Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Hrvaška z morja

V čem se jadranje razlikuje od normalnega potovanja? Verjetno v tem, da nikjer drugje nisi dan in noč bližje morju. In tako imaš preprosto ves čas za opazovanje igre narave. 

 
 
Vsaka moja plovba se začenja v Piranu. V Piranu, ki ga varujeta trdnjava in cerkev Svetega Jurija. Moja najljubša stvar v Piranu je potepanje po majhnih uličicah, ki se vijejo navzgor. Med ulicami so raznobarvne hiše, nekatere še vedno lepe kot takrat, ko so bile zgrajene, spet druge pa so svoj šarm izgubile v pomakanju časa in denarja za obnovo. Nikoli ne vem čisto dobro, kje se bodo uličice končale in moj trud po strmih ovinkih nagradile s čudovitim pogledom na širno morje, kjer samo nekje v daljavi ozrem obronke hribov. Piran ima svoje čare, odkrivati jih je najboljše v Youth Hostlu Piran
 
Nato, ko je veter prav in je na krovu dovolj hrane, odjadram vstran. Plujem mimo Istre, opazujem stotine hišk na obali, opazujem mogočna mesta in se izgubljam med otoki. V enem izmed teh mest, Poreču ali Rovinju, se je treba ustaviti zaradi prijave na mejo. Tam lahko že spet začutim poletni vrvež. Vrvež greje tisočletne kamne, ljudje pa hitijo v senco. A kmalu zapustim tudi to mesto. Počasi zahaja sonce in še vedno se mi zdi, da so najlepši zahodi v Istri. Sonce počasi tone v morje, ki v času pred zahodom spreminja barve kot kakšen kamnolom. Vse od nebeško modre do zlatih pramenov, ki plešejo na njegovem temenu in na koncu pristanejo v temi modrine. In malo po tem, ko z daljnogledom opazujem živali na Brionih, najljubših Titovih otokih, se znajdem v Puljskih vodah. Počasi zaplujem mimo velikih žerjavov, ki ponoči spreminjajo barve. In ko mimo mene na lov odide še zadnja ribiška barka, se znajdem pred mestom. In kaj ponuja Pula? Ali Pulj po slovensko. Pula ima svoj rimski amfiteater, v katerem svoj dom večkrat najdejo ljubitelji glasbe in svetovno znani izvajalci. In Pula ima celotno rimsko mesto v svojih koreninah. Pula pa ima tudi svoje trgovine skozi celotno glavno ulico ter divje in umetne plaže za vse plavalne okuse. 
 
Naslednji dan se napotim čez Kvarner. Kvarner, območje bele modrine in burje. Potovanje z jadrnico ti da stik z morjem. Tako se izgubljam v nežnem pljuskanju valov ob jadrničin trup, gledam borbo valov za prevlado in zaspim ob nežnem vetriču. Seveda pa se vsake toliko časa tudi posvetujem s svojimi prijatelji galebi. Otoka Cres in Lošinj, kot dva od velikih kvarnerskih otokov, povezuje most, ki se nahaja v starem mestu Osor. In vsakič, ko plujemo skozi ta most, nas spremlja navdušena množica, in tako je bilo tudi tokrat. Že naslednji trenutek pa sem se zagledala v vasice na Lošinju. 
 
Lepe, živahne. Ki uživajo predvsem poleti. Posebno vzdušje dogajanja in zabave je zaznati na tradicionalnih zabavah. Eden mojih najljubših poletnih festivalov se dogaja v Velem Lošinju na otoku Lošinj. Takrat izgleda, kot da se cel otok zbere v Lošinju in se skupaj druži in zabava. In res se takrat v zraku čuti vriske sreče in veselja. Nekega julijskega večera sem tako priplula v Veli Lošinj, prepustila sem se Veloselski noči; tako sem najprej opazovala borbo z metlami na kajaku, kasneje pa še tekmovanje s samokolnicami in vlečenje vrvi. Vse je bilo živo. In delovalo je, kot da vse živi za ta dogodek. Veli Lošinj je, kot piše v moji oguljeni knjigi Cres in Lošinj, ki sem jo prebrala vsaj že petkrat, kraj z ravno pravšnjo klimo za pljučne bolnike na Cres-Lošinjskemu arhipelagu. Ima bogato zgodovino pogumnih pomorščakov, ki so pluli po svetovnih morjih. In to se vidi v visokih hišah, predvsem tistih na rivi, s katerih oken in balkonov so žene čakale svoje može. Zgodb Lošinja in sosednjega Cresa je tako ogromno. Posebno uživajo ponoči. Ko otok šumi v stotih šumih, ki jim človeško oko ne zna najti odgovora. Vsake toliko časa se sliši premikanje med drevesi, nato pa štrbunk v morje. Takrat veš, da na otoku gospodarijo divje živali, ki se brez težav premikajo skozi kraje, kamor človeške noge nimajo vstopa. In če bi radi tudi sami raziskali skrivnosti otokov, potem si rezervirajte dopust v Omladinskem hostlu v Velem Lošinju. In ne pozabite na knjigo Cres in Lošinj. 
 
Vonj borovcev je nekaj, česar se na morju ne da zgrešiti. Ne glede na to, kje se nahajaš. In ta vonj je v mojih nosnicah, ko plujem mimo otokov slavnih pomorščakov (Silba) in malo manj slavnih kmetov (Ilovik). Končno pa sem ugledala Zadar. Zadar, ki vedno živi in kipi od življenja. Prvi poglej nanj je kot vedno veličasten. Zadar je veliko mesto, sestavljeno iz stotine hiš. Ko se približujem, opazujem samo tiste na polotoku, a že to mi je dovolj. Hitro opazim tudi rivo, po kateri paradirajo imenitno napravljeni turisti. No, če lahko kopalke štejemo za imenitno opremo. Opazim kopalce in upam, da bodo v istih oblikah ostali tudi, ko se bom zapeljala mimo njih. Že pristanek, le malo za velikimi trajekti na neki turistični ladjici, je zabavna dogodivščina. Posebej za tiste, ki to opazujejo s pomola in sosednjih jadrnic. Ponavadi celotno občinstvo nima preveč dobrega mnenja o pomorščaku, ki pristaja. 
 
 
Že naslednji trenutek pa opazujem ogromne trajekte, ki potujejo po zadrskem arhipelagu. Od tam pa stečem po zadrskih uličicah, moji koraki donijo po tlakovanih kamnih. Tečem mimo belih hiš in številnih slaščičarnah. Za hip le postojim pri mogočni beli cerkvi in nato že grem naprej. Ustavim se na stojnicah ob obali, kjer pogledam, če je letos kaj novega. Gledam ljudi, gledam prodajalce in se na novo poskušam nekaj naučiti o človeškem značaju. A ker mi gre to zadnje čase slabo in ker že pada noč, se odpravim do orgel. Morskih orgel, ki delujejo s pomočjo vodnih tokov. Tu obsedim in prisluhnem čudoviti glasbi, ob kateri dobim navdih še za nekaj sestavkov svojih predvsem še bodočih člankov. Preden pa se poslovim od večera, me pa čakajo še poskoki po interaktivnih tleh, ki spreminjajo barvo. Tu z ostalimi mejnimi otroki z veseljem poskakujem. 
 
Počasi je že čas za moje spanje, oziroma branje v kabini pozno v noč. Če seveda med temi vsemi pripravami na spanje zaspim. Za vas, celinske prijatelje, pa priporočam spanje v HI hostlu v Zadru, ki je največji hostel v celotnem mestu.
 
In spet napoči novo jutro. Po nakupu kruha odplujemo. Proti Biogradu na moru, čigar že ime zariše nasmeh na obraz. Biograd, iz katerega se vidi otok Ugljan, ki je eden najdaljših hrvaških otokov, vedno poln Slovencev. Če prav pomislim, se te najde tudi v Biogradu. 
 
Vso pot sem opazovala obalo z vsemi svojimi ravninami in vzpetinami, ki so se odkrivale pred mano. Ob njih pa sem videla igro valov. Jadrnica namreč dela svoje valove, ki se vedno z veseljem zaletavajo v sosednje. Na njih pa se zrcali sončna svetloba. Ki se iz bele zaslepljujoče proti večeru spreminja v modro oranžno barvo. A preden zapadem v dolge litanije opisovanja sončnega zahoda se bom raje zbudila in se posvetila Biogradu. Tu smo se celo zasidrali v marino. Marina je taka zanimiva skupnost plovil, ki se še ne poznajo. A še vseeno skupinsko škripajo z vrvmi in vezmi celo noč. Medtem pa njihovi začasni prebivalci sedijo na plovilih in veselo govorijo. In se trudijo, da bi jih vsi slišali. Marina se nahaja v bližini centra mesta. Biograd je nastal na ruševinah antičnega mesta Biadone, kar pomeni, da ima dolgo zgodovino in ga že zaradi tega vredno raziskati. Seveda pa je, kot vsako drugo normalno mesto na hrvaški obali, ponosen lastnik več cerkva. Ene večje in dveh manjših. Če se pa naveličaš potepanja po mestnih ulicah, pa se lahko podaš tudi v Nacionalni park Krka, ki se nahaja v bližini. Za spanje pa priporočam hostel Hrid
 
Nato pa malo glasbe, ki v marino prihaja iz okoliških barov, malo tišine, malo vetra in že je tu kričanje galebov in nov dan. Ta dan nas je čakalo dolgo jadranje vse do Hvara. A kmalu je zapihala burja in smo že drveli po Jadranu navzdol. Jadranje je še posebej zabavno na kljunu, ko včasih jadrnica butne ob val in se ta razleti skozi kljun. No, pa ne samo skozi kjun. Nekoč nas je voda tako zalila, da smo potem še cele dneve sušili blazine. Je pa jadranje tudi menjava jader z leve in desne in plutje naravnost v veter, takrat, ko se postavlja glavno jadro. Nekaj časa smo pluli že tako nagnjeni na eno stran, da sem skoraj že odšla v kabino in spakirala najnujnejše stvari. Pluli smo mimo otoka Kaprije, kjer smo že na znani kraj skočili nabirat školjke, ki jih bomo kasneje pojedli v brodetu. A v zadnjih letih se je število školjk zmanjšalo in bojim se, da je še nekdo odkril to skrivališče. 
 
Ko gledam otoke, kako se počasi premikajo skozi moje obzorje, si lahko zamišljam življenje na njih. Zamišljam si, kako je bilo v drugačnih časih, ko ni bilo zaraščenih površin, ampak je na polju še odmevala pesem poljedelcev in so v hlevu mukale živali. Kakšno je bilo življenje še pred trajekti, ko je bil edina povezava med celino in otokom čoln. Kako je bilo, ko so po poteh tekali otroci in so se starejši vsak večer dobivali pred vaško lipo. Danes velikokrat o teh nekdanjih časih pričajo stare kamnite ali ometane hiše z razbitimi šipami, velikokrat brez strehe. Omet se že kruši, v hišah že domujejo mnoge ptice, stene prerašča bršljan. Zgodbe nekdanjih prebivalcev lahko najdemo samo še na pokopališčih, kjer so v kamen zavedno vklesana njihova imena. 
 
 
Čez nekaj ur in po kuhanju kosila med vožnjo (kar je med vsem premetavanjem tudi zanimiva pustolovščina) smo od daleč zagledali Split. A naš cilj je bil Hvar. In sicer naselje Stari Grad, kjer je mimogrede odličen hostel Sunce. Hvar ima, seveda kot vsak hrvaški otok, tudi svojo dušo. Stari Grad je mesto z velikim glavnim trgom, kjer se podnevi in ponoči skozi celotno poletje vrstijo zabave. Tako ponoči v zrak leti veliko pisanih svetilk, ki jih mečejo ulični prebivalci v upanju, da bodo kakšno prodali. Vedno pa se ponoči dogajajo tudi predstave. Če ne katere drugačne, pa vsaj nastopi plesalcev. Najlepši pa so večerni nastopi klap, ki še lažje obudijo dušo mesta. Tako si ob njihovem nastopu predstavljam stvari, ki si jih drugače na plaži v vročem poletnem popoldnevu težko. Tako pa poslušam pesmi o vodnjakih sredi vasi in o lepih dekletih, nesrečnih ljubeznih ter seveda o ribičih in galebih. Pesmi pa pojejo tudi o pristanišču, ki je polno majhnih pisanih čolničkov, s katerimi se ribiči vsako jutro odpravijo domov. 
 
Od hiš pa se vrnemo spet na morje. Tokrat smo se odpravili v Dubrovnik. Obpluli smo otok Hvar, delili smo si morje s številnimi plovili, ki so si ta del morja vzela za svoj dopust. Veselo smo si mahali, ko smo pluli drug mimo drugega. Prestrašili so nas le kakšni ogromni gliserji, ki so nas kar pošteno pretresli. Na vzhodnem delu otoka sem opazila tudi luštno cerkvico na vrhu hriba. In do teh cerkva se vedno splača povzpeti še po tako strmih poteh (in po dolgih dnevih ležanja je vsaka pot navzgor zelo strma), ki imajo na vsaki strani kamniti zid, saj je na vrhu čudovit razgled. Nato smo ob pogledu na visoke gole skalnate hribe pluli ob celini proti jugu. V daljavi sem zagledala tudi osamljen svetilnik na otoku Pločica, ki ladjam že stoletja kaže pot med čermi v najhujših neurjih, pa tudi v nočeh, ki so obsijane s mesečino. Ta svetilnik je nekoč z ljubeznijo opazoval svetilničar, danes je v njem ponujajo možnost robinzonskega dopusta. In tako je šla še ena možnost za mojo novo službo. Kmalu sem zagledala tudi čarobni otok Mljet, enega najlepših hrvaških otokov.
 
In že smo se približali Dubrovniku. Nad mestom se dvigajo gozdnati hribi, pod njim pa ljubke hiške z oranžimi strehami, ki se nahajajo v obzidju. In ravno obzidje s številnimi trdnjavami je prvo, kar zagledaš na vhodu v mesto. Tako, da si že takoj predstavljaš viteze, ki varujejo mesto iz številnih obrabnih lin. Ker smo pred Dubrovniška vrata v pristanišče pripluli ponoči, so nas najprej pozdravile luči svetilnikov. Pred vhodom v pristanišče se vedno nahajata dva, eden z rdečo in eden z zeleno lučjo. Pravilo je, da se mimo rdečega svetilnika zapluje po levi. Tokrat smo se privezali kar ob glavno rivo. Dubrovnik je tako pravo obmorsko mesto, z dolgo rivo, na kateri leži duša mesta. Tu se vedno sprehaja na stotine ljudi, ki med živahnim pogovorom pod palmami odkrivajo skrivnosti sveta ali pa samo skrivnosti mesta. Zraven se šopiri tudi glavna ulica Placa (Stradum), ob kateri pa je toliko stvari, kot si jih lahko turist le zaželi. Velikokrat se na njej vrstijo tudi festivali, ki te prestavijo v rimski čas, v čas tog in legionarjev. Duša Dubrovnika pa je tudi njegova tržnica, kjer vse vrvi od klicev prodajalcev, ki prodajajo sadje in zelenjavo, vse seveda eko. Na tržnico se pa širi tudi vonj iz bližnje ribarnice, kjer so sveže ulovljene ribe iz celotnega Jadrana. Nato smo šli še na sprehod okoli mesta in smo hitro, čez 15 minut, prišli do Youth Hostela Duborvnik, ki se nahaja v veliki kamniti hiši s teraso, od koder se odpira nov pogled na mesto. 
 
In z Dubrovnikom končujem moje morsko potepanje. Kmalu bo namreč na starih figovih drevesih začelo odpadati listje in začela se bo jesen in s tem meseci, ko bodo turisti odšli in bodo na številnih otokih in mestih ostali samo še domačini ter romantični zasanjanci.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava