La Citta Eterna

Še nedolgo nazaj sem italijansko vožnjo zavzeto zagovarjala, češ da so govorice o divji borbi na italijanskih cestah le eden izmed primitivnih in neresničnih stereotipov. Po nekaj minutah osuple vožnje v centru Rima se je moje mnenje korenito spremenilo.

 

Prvi šok smo doživeli, ko smo z avtoceste zavili na lokalno cesto in se znašli v vrtincu trobljenja, vpitja in norega divjanja. Rdeče luči služijo kot nekakšno blago priporočilo, da bi bilo koristno ustaviti avto, vendar Rimljani semafor le omalovažujoče ošinejo in pritisnejo na plin. Iz običajne dvopasovne ceste brez večjih težav nastane tripasovnica, saj se rimsko prebivalstvo pri prehitevanju ne ozira preveč na to, ali je pas njim nasproti vozečih avtomobilov prost. Redka so vozila, ki ne nosijo znakov svojih hrabrih cestnih borb, večina jih je obtolčenih in polnih večjih ter manjših prask. Vendar pa so Rimljani kljub vsemu fantastični vozniki, saj so za igro na njihovih cestah, v kateri gre pogosto za centimetre, potrebne kar precejšnje spretnosti.

Ne glede na to, v katero smer se v Rimu odpraviš, prej ali slej se znajdeš v Vatikanu, stoječ na trgu, obdanem s kipi apostolov, in občudujoče zroč v velikansko baziliko Svetega Petra. Tu se križajo ulice, avtobusne linije, še posebno pa poti turistov.

 

V gradnji bazilike se je skozi zgodovino preizkusilo mnogo slavnih imen, svinčnike in dleto so si med seboj podajali Bramante, Raphael, Michelangelo in Bernini.

 

Navdušeno smo začeli tudi vzpon v kupolo in po 491 stopnicah prisopihali na vrh, kjer se odpira fantastičen pogled na trg. Šele tu sem ob pogledu na neskončne vrste stavb in ulic dobila pravi občutek, kako velikanski je pravzaprav Rim. Idilo nekoliko kvari prerivajoča se goščava turistov, iz katere štrlijo fotoaparati, roke in dojenčki in kjer za svojim ovratnikom neprestano čutiš dih osebka, ki nestrpno čaka, da bo s svojim fotoaparatom zavzel strateško mesto, ki ga pravkar zasedaš.

 

Občudovali smo tudi notranjost bazilike Svetega Petra in dan zaključili s pohajkovanjem po Musei Vaticani, vatikanskih muzejih, enem največjih muzejskih kompleksov na svetu, kjer bok ob boku kraljujejo zapuščine starih Egipčanov in Etruščanov, galerije zemljevidov, Raphaelove sobe, mojstrovine klasične antike in Michelangelove neverjetne poslikave v Sikstinski kapeli.

Končno je prišel trenutek, ko smo prodrli v samo srce Rima. Tu že stoletja pozdravlja turiste Kolosej oziroma Il colosseo, kot ga v svojem romantičnem jeziku imenujejo Italijani. Gre za osupljivo, delno obnovljeno antično mojstrovino, ki pa je (vsaj meni) povzročila kurjo polt. Med visokimi zidovi še vedno lahko začutiš strah in obup gladiatorjev ter krutost množice, ki se veseli krvavega spopada. V sami areni so se gladiatorji borili med seboj in z divjimi zvermi, včasih pa so v borbo na smrt prisilili tudi ženske in otroke. Ker je bil Kolosej zgrajen izredno natančno, je omogočal, da so areno poplavili z vodo in v njej uprizarjali pomorske bitke. 

 

Po poti, ki so jo nekoč prehodile in ugladile noge antičnih Rimljanov, smo prispeli do Rimskega foruma. Med hojo po tlakovani cesti in opazovanjem ostankov cesarske palače z bazeni, stadionov, templjev in slavolokov lahko zaslišiš tisočletja star odmev korakov in za medel drobec sekunde ugledaš vihranje belih tunik.

 

Po adrenalinski avtobusni vožnji smo nadaljevali potep po ozkih rimskih uličicah, ko se je pred nami naenkrat znašel veličastni Panteon. Nad njim se v nebo pne orjaška kupola z nekajmetrsko odprtino v sredini in geometrijsko natančno obliko polovice krogle. Danes je v njej krščanska bazilika, sezidana pa je bila z osnovnim namenom templja.

 

Zvečer smo si za preizkus pregovorno božanske rimske kuhinje privoščili pice, ki so uresničile svoj sloves, res pa je, da so bile nekoliko pikantne, saj naj bi Rimljani v svojih specialitetah radi uporabljali posebno pekoče olje. Kulinarični pohod smo nadaljevali v gelaterii, kjer smo izbirali med 150 vrstami sladoleda, nekatere izmed njih so zvenele nekoliko nenavadno, na primer sladoled z okusom bazilike.

S cerkvijo Santa Maria Maggiore (oziroma cerkev Marije Snežne) je povezana zanimiva legenda. Pred nekaj stoletji naj bi namreč na priprošnjo papeža, ki ni bil popolnoma prepričan v velikansko denarno investicijo gradnje nove cerkve, sredi avgusta zapadel sneg in označil natančen tloris cerkve. Odtavali smo naprej, po prometnih cestah, drobcenih uličicah in prostornih trgih. Niso vsi, ki tavajo, izgubljeni, je v Gospodarju prstanov zatrdil Tolkein, in težko bi se bolj strinjala. 

 

Španske stopnice, ki se nahajajo na robu Piazze del Spagna, Španskega trga, veljajo za enega najbolj romantičnih kotičkov v Rimu. V določenih mesecih jih prekriva čudovita cvetlična preproga, ob času našega obiska pa so bile pregrnjene ... s turisti. Med turiste so pomešani prodajalci, ki ponujajo vse – od rut, nakita, preko vrtnic do igračk v obliki sluzastih pujsov. Dobesedno vse.

Drobcene zavite uličice so se pred nami naenkrat razprle in brez besed smo obstali pred znamenito Fontano Trevi, skrbno oblikovano gmoto belega marmorja, preko katerega se preliva čudovita turkizna voda. Naokrog se gnete brezštevilna množica turistov in za hipec sem se vprašala, kaj bi si o človeški rasi mislil nekdo, ki bi ne poznal vraže o tem, da metanje kovanca čez ramo v fontano prinaša srečo. Ljudje stojijo s hrbtom obrnjeni proti fontani in se trudijo s hkratnim oblikovanjem očarljivega nasmeha in metanjem kovanca, medtem ko njihovi svojci ta neponovljivi trenutek lovijo v fotografski objektiv.

 

V času turistične sezone se v fontani nabere okrog 3.000 evrov dnevno! Rimska oblast naj bi ta denar porabljala za razne obnovitve kulturne dediščine, sponzorirala pa naj bi tudi kuhinjo za brezdomce.

 

Pred bolečimi nogami smo se zatekli v eno od številnih špagetarij in naslednjo urico neznansko uživali v vonjavah, okusu in splošnem čarobnem rimskem vzdušju.

 

Za konec smo vrgli oko še na Piazza del Popolo, kjer so se včasih odvijale usmrtitve in kjer stoji obelisk s hieroglifi, ki je še danes jabolko spora med Italijo in Egiptom, ki odločno zahteva vrnitev obeliska nazaj v domovino, od koder si ga je pred stoletji »izposodil« cesar Avgust. 

Zadnji dan potepanja po italijanski prestolnici smo posvetili enemu najtemačnejših in najskrivnostnejših predelov Rima – katakombam. Podzemlje je prepredeno z njimi, pod površjem tega živahnega mesta se skrivajo temni hodniki več kot desetih različnih katakomb. Ogledali smo si tako imenovane katakombe San Callisto, labirint ozkih in temnih rovov, skopanih v pet nadstropij. V stenah se nahajajo v mehko kamnino izkopani grobovi; več kot tretjina je drobcenih grobkov, v katerih so bili pokopani otroci. Tu so počivala trupla prvih kristjanov, ki so zavrnili upepelitev in pokop v rimski nekropoli, mestu mrtvih.

 

Komaj smo ponovno ugledali dnevno svetlobo, smo z avtom že drveli po stari antični cesti, Vii Appii, od koder smo zavili na avtocesto in z melanholijo v srcu lovili zadnje poglede na hitro oddaljujoče se lepote Rima.