V prvem delu smo izvedeli nekaj zanimivosti o našem popotniškem dvojcu. O tem, kako se lahko otroške želje uresničijo in kakšno vlogo je pri njiju odigral koronavirus. Tokrat pa o tem, da imamo Slovenci kar srečo z našim državljanstvom glede vizumov, in zakaj sta prostovoljca.
Joooj, azijska. Zadnji mesec na Baliju sva si res privoščila in jedla v restavracijah večkrat na dan in ne le, da še vedno sanjava o »mie gorengu«, ampak že sanjava, kdaj ga bova spet jedla.
No, to pa ni bilo težko! Namreč, Slovenci ne potrebujemo toliko vizumov kot državljani nekaterih drugih držav. Edini vizum, ki sva ga res morala urediti pred potovanjem, je bil vizum za prvo destinacijo – Kubo. No ja, pa prav zabavna zgodbica je okrog tega vizuma (čeprav se nama v tistem trenutku ni tako zdelo, seveda) – namreč, malo pred Milanom sva ugotovila, da je Sandrin vizum ostal doma v skenerju! Sicer se je po spletu srečnih naključij potem vse dobro končalo, je pa prvi dan potovanja šlo, milo rečeno, precej živčkov (sicer o tem tudi en zapis na blogu!).
Za ostale države vizumov nisva potrebovala – ob vstopu v državo sva le izpolnila imigracijski list in prejela žig v potni list, ki ti potem dovoljuje, da ostaneš v državi nekaj časa (običajno tri mesece, v Boliviji in Peruju pa en mesec z možnostjo podaljšanja).
Ja, s prostovoljstvom se ukvarjava že od nekdaj – Sandra včasih pri tabornikih, Bojan pri gasilcih (klasika!), pa potem kasneje na faksu … Pravzaprav sva iskala popotniška društva oz. skupine, s katerimi bi se povezala, in je Sandra naletela na PZS. Pritegnila jo je kombinacija trajnostnega popotništva in prostovoljstva ter seveda povezovanje s somišljeniki.
Več kot potujeva, bolj se zavedava pomena t. i. trajnostnega turizma.
Sicer skrbiva podobno kot doma – poskušava omejiti uporabo plastike (npr. s seboj vedno nosiva bombažne vrečke, ki se potem zložijo v majcene bunke, ki jih lahko obesiš na ključe), uporabljava svoje flaške za vodo (to pa razkuživa, kadar je potrebno), kadar divje kampirava, uporabljava okolju prijazne šampone in mila (sedaj jih je res že veliko na voljo, ko zapustiva sobo, vedno ugasneva klimo (čeprav bo potem nesramno vroče, ko se vrneva) … Nemalokrat se zgodi, da v gozdu pobereva smeti za drugimi – saj to je skoraj zanemarljivo, ampak vedno je najboljše pričeti pri sebi.
Prav tako ne podpirava turističnih ponudb, kjer izkoriščajo divje živali (kot je na primer jahanje slonov, božanje tigrov, kupovanje znane »pokakane« kavice, saj so zrna »produkti« živali v ujetništvu, itd.).
Zdaj »farbava« … Nisva preveč natančna načrtovalca – oziroma se izboljšujeva. Veliko raje se prepustiva toku in raziščeva kraj, ko tja prispeva (običajno je prva postojanka info točka). Morda zato vidiva kakšno stvar manj, kot če bi poskušala obkljukati vse znamenitosti, ki jih »moraš videti«, ampak ker veliko bolj uživava ob srkanju kavice in opazovanju mimoidočih ali v vandranju po lokalni tržnici, nama je to čisto ok.
Sicer si velikokrat kupiva ali naloživa vodnike Lonely Planet, a jih potem ne prebereva čisto natančno, rada pa pogledava kakšen dokumentarec, vlog ali kaj podobnega, preden se odpraviva.
Em, presenetljivo – prihod iz južne Amerike na Novo Zelandijo! Vse je bilo tako čisto, urejeno, vsepovsod so bili plakati z navodili, kaj se sme in česa ne, ljudje so bili nadpovprečno vljudni. Po devetih mesecih Latinske Amerike, kjer ti kaos postane precej domač in prašnih, porušenih stavb niti ne opaziš več, je bilo tisto »poštirkano« zelenje nekaj dni pravi šok.
Uf, to pa je res težko, ko pa jih imava na tisoče. Hm, mogoče je ena izmed najljubših, na kateri sva midva, iz Hobbitona (lokacija snemanja Gospodarja prstanov in Hobita), kjer sva poustvarila en prizor iz knjige, ki gre nekako takole: Hobit Bilbo teče in nekdo za njim zakliče: »Kam pa greš?!« In Bilbo mu odvrne: »Ne morem se ustaviti, že zamujam!« Pa drugi hobit zakliče: »Zamujaš, kaj?!« In Bilbo zakliče nazaj: »Grem na dogodivščino!«
Ker sva sama bolj hecne sorte in ker se nama vedno mudi na novo dogodivščino, sva se v tej fotki res »našla«.
Če pa bi izbirala fotko brez naju, bi izbrala najin kombi Pisco v slani puščavi v Boliviji ali pa velikonočne kipe ob sončnem vzhodu … Ah, nemogoče je izbrati najljubšo!
Zadnji del pa naslednjič …
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
