

 

 

Tri dni na otočku pa sem preživela tako. Vsako jutro sem se odpravila na zajtrk v sosednje letovišče. Namreč moja lesena hišica zajtrka ni imela. Pa nič zato. Po zajtrku malo poležat na plažo, potem pa na potep po otoku. In to kar peš, da sem lahko občudovala prav vsako palmovo drevo in prav vsako hišo, zidano ali iz lesa. Zanimivo na otoku je to, da je prebivalcev zelo malo, naj bi jih bilo le okoli 1800. Zato so se pripravljeni pogovarjati prav vsi, prav tako ti nudijo prevoz, ko vidijo da pešačiš (seveda prevoz na motorju). Na otoku je avtomobilov zelo malo. Sprehajam se mimo dreves in opažam, da je skoraj polovica otoka polomljenega. Seveda je slaba stran takšnih otokov to, da jih lahko hitro uničijo cunamiji in tropske nevihte. In tega ni tako malo. Tako da res so pogumni tisti, ki ostanejo in tu živijo. Pa saj ne znajo drugače. To je njihov dom. Tu se počutijo dobro. In le kako se ne bi?

 

 

Ko drugi dan prispem do manjšega pristanišča, kjer me čaka ladja od koder začnemo potep po laguni, ki je na drugem delu otoka, kjer sem prebivala, me zopet začnejo oblivati občutki sreče. To je tista laguna, ki sem jo videla iz letala. Laguna, ki naj bi bila polna živobarvnih ribic, ogromnih želvic, nešteto majhnih otočkov z belo mivko, barva morja pa nekaj tako lepega, da oči počivajo in počivajo, in še kar počivajo. 

 

Ko končamo z jutranjim potapljanjem med ribicami in želvicami, nas ladja pusti na enem izmed mini otočkov (najprej na otočku, ki je povsem iz mivke, prav nobenega drevesa na njem, raj za fotografiranje). Potem pa sledi „hoja“ v polmetrski vodi do otoka, ki mu pravijo One Foot Island.  Moram reči je bila kar naporna vaja takole hoditi po vodi. Voda pa tako kristalno čista, da kar ne moreš verjeti svojim očem. In kar težko se je odločiti: ali bi šel spet zaplavat ali pa bi kar gledal in gledal to prečudovito laguno in otočke okoli nje sredi Polinezije. 

 

 

Tretji dan sem se »povzpela na najvišji vrh otoka«. Hrib Maungapu je visok 124 metrov. Kljub izredno nizki višini se slavna laguna prav lepo vidi. In najvišji vrh je bil čisto blizu moje male hišice. 

 

Tistih nekaj dni tu je minilo, kot da bi rekel en dva tri. Bili so občutkov polni. Ker strast kar gori v tebi ko si tu. Beseda Aitutaki pa to dejansko tudi pomeni, in sicer dobesedno „keep the fire going“ oziroma še moj prevod: zadrži strast  v sebi, vedno in povsod. In še kratek nasvet vsem popotnikom: če si nekaj želite, to naredite. Pa ne jutri, planirajte že zdaj, ta trenutek. Pa tudi, če nimate ob sebi boljše polovice. Kajti najlepše stvari se lahko zgodijo tudi takrat, ko greš na pot sam.