Raziskovanje istrskih vasic

Prvi dan smo si ogledale čudovite, manj znane istrske vasice, ki so tako simpatično skrivnostne. Drugi dan smo se potepale po antični Puli, raziskale rt Kamenjak in obiskale sloviti Safari bar, zvečer pa ujele nočni utrip tega kozmopolitskega mesta. Tretji dan smo preživele v Fažani, si privoščile pravi morski oddih in se nastavljale vročim sončnim žarkom. Zadnji popoldan, ko smo se vračale proti Sloveniji, pa smo si vzele še čas za hitri postanek v Vodnjanu in (mojem najljubšem istrskem obmorskem mestu) Rovinju.

V jutranjih urah smo se iz Ljubljane odpravile proti mejnemu prehodu Dragonja. Takoj za mejo smo obiskale mestece Momjan. Gre za majhno mestece z razvalinami gradu (ki so ga v času našega obiska ravno prenavljali) in cerkvico, do katere vije asfaltna cesta, po kateri smo pešačile ob jutranjih žarkih, ki so kljub zgodnji uri že pošteno grele.

Pot smo nadaljevale do bližnje, šest kilometrov oddaljene, mediteranske vasice Buje, polne vinogradov in oljčnih nasadov. Avto smo parkirale na robu mesta in se peš odpravile v center. Pričakala nas je tipična istrska arhitektura starega mestnega jedra: belorumenkaste kamnite hiške, ki so tesno držijo ena druge, prevladujoče oranžne strehe, ozke tlakovane uličice, ki vodijo do cerkvic sv. Servula (zaščitnika Buj) na eni strani in sv. Marije Usmiljene na drugem koncu, med okni hiš pa napeljane vrvice in nanj obešeno sveže oprano perilo. V zraku se je še vonjal mehčalec. V Bujah se nahaja najvišji zvonik v Istri, do vrha vodijo obnovljene lesene stopnice, ki so speljane okoli zvona. Z vrha je razgled veličasten, preverjeno! Škoda le, da je veter tako zelo pihal in nam mršil lase, da ni uspela skupinska slika. Pred cerkvico sv. Marije Usmiljene smo srečale starejšega, zelo klepetavega gospoda. Da obvlada slovensko, hrvaško in italijansko, je bilo hitro jasno. Kmalu pa tudi to, da do potankosti pozna zgodovino Istre, ki je nekoč pripadala beneški republiki. Kot da bi poslušale živ leksikon.

Le 12 km iz Buj, po malo več kot 15 minutah vožnje proti JV oziroma osrčju Istre, smo prispele do vasice po imenu Grožnjan. To je vasica, v katero smo se zaljubile na prvi pogled. Parkirale smo izven mesta in se naprej odpravile peš. Vas namreč ohranja idilično istrsko staro jedro, ki ga lahko obiščeš le peš. Hiške so tukaj kamnite, krasijo pa jih zelena in modra lesena polkna in vrata. Grožnjan je danes meka za ustvarjalce in umetnike, ljubitelje oljk in dobrega vina. Med pohajkovanjem po ulicah smo odkrile nešteto butikov, galerij, ateljejev in majhnih, luštkanih trgovinic. Ravno Slovenci naj bi v drugi polovici 20. stoletja v vas pripeljali likovno umetnost, ki se ji je kasneje pridružila še glasbena.

Po regionalni cesti smo se peljale skozi Oprtalj (in si na hitro ogledale to zgodovinsko mestece, njegovo ložo s čudovitimi freskami in zvonik, obdan s tipičnimi istrskimi hiškami, ki so polne umetniških del) in se odpravile naprej proti mestecu Motovun. Luštkano naselje se nahaja na visoki vzpetini nad reko Mirno. Za »vstop v mesto« smo morale plačati vstopnino oziroma parkirnino, se odpeljale po strmi cesti do parkirišča, od tam dalje pa se odpravile peš. Do vhoda v staro mestno jedro vodi le ena cesta, ob vsaki strani – z granitnimi kockami tlakovane ceste – pa se nahajajo vrstne hiše. V pritličju stavb so restavracije, iz katerih čudovito diši, trgovinice najrazličnejših spominkov, prijetni lokali, polni gostov. Skozi grajska vrata smo vstopile onstran rumenega obzidja na trg, kjer se bohotijo trdnjava, zvonik, baročna cerkev in palača, okrog katere vodi urejena potka. Navdušene nad mestecem, a lačne (saj je bilo za nami že nekaj ur vožnje in raziskovanja) smo se odpravile na kosilo. V pravi istrski konobi smo si naročile (kaj pa drugega, če smo v Istri) testenine z istrskimi tartufi.

Skozi mesto Pazin smo se odpravile na jug Istre. V času zahajajočega sonca smo prispele v Svetvinčenat. Prikupen renesančni trg obdaja kamniti grad kaštel Grimani s stolpi in palačo, župnijsko cerkvijo Marijinega oznanjenja, mestno ložo in številnimi renesančnimi hiškami. V središču je mestni vodnjak, zgrajen leta 1808 iz klesanega kamna.

Le 7 kilometrov iz mesta Fažana se nahaja srednjeveško mestece Vodnjan, znano po grafitih. Med sprehodom skozi mesto po dolgi in ravni cesti, ki vodi do trga z mestno hišo v beneškem stilu, smo naštele nešteto grafitov. Ne le na starih, že nekoliko pozabljenih objektih, tudi privatne hiše, oboki in pritličja objektov so polna grafitov, dela mladih lokalnih grafitarjev. V mestu ej ohranjenih veliko gotskih, renesančnih in baročnih hiš, na katerih se pozna beneški vpliv.

Na poti proti domu smo se ustavile še v obmorskem Rovinju, zame najlepšem mediteranskem mestu. Pogled na staro mestno jedro je najlepše z marine, tako se nad številnimi zasidranimi ladjami v ozadju, na hribčku, za številnimi hiškami dviga zvonik cerkve. Ulice z gladkimi in sijočimi granitnimi kockami vodijo navkreber do cerkvice, vmes pa je nešteto čudovitih, majhnih butikov, restavracij, lokalov in postankov za odličen sladoled.