Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Auschwitz in Birkenau

Poznamo izkrivljena dejstva ali resnico?

Auschwitz/Birkenau – taborišče, mesto groze, mučenja, smrti ... To so le nekatere besede, ki mi pridejo na misel, ko mi nekdo omeni ti dve imeni.

Še preden smo se v šoli učili o drugi svetovni vojni in taboriščih, sem vedela, da ta obstajajo in sem si želela obiskati vsaj enega izmed njih. Zanimalo me je, kaj se je tam dogajalo, v kakšnih razmerah so taboriščniki kot tudi oficirji živeli, kako se je vse dogajalo, kje so ta taborišča – nekje na samem ali v bližini mest ... Imela sem tisoč in eno vprašanje. Zanimalo me je tudi, kaj bom občutila, ko bom tam.

O vojni sva se veliko pogovarjali tudi s staro mamo, ki je živela v tistem obdobju. Predstavo o tistih časih sem dobila še kot zelo mala deklica. Starši so me tudi peljali na ogled ruševin koncentracijskega taborišča Ljubelj in mi ob ogledu razlagali temačno zgodovino.

Pred leti sva se s prijateljem pogovarjala o tem, kako je on doživel obisk Auschwitza. Povedal je, da je že pred vstopom v taborišče občutil srh in ga je spreletel nelagoden občutek, ki ga je spremljal ves čas obiska. Bom jaz občutila isto? Decembra 2018 pa se mi je ponudila priložnost in končno sem stala pred Auschwitzem. Bil je mračen, rahlo deževen in mrzel zimski dan. Na ta način sta se mračnost in shrljivost kraja še podvojila.

Delovno in uničevalno taborišče

Taborišče Auschwitz stoji v neposredni bližni mesta, medtem ko je Birkenau bolj oddaljen in na samem. Slabih občutkov in negativnih energij nisem čutila niti po vstopu skozi zloglasna vrata z ironičnim napisom »Arbeit macht frei« ali »Delo osvobaja«.

Ogledali smo si stavbe, kjer so taboriščniki živeli v nečloveških razmerah, »zdravstveno ustanovo« doktorja Josefa Mengeleja, plinske celice, krematorij, vislice, seveda tudi prostore, v katerih so shranjeni kupi čevljev, las, kovčkov, pločevinke Zyklona-B in ostalih predmetov. Ogromno stvari je prikazanih, da si lahko lažje predstavljamo le delček te krute zgodovine. Vodička nam je celo pot opisovala, kako je tam potekalo življenje, od prvih političnih zapornikov do poznejše spremembe in zapiranja judov. Izvedeli smo ogromno podatkov in zgodb. Za konec obiska v Auschwitzu smo si ogledali še plinske celice in krematorij. Šli smo skozi plinsko celico in v meni še vedno ni bilo nikakršnih posebnih občutkov, ko pa sem stala pred pečjo v krematoriju, je bilo, kot bi šla skozi mene vsa energija sežganih trupel. Težko mi je opisati ta občutek, kaj se je v meni v tistem trenutku premaknilo – kot bi se znašla v tistem času.

Srhljivo.

Ogled smo nadaljevali še v taborišču Birkenau, ki ni bilo namenjeno izkoriščanju delovne sile, temveč »uničevanju« ljudi. Že ob vstopu skozi vrata, kjer je vlak pripeljal na tisoče zapornikov, sem dobila enega najbolj groznih občutkov v svojem življenju.

Pot smo nadaljevali mimo vseh lesenih barak, ki še stojijo. Nekatere izmed njih smo si tudi ogledali. Tukaj sem dobila pristnejši občutek o tem, kakšno naj bi bilo življenje, kot v prejšnem taborišču. Razmere so bile slabše že zaradi bolj natrpanih prostorov, slabših barak in bolj surovih paznikov. Najboljša služba v celem taborišču je bila kidanje in praznenje stranišč. Le tam pazniki niso zapornikom gledali pod prste oziroma se tudi zaradi smradu niso zadrževali v neposredni bližini.

S tem smo naš ogled tudi zaključili. Plinske celice in krematoriji so bili uničeni še pred koncem vojne. Razlog pa je bil brisanje dokazov o vojnih zločinih Nemcev.

Dobila sem mešane občutke med enim in drugim taboriščem, verjetno tudi zato, ker sta bili osnovani malo drugače. Prvo kot delovno taborišče in drugo kot uničevalno. Razlike med enim in drugim so ogromne. Obema pa je skupno, da je bilo, kar se je tam dogajalo, nehumano in velika lekcija za vse povojne generacije ter dokaz, kaj se lahko zgodi zaradi razmišljanja enega samega močnega posameznika.

Prispevek The Gates of Auschwitz

Preden sem začela pisati članek, sem še enkrat želela dobiti podatke o datumih, številu žrtev, imenih paznikov in različne zgodbe ... Nato pa sem si premislila. Na spletu sem našla zanimiv prispevek, ki je bil posnet leta 1992. David Cole je predstavil zanimiva dejstva v filmu The Truth Behind The Gates Of Auschwitz (Resnica za vrati Auschwitza). Vir: 1. del in 2. del.

Kaj je resnica in kaj laž, ne vem.

Vem, da sem dobila ob gledanju filma dvome o tem, koliko resnice nam je vodička predstavila v taborišču. Sprašujem se:
- Zakaj nismo videli celotnega kompleksa?
- Zakaj so nekatera dejstva prikrita?
- Zakaj se zgodovinska dejstva še vedno prikrivajo?
- Je bilo število žrtev res manjše, kot je prikazano?
- Zakaj točno se je uporabljal Zyklon-B?

Zakaj, zakaj, zakaj ... To je le nekaj vprašanj, na katera nimam odgovorov.

Želim še enkrat obiskati taborišče in videti več kot prvič, mogoče celo na zasebnem ogledu. Ne vem še, kdaj in kako, vendar enkrat v prihodnosti.

Želela sem samo opozoriti, da nam vodiči, učitelji, dokumentarci in drugi ne prikazujejo vedno prave slike o dogodkih iz preteklosti. Dobro je, da nas posamezniki in novinarji spomnijo na to. Na nas pa je, da jim prisluhnemo in se odločimo, ali jim verjamemo ali ne. Pomembno je, da ne sledimo slepo vsem.

Torej, ali poznamo resnico ali izkrivljena dejstva o Auschwitzu in Birkenauu? Jaz svoje mnenje še oblikujem, kaj pa vi?

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava