Alma Maksimilijana Karlin

Mene kot popotnico je najbolj pritegnila razstava »Azija me je povsem uročila«, s katero so obeležili 120. obletnico Alminega rojstva, muzej pa je hkrati čuvaj oz. hrani del njene zapuščine na njeno željo.

Majhna in drobna ženska, ki se ni imela za žensko, ampak le za predstavnico ženskega spola (da ne bi moški prišli v skušnjavo). V svoji zunanjosti ni videla nikakršne posebne vrednosti. V njej sta tlela le strast in izjemen pogum do odkrivanja novih dežel, ki sta jo pognala na osemletno potovanje okoli sveta (november 1919–december 1927), in pisanja.

Kot je sama rekla: »Sem bitje ženskega spola. Če bi rekla, da sem ženska, bi bili ljudje takoj v skušnjavi pomisliti, da sem obremenjena z zakonskim sodrugom, ampak jaz se potepam sama kot kak rak samotarec; poleg tega bi mi utegnili pripisati določene ženske čare, ki jih nimam. Nisem niti posebej široka niti posebej visoka in na moji zunanjosti ni nič omembe vrednega. To najbrž velja tudi za mojo notranjost, ker pa je vsak človek nagnjen k temu, da se vidi v lepi luči, in ker »spoznaj samega sebe« spada med najtežje umetnije bivanja, si domišljam, da znam pisati. Človek mora imeti vsaj eno iluzijo! In ta iluzija je tudi razlog za moje potovanje okoli sveta.«

Alma Maksimilijana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Po končani osnovni šoli se je vpisala na jezikovna tečaja francoščine in angleščine ter nato oba jezika poučevala. Nato se je odločila za selitev v London, kjer je delala v prevajalski agenciji. Tam se je v Britanskem muzeju srečala z bogatimi zbirkami iz vsega sveta. V času prve svetovne vojne je živela na Norveškem in Švedskem. Po vrnitvi v Celje je ustanovila jezikovno šolo in se odpravila na pot okoli sveta s svojo Eriko (pisalnim strojem). Pot naj bi prvotno trajala le tri leta, ampak se je zavlekla na osem (skoraj devet). Med potjo se je poleg vseh lepot in čudes sveta srečala tudi z boleznijo (malarijo in tropsko grižo). Za krajše ali daljše časovno obdobje se je ustavljala na poti in si s pisanjem člankov, poučevanjem, prevajanjem in drugimi deli služila denar za nadaljevanje poti. Erika je postala njena zaveznica v dolgih temnih nočeh, kjer so ob soju sveče nastajali prvi osnutki novel in tipke pisalnega stroja so zabeležile njene vtise, občutke in videnja.

Nemški časopisi so jo označili za prvo belopolto žensko, ki je na začetku 20. stoletja sama neprekinjeno prepotovala svet. Ne kot turistka, ampak kot raziskovalka in ustvarjalka, ki se je med potjo preživljala s svojim znanjem.

{imagesincontent:0}

V 30. letih 20. stoletja je postala ena najbolj priljubljenih in branih avtoric potopisov, ki so se celo v času svetovne gospodarske krize na nemškem trgu prodajali kot za stavo.

Naravnanost uma, drugačen način za razlago stvari, polje možnosti za ustvarjalno poigravanje z besedami – to je vsekakor Almin slog pisanja, ki je za tisti čas bil skrivnosten in magičen ter je postal brezčasen.

Kar nekaj knjig je prevedenih v slovenski jezik. Skozi njih spoznamo Almin svet.

• Zbirka Z Almo v svet:
• Vodna vrba (Kitajska)
• Vroča in grešna (Panama)
• Najmlajša vnukinja častitljivega I Čaa (Kitajska)
• Magični obrazi Andov (Peru)
• Magične zgodbe starega Egipta

S poti okoli sveta je prinesla veliko artefaktov, spominkov, daril in fotografij, najobsežnejša pa je zbirka njenih razglednic kot tudi raznih semen in herbarija. Zelo se je zanimala za kulturo in običaje prebivalcev dežel, ki jih je srečevala na poti.

V muzeju je zelo nazorno in po sklopih prikazana njena osemletna pot, ki se je začela v Celju in nadaljevala čez ocean do Amerike in nato v Azijo z vmesnim skokom do Avstralije ter povratkom na azijsko celino. Nato jo je pot vodila v afriške dežele in nazaj v njeno rodno Celje. Za vse podrobnosti in posebnosti razstave vljudno vabljeni na ogled v Pokrajinski muzej Celje. Knežje mesto vas pričakuje z vsemi svojimi znamenitostmi, in ker se ne da vsega pogledati v enem dnevu, ste dobrodošli tudi v MCC Hostel, ki je odlična izhodiščna točka za raziskovanje knežjega mesta.