Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Pa sva šla na enoletno poročno potovanje – 3. del

Pogrešanje Nanota in možnosti izboljšanja položaja žensk v Južni Ameriki

V prejšnjem delu sta nam zaupala, ob kateri hrani se še vedno oblizujeta in kako skrbita za okolje. Tokrat pa, zakaj gojita posebno vez do Kube, kako imata urejena cepljenja in katere destinacije ju navdušujejo poleti.

Vsebina

Kje po vajinih izkušnjah je najslabši položaj žensk in otrok? Država tamkaj dela kaj na tem, da to izboljša?

Hm, to je nekako pogojeno tudi z gospodarskim stanjem države. Najbrž bi lahko rekla, da Gvatemala, Salvador, Bolivija in Peru. To so države, kjer je vloga ženske še vedno izredno tradicionalna, sploh na podeželskih območjih (seveda obstajajo izjeme) – moški je glava družine in ženska nima nobene besede, otroci pa so pomožna delovna sila – tako kot je bilo nekoč pri nas.

Bolj kot trud institucij ali države sva opazila iniciative, ki se trudijo spremeniti položaj žensk v družbi. Tako sva recimo v Boliviji našla muzej tradicionalnih oblačil, ki jih lahko tudi kupiš in večji del dobička je namenjen skupnosti, ki se ukvarja z izobraževanjem žensk. Podobno sva ob jezeru Atitlan v Gvatemali opazila kooperativo, ki povezuje ženske tkalke in poleg izobraževanja pomaga pri iskanju zaposlitve ter opogumlja ženske, da s svojim delom zaslužijo in tako postanejo finančno neodvisne.

Trenutek s potovanj, ki vaju je iz žalosti ganil do solz?

Na potovanjih sva videla že marsikaj, a morda sva bolj kot od žalosti do solz ganjena zaradi nečesa drugega – namreč, kljub hudi revščini (po naših merilih) bodo ljudje nadvse prijazni in s teboj z veseljem delili tisto malo, kar imajo. Slovenci smo v povprečju (že v primerjavi z Balkanom) nekoliko zaprt in hladen narod in takšen odnos doma pogrešava.

Poleg tega pa naju to vedno spomni na to, da ne smeva sreče soditi po »naših merilih« – prebivalce razvitejših držav morda pogled na umazane otročke, ki ženejo lame na pašo, žalosti. Sicer pa kdo pravi, da so ti otroci (če vsaj niso lačni) manj srečni od tistih na kavču s tablico v eni roki in čipsom v drugi?

Kateri avtohtoni prebivalci so vaju najbolj navdušili in zakaj?

Kubanci! Oni so tako dobrovoljen narod in navkljub svoji situaciji življenje jemljejo nekako lahkotno in pozitivno. Si predstavljaš, da bo paradižnikova omaka mogoče v trgovino prišla naslednji teden ali pa tudi ne? Ali pa bi rad kupil avto, pa ga ne moreš, ker jih preprosto ni in ti preostane le, da si nabaviš prastaro lado nivo za 30 tisočakov? Khm, ob tej karanteni se lahko malce poistovetimo z njimi, ampak ob predpostavki, da nam vzamejo z bančnih računov 95 % denarja in trgovine na tri četrt izpraznijo.

Marsikdo pravi, da so ob obisku Kube imeli občutek, da jih domačini želijo le »izmolsti« – slednje sicer sploh ni čudno, glede na to, da 30 evrov, kolikor odšteješ za nočitev, oni zaslužijo v celem mesecu. Ampak midva vseeno nisva imela tega občutka in prenočevanje pri domačinih je bila najina najljubša stvar na Kubi – je pa res, da je morda situacija malce drugačna, če govoriš špansko, saj se potem lahko z njimi pogovarjaš in tudi oni tebe bolje spoznajo.

Kaj sta storila na potovanju, če sta ujezila domačine? Kako se je končala situacija?

Joj, to se nama pa še res ni zgodilo – kadarkoli sva v stiku z domačini, se imamo super in to je za naju tudi eden lepših delov potovanja.

BlueMarble_Vagabonds_4.jpg

Kaj sta si želela, da bi lahko na svojih poteh odnesla s seboj, a to ni bilo mogoče?

Hm – Nanota! No, ja oziroma sva mislila, da to ni mogoče, ker pač stvari nisva prej dovolj dobro raziskala. Tako bi z malce prilagajanja lahko z nama potoval tudi on. Ampak saj praviva, potem naju mogoče še ne bi bilo domov. Vsekakor si bova naslednja daljša potovanja (tritedenske počitnice na drugi celini tukaj ne štejejo, ker je recimo preveč zapletov s karanteno) organizirala tako, da bova s seboj vzela tudi psa.

Proti čemu vsemu sta se cepila, preden sta odrinila na pot okoli »frnikole«?

O tem je pa Sandra napisala celo en dolg prispevek, ki je potem »čudežno« izginil z računalnika, še preden ga je uspela objaviti (nauk: shrani, kar napišeš!). Torej, proti nekaterim boleznim sva se cepila že pred prejšnjimi potovanji, nekatera cepljenja sva morala obnoviti in nekaj injekcij je bilo na novo. Pred potovanjem je tako najina cepilna knjižica vsebovala potrdila o cepljenju proti hepatitisu A in B, tifusu, rumeni mrzlici ter steklini.

Katere so vajine tri naj poletne destinacije?

Hmmm, najbrž kombinacija tropov in hribov! Recimo takole: Bali, francoske Alpe in Nova Zelandija.

Popotniške mobilne aplikacije, ki jih uporabljata?

Odvisno, kje in kako potujeva! Nekaj najuporabnejših med njimi je: Google Maps in Maps.me za zemljevide poti, iOverlander (res vrhunska aplikacija za »overland« potovanja), Xe Currency za valute, Trip Advisor za znamenitosti/restavracije, Spotify za glasbo, Lightroom za hitro urejanje fotk, Recorder za hitre »zapise« informacij za blog, svetilka (to res pride prav!), pa aplikacije za prevajanje, štetje korakov, telovadbo/jogo na poti, podkasti proti dolgčasu itd. Res jih imava polne telefone.

Vidim, da sta z mobilnimi popotniškimi aplikacijami kar dobro opremljena. Iskreno upam, da naslednjič najdeta možnost, da gre z vama na pot tudi Nano. Predvsem pa, da vama uspejo zadani potovalni načrti, ko bo spet mogoče potovati. Držimo pesti, da čim prej! Da boste na tekočem s tem, kaj počneta, pa obiščite njun blog BlueMarble vagabonds/Potepuha na frnikoli, Facebook in Instagram!

Sorodni članki