Prostovoljstvo v katalonskih Pirenejih

Ste že kdaj delali kot prostovoljec? Raje opravljate prostovoljsko delo v tujini? Ali celo bolje, v lokalni skupnosti?

Jaz sem že delala kot prostovoljka in ponavadi sem raje odpotovala v tujino, toda tokrat sem spremenila načrte, kar mi je bilo všeč!

Lokalna skupnost. Trajnostnost. Narava. Mednarodni prostovoljci. Trdo delo. Zatočišče. Sreča. To je le nekaj besed, trenutno najbolje opišejo moje vsakodnevne dogodivščine v kraju Llagunes.

Običajno naokoli iščem nove prostovoljske/kul projektne priložnosti (četudi že imam službo in še bolj, če je služba samo začasna in nekaj, kar me duševno ne izpopolni) in seveda ta ni bila nikakršna izjema.

Matična organizacija, ki mi je pomagala pri mojem prvem prostovoljstvu v tujini je tokrat ponujala dve odprti mesti za koordinatorja tabora. Roko na srce; nisem se prijavila samo zato, ker je zvenelo zelo zanimivo in zaradi gora, ampak tudi zato, ker sem to lahko uporabilo kot najpriročnejši izgovor, da pustim službo. No, ne pravim vam, da morate kar tako pustiti svojo službo in postati prostovoljec, je pa to zame moj način soočanja s svojim še neznanim življenjskim ciljem.

Z organizacijo smo se dogovorili za razgovor, da bi se pogovorili o mojih izkušnjah koordinatorstva tabora in da bi izvedela več podrobnosti o projektu, o delu, ki ga bom skupaj z drugimi prostovoljci morala opravljati, ter nekaterih drugih pomembnih informacijah, ki bi jih morala vedeti, preden bi se odločila za nadaljnji korak.

Tukaj je odkrit povzetek razgovora: Mislila sem, da se bodo po razgovoru morali pogovoriti med sabo in pretehtati, ali sem najboljša kandidatka za razpisano mesto. Na moje presenečenje sem že razgovor zapustila s seznamom udeležencev in najboljšimi željami za bližajoči se tabor! Pireneji, že prihajam!

Opravila sem telefonski klic s tamkajšnjim koordinatorjem projekta (Marcom) in govorila sva o številnih rečeh, ki so se nanašale na tabor, kot so na primer ideje o vrstah nalog in tedenski urnik, in skoraj, ne da bi sploh opazila, sem že dala odpoved v službi, spakirala svojo torbo, kupila avtobusno vozovnico in se že odpravila proti svojemu novemu domu.

V Llagunesu sem sama preživela dva dni in govorila z Marcom ter tako bolje spoznavala celoten projekt kot tudi idejo, ki se je skrivala za njim, zgodovino vsega opravljenega dela in seveda ves trud, ki so ga vložili nekdanji prostovoljci, ko so čistili poti, prirezovali grmičevje in obnavljali suhe zidove.

Na tej točki so se začeli pojavljati dvomi in spraševati sem se začela, ali sem sploh na pravem mestu in pri pravem projektu. Nobeno izmed mojih prejšnjih prostovoljskih del se ni moglo primerjati s trenutnim, vendar lahko povsem iskreno rečem, da sem izbrala najboljši tabor, kar je mogoče, in ne bi mogla biti srečnejša, da sem lahko svoj čas preživela tam.

Pireneji in Llagunes, Marc in njegova družina, Gemma (še ena tamkajšnja koordinatorica), drugi prebivalci, devet prostovoljcev in njihove zgodbe, ves vložen trud na terenu, druženje ob kosilu in večerji, kuhinjske in čistilne ekipe, vse poti, ki smo jih prehodili ... Nič ne bi bilo tako, kot je, če ne bi zagrabila priložnosti in se udeležila prostovoljskega dela v lokalni skupnosti.

Danes sem še vedno v stiku z Marcom in res me zanima, kako napreduje projekt; izgleda, da je dela ogromno in zdi se, da se v bližnji prihodnosti obetajo dobre stvari.

Če bi radi dobili boljši vpogled v projekt in se morda tudi sami odločili za prostovoljstvo, obiščite refugivalldesiarb.com.