Žongliranje pod krošnjami

S predstavami sta pričela v Sloveniji in nadaljevala v Evropi in Afriki, prve skupne korake v svet pa sta naredila z obiskom največjega evropskega pragozda Peručica v Bosni. Takrat sta v Sarajevu tudi prvič skupaj nastopila na ulici z improvizirano hudomušno predstavo. Avgusta 2018 sta krenila na enoletno potovanje. Proti Maroku sta se odpravila z avtom in keramično straniščno školjko, ki je bila tedaj del njune cirkuške predstave.

Kako sta se našla v umetnosti uličnega gledališča?

Zaključila sva izobraževanje v šoli uličnega gledališča ŠUGLA. To je neformalno dvoletno izobraževanje pod okriljem gledališča Ane Monro, ki vsako leto organizira festival uličnega gledališča Ana Desetnica. Med šolanjem pridobiš znanje z različnih gledaliških področij, kot so npr. fizično gledališče, glas, ritem in zvok, partnerske akrobacije, interakcija z občinstvom, uporaba javnega prostora ter igra pod mentorstvom slovenskih in tujih umetnikov. Ulično gledališče naju je pritegnilo s svojo neponovljivostjo (dogaja se tukaj in zdaj), nepredvidljivostjo (vsaka predstava je drugačna), raziskovanjem javnega prostora ter nagovarjanjem občinstva, ki v gledališče morda sploh ne zahaja. Pridobiti pozornost ljudi na ulici zahteva posebno pripravo in angažiranje. Treba je biti prisoten v trenutku – če čez oder zapelje kolesar, moraš kot performer s tem nekaj narediti, saj je kolesar ravnokar postal del predstave. Mesto spoznaš na povsem drugačen način. Delovanje v javnem prostoru je tudi svojevrsten aktivizem, saj naju ne zanima zgolj zabavanje ljudi.

Kakšni so odzivi na vajine predstave ali delavnice? Kako poteka običajen dan z nastopom? Kako se na to pripravita?

Odzivi so zelo različni glede na okolje, v katerem nastopava. Odzivi v Senegalu so bili zelo drugačni kot na Kanarskih otokih ali v Sloveniji. Najbolj posebno izkušnjo za naju predstavlja nastopanje na Jemaa el Fnaa, glavnem trgu v Marakešu v Maroku, ki ima že večstoletno tradicijo vsakovrstnih uličnih atrakcij. Podnevi tam vidiš krotilce kač in opice na verigah, zvečer pa akrobate, čarovnike, glasbenike in komedijante. Če si vzameš čas in se prerineš v krog domačih gledalcev, imaš občutek, da si odpotoval nazaj v času. Sredi takega kroga sva se kot nastopajoča nekajkrat znašla tudi midva. Tu občinstvo pretežno sestavljajo moški. Ena redkih domačih gledalk je po koncu predstave prišla do Eve in jo priporočila Alahu. V Maroku nastop ženske pomeni tudi močno gesto emancipacije in enakopravnosti.

Doživljala sva zelo raznolika občutja. Navdihujoče je bilo izvajati delavnice uličnega gledališča in cirkusa za muslimanska dekleta, ki se sicer ne smejo izražati. V Senegalu je bilo kaotično in naporno, ko sva z rekviziti za 20 otrok morala improvizirati delavnico za 100 otrok, ki govorijo samo lokalni jezik wolof. Nekaj povsem drugačnega je voditi delavnice za odrasle v modernem urbanem okolju glavnega mesta Gran Canarie. Izzivi pri vodenju delavnic so glede na okolje in ciljno skupino vsakič drugačni in ravno to je privlačno!

Dan z nastopom (včasih je v dnevu tudi več nastopov) za naju poteka umirjeno. Pripraviva rekvizite in kostume, se na prizorišču dogovoriva glede posebnosti ter se dobro fizično ogrejeva. Potem si zaželiva srečo in uživava v nastopu.

Katere destinacije bi rada obiskala v prihodnosti?

Ko se pogovarjava o prihodnjih podvigih, največkrat omeniva Papuo Novo Gvinejo, Mongolijo, Indijo in Mali. S projekti pa si po tihem želiva v Južno Korejo in na Svalbard.

Kaj vaju na potovanjih najbolj pritegne?

Gotovo narava in gotovo kultura. V vsaki deželi se dodatno posvetiva naravi – raziskovanju gozdov, džungle, morja, puščave in seveda hribov. Tisto bistvo pa je ravno v ljudeh in iskrenem stiku, ki ga vzpostavimo, in ko se srečamo kot človek s človekom. Znamenitosti niso cilj najine poti, če pa sva v bližini in naju nekaj res pritegne, kot na primer rimski akvedukt v Segovii, si jih z veseljem ogledava.

Katero potovanje vama je najbolj ostalo v spominu in zakaj je posebno?

Najbolj si bova zapomnila Senegal, ki za naju predstavlja zibelko kulture in gostoljubnih ljudi ter vratolomni vrtiljak nasprotij. Dober mesec sva bivala v kulturnem centru v Saint Louisu, mestu na robu Sahare ob meji z Mavretanijo, tik ob Atlantiku. Tam se na mivkastih ulicah pasejo ovce, domačini posedajo, klepetajo in razpletajo ribiške mreže, s pisano oblečenimi ženskami barantaš na tržnici, v zraku je vonj po ribah, če imaš srečo, lahko v križišču srečaš pelikana. Med bivanjem v kulturnem centru sva občudovala neizmeren občutek za ritem in gibanje mladih fantov in deklet. S sostanovalci smo na tleh iz skupnega krožnika jedli thiebudjen (riž z ribo), za uspešno komunikacijo pa sva se morala kar na licu mesta naučiti francosko.

Na vsakem koraku sva lahko videla, kako skupnost še vedno živi ter kako so ljudje povezani med seboj in z naravo. Ribiči s pisanimi čolni vsak dan odhajajo na ribolov, obala pa je grozljivo polna smeti, tudi tistih iz gospodinjstev, ki jih ženske prinašajo na glavah in stresajo v morje. Vedno znova sva bila presenečena in pod stresom na delavnicah za otroke, ki jih je naenkrat obiskalo tudi več kot sto otrok. Popolnoma drugačen obraz Senegala sva spoznala, ko sva se z ladjo iz Dakarja odpravila na tropski jug, v Casamance. Obiskala sva majhne vasi, skrite med mangrovami, kjer prebivajo animistične skupnosti.

»Pomembno se nama zdi ohranjati radovednost in raziskovalnega duha ne glede na to, kje si, za naju pa radovednost pogosto pomeni preizkušanje in spoznavanje svojih meja,« pravita Eva in Uroš.

Če vas je prispevek navdušil za žongliranje in ulično nastopanje, pa se le oglasite na njuni naslednji predstavi ali delavnici. Njune dogodivščine pod krošnjami lahko spremljate na blogu: https://undertree.org/.