Za mnoge je rajsko otočje v Tihem oceanu uresničitev življenjskih sanj. Med 322 otoki, med katerimi je le 109 civiliziranih oz. tam živijo domačini, je možno za vsakega najti nekaj. Od rajskih samotnih kotičkov, zabave, adrenalinskih športov in še mnogo več. Na potovanje po tem otočju ne pomisli ravno mnogo ljudi, saj ima večina o njem predstavo, da gre le za rajske plaže. Res je, takšne ponudbe je v izobilju, vendar pa država nudi mnogo več kot samo to. Fiji na večini pusti le pozitivne vtise – prijazne ljudi, lepo naravo, rajske plaže oz. z drugo besedo povedano, pobeg v sanje.
Backpacker potovanje po rajskem otočju
Moj stil potovanja je tak, da si težko zamislim potovati brez nahrbtnika na rami in brez sprotnega organiziranja potovanja. Brez predhodnih informacij o otočju se je potovanje začelo malce zmedeno. Če ne bi bilo na letališču toliko vsiljivih ponudnikov in če ne bi med njimi izbrala takrat zase najboljšega, ne vem kako bi sicer potekalo potovanje. Premamila me je ponudba agencije Fiji Experience, ki popotnike vozi po otoku s kombiji ali avtobusi ter organizira trekinge in adrenalinske športe – vse, kar si skupina poželi. Tako se v skupini znajdejo popotniki iz vseh koncev sveta, kar je seveda še ena prednost za nas vse – nova poznanstva.
Prijazni domačini s kruto zgodovino
Prvi prebivalci naj bi na otočje prišli pred približno 3500 leti iz okoliških otočij, nekateri pa jih označujejo tudi za Malezijce. Za njimi so šele v zgodnjem 19. stoletju prišli preostali priseljenci in to iz Evrope. Domačine so kar kmalu označili za prijazne, opazili pa so tudi njihovo krutost. Dobrih sto let nazaj je bil na otočju še vedno prisoten kanibalizem. Evropejci, ki jih je kanibalizem precej presenetil, so kljub temu ostali, saj so imeli od sandalovine in kasneje bombaža veliko korist. Takrat je živel še zadnji kanibal, za katerega domačini pravijo, da je skupaj s svojimi podrejenimi pojedel kar okoli 1000 ljudi. Domačini niso ponosni na svojo zgodovino in zaradi tega se le redko vidi kaj, kar bi obiskovalca spomnilo na to. Ob glavni cesti na primer stoji precej zapuščena grobnica zadnjega kanibala. Nekaj, kar lahko pogosto opazimo, pa so kanibalske vilice na telefonskih govorilnicah. Z njimi so iz sovražnika trgali meso in ga kasneje pojedli. Poleg tega so pokopavali tudi žive ljudi. Domačini o tem običajno ne govorijo prav veliko. Če pa tujci že ravno sprašujejo o tem, pa nekateri povedo kaj več.
Za mnoge napačna predstava o otočju
Otočje za mnoge predstavlja rajske plaže, čudovite hotelske objekte, uživanje ob koktejlih, skratka počitek. Ravno zaradi tega se tja podaja večina samo v hotele ob rajske plaže, kjer nato preživijo ves čas namenjen dopustu. Ob tem hoteli nudijo tudi dodatno ponudbo, ceno le-te pa gostje običajno močno preplačajo. Otočje pa nudi še mnogo več, sploh pa se to doživi, če se potovanje organizira sproti na sami poti, kar je tudi pravi izziv. Potovanje v lastni organizaciji je zelo enostavno, varno in ponuja ogromno doživetij za zares malo ceno. Na letališčih so že ponudbe za raznorazna potovanja; lahko sam najameš avto ali pa skupaj z ostalimi popotniki najameš kombi, avtobus, vodiča in tudi šoferja in že se lahko podaš na potep. Kaj si ogledati in kaj doživeti, je običajno samostojna izbira popotnikov.
Adrenalinski športi
Le malokdo pomisli, da se v deželi skriva obilica možnosti za adrenalinski šport. Za tiste, ki v tem uživajo, je najbolje izbrati skupno popotovanje po otočju po programu, ki vključuje tudi največ tovrstnih športnih doživetij. V prvi vrsti ponujajo športe, ki drugje niso ravno množični in si jih domačini kar malce svojijo. Kdo bi pomislil, da se na Fijiju najde prostor za deskanje na peščenih sipinah? Strme sipine ob rajskih plažah so kar kmalu izkoristili za to in tja prihaja veliko popotnikov. Na deski, podobni tisti za deskanje na valovih, smo se leže spuščali po strmih sipinah, kar se je izkazalo za zares posebno doživetje.
V notranjosti največjega otoka pa se nahaja prava pravcata džungla, kot smo ji lahko priča v filmih. Domačini jo danes izkoriščajo za trekinge. Prebijanje skozi gosto zaraslo rastlinje, polno ptičev in njihovih nenavadnih glasov; prečkanje rek, močvirij, kopanje pod slapovi, je namenjeno le pravim ljubiteljem adrenalina. Kljub temu, da bi se ta treking lahko kaj hitro sprevrgel v nočno moro, sem se odločila podati na to pustolovščino. Po odhodu na treking pa so nas domačini spravili kar kmalu v negotovost. To pa zato, ker so nas brez predhodnih navodil zapeljali do gostega, vse povprek zaraslega gozda. Sami so šli kar bosi, mi pa – po želji. Po težki poti skozi tropski gozd smo si sicer le stežka predstavljali, da zna to biti pravo doživetje, vendar je na koncu dejansko tudi bilo. Prečkali smo reke, močvirja, pravzaprav pogosto sploh nismo videli kod stopamo, le vdiralo se nam je pod nogami globoko v blato in močno zaraslo visoko travo. Ves čas smo poslušali petje raznih ptic, videli pa prav nobene in tudi ostalih živali ne. Največje presenečenje pa je bilo kopanje na in pod slapovi reke daleč v džungli. Zaradi močne zračne sem le z težavo posušila športne copate.
Poleg adrenalinske ponudbe pa promovirajo tudi bolj množične športe: od deskanja na valovih, potapljanja, do jezdenja konjev ob rajskih plažah itd. Za vsakega ljubitelja zdravega načina življenja se tam vsekakor kaj najde.
Nenavadno potapljanje
Za ljubitelje potapljanja je otočje dejansko raj. Čeprav večina tistih, ki se odločijo za potapljanje na Fijiju najprej pomisli na koralne grebene, se ta predstava hitro spremeni, ko vidijo preostalo ponudbo. Domačini so ponosni so na svoje odlično organizirane potope z morskimi psi. Kot ljubiteljica podvodnega sveta sem kmalu spoznala, da bo prav to to moja prioriteta na potovanju. Za takšno potapljanje je seveda potrebno imeti izpit za potapljača oz. se lahko izpit naredi tudi tam, kar pa traja vsaj teden dni. Potopi z morskimi psi so na Fijiju postali že tako prepoznavni, da je potrebno že imeti srečo, da se ujame kakšen prost termin. Naval na potope z morskimi psi je precej velik, ampak zame so še našli prostor in nenavadna avantura se je začela. Že sam odhod na potop je bil zelo poseben. S katamaranom smo se z neverjetno hitrostjo zapeljali na odprto morje preko ali celo pod neobičajno velikimi valovi. Na s koordinatami točno določeni točki smo se ustavili, nakar se je po krajših navodilih začel prvi potop. Potopi z morskimi psi so strogo varovani s strani organizatorjev, ki jih je potopu toliko, kot je obiskovalcev. Morski psi so že vajeni človeških obiskovalcev, saj so redno hranjeni in posledično, kar je najpomembnejše – siti. Opravili smo dva potopa, enega na 30 metrih, drugega pa na 25 metrih globine. Vodje potopa obiskovalcem točno pokažejo, kje je potrebno klečati oz. pri prihodu večjih morskih psov celo ležati. Nakar se začno morski psi eden za drugim postopno zbirati, saj kaj kmalu zaznajo hrano oz. mrtve ribe, ki jih eden od potapljačev deli morskim psom. Je pa bilo za nas, ki smo tam bili le opazovalci, vsekakor nenavadno pred seboj zagledati več kot 3 metre velikega tigrastega morskega psa, ki velja za nevarnejšo vrsto. Ja, imeli smo neverjetno srečo, da se je med mnogimi sivimi morskimi psi kar naenkrat prikazal prav tigrasti morski pes in v trenutku ostal sam, saj so vsi ostali zbežali. Znano je namreč, da tigrasti morski psi jedo ostale. Potop z morskimi psi je za ljubitelje tega športa vsekakor zelo poseben dogodek. Načeloma pri tem naj tudi ne bi bilo večjih nevarnosti. Se je pa eden izmed vodičev že pred potopom pošalil, da ne pomni, da bi kdaj kakšen morski pes pojedel kakšnega potapljača.
Najbližji stik s pravimi domačini
Zaradi velikega priseljevanja Indijcev na Fiji, v mestih žal ni možno doživeti pravega življenja prvobitnih domačinov. Še vedno pa se ga najde na podeželju, sploh v manjših vaseh. Domačini so za obiskovalce zelo odprti, zato jih sprejemajo tudi v osnovnih šolah. To je tako za obiskovalce kot tudi za učence poseben dogodek. Je pa priporočljivo, da se otrokom za darilo prinese kakšne šolske potrebščine. Učenci obiskovalcem z veseljem kaj zaplešejo ali zapojejo, nato pa tudi oni pričakujejo kaj v zameno. Dovolj je že, da se jim pove kaj o sebi in svoji deželi. Naša skupinica popotnikov iz vseh koncev sveta je otrokom celo zapela pesmico in ob tem smo ugotovili, da je bilo nam bolj nerodno kot otrokom. Sicer pa so šole na videz precej revne, nekatere izgledajo že skoraj kot zapuščene, saj običajno nimajo niti oken. Ograja pred šolo pa je narejena kar iz plastenk. V vaseh pa se obiskovalce z veseljem povabi tudi v kulturni dom na pitje kave. Tu ne gre za kavo, kakršno poznamo pri nas, ampak za pijačo narejeno iz korenin rastline yagona. Pitje kave je pri njih poseben obred. Ob obredu je potrebno spoštovati celo vrsto pravil. Oblačila morajo segati čez kolena, obleko morajo imeti tako moški kot ženske. Tako da je dovolj, če se okoli pasu zveže »sulu« – njihovo tradicionalno krilo. Tudi za samo pitje kave obstajajo točno določena pravila, ob pripravi pa je potrebno moliti. Prvi vedno pije gospodar, nato šele vsi ostali. Kavo se vedno pije iz skodelic iz kokosa. Za mešanje zmletih korenin rastline v vodi ter deljenje pijače je vedno nekdo določen. Ta nato prinese do prav vsakega obiskovalca (vsi sedijo na tleh) skodelico polno pijače. Preden se sprejme pijačo, pa je potrebno ploskniti in reči bula. Šele nato se jo lahko spije. In kaj pomeni bula? Vse dobro; lahko je pozdrav, dober tek itd. Kavo smo pili skoraj vsak večer, saj se domačini ob tem dogodku zabavajo. Pravi dogodek pitja kave pa je bil v kulturnem domu. Ob tem so nam domačini še zapeli nekaj svojih tradicionalnih pesmi, nakar smo morali z njimi še zaplesati.
Fiji je dežela, ki daje občutek, da se je čas ustavil. V njej ni zaznati stresa, hitenja, le umirjeno in nasmejano življenje. Ljudstva iz nerazvitih dežel pogosto hrepenijo po odhodu v Evropo ali Ameriko, ampak kljub temu imajo na Fijiju mnogo lepše življenje, kakor mi v razvitem svetu.