Prepričan sem, da si ob prebiranju katere izmed številk Globetrotterja odprl članek ene najbolj aktivnih prostovoljk Popotniškega združenja Slovenije – to je Mateja Mazgan. Nominacija za Naj prostovoljko 2014 ji je dala zagon za nove podvige in dobra dela kot prostovoljka. Svetovna popotnica, popotniška novinarka in vse, kar je s tem povezano, nam je predstavila svojo prostovoljsko zgodbo. Kot je sama omenila, prostovoljstvo odpira marsikatera vrata v svet. Kaj še čakaš? Si se že registriral/a kot prostovoljec oz. prostovoljka?
Pozdravljena Mateja Mazgan. Kakšna je tvoja sanjska služba? Kako bi se v nekaj stavkih predstavila delodajalcu omenjene zaposlitve?
Sanjska služba – ha! Sigurno bi bila čim bolj povezana s potovanji in dinamična. V bistvu sem razmišljala v smeri policije, ampak ne v smislu prometne policije. Zanima me organizacija varovanih oseb po svetu – torej pomembnežev v spremstvu. Jaz bi bila tista, ki bi vse to organizirala. Zato tudi hodim na magisterij iz varstvoslovja. Glede na to, da imam dobro leto staro hčerkico, ne morem neprestano pohajkovati po svetu, ampak moram kombinirat. Torej moja sanjska služba je sestavljena iz potovanja in dinamičnosti; kljub temu pa naj ostane še dovolj časa za hčerkico.
Pod okriljem Popotniškega združenja Slovenije si bila predlagana v natečaj za Naj prostovoljko 2014. Lahko orišeš pot, ki te je do te nominacije pripeljala?
To predvsem zaradi
pisanja člankov, reportaž iz raznih potovanj in potepanj po Sloveniji in tujini. Zdaj že nekaj časa sodelujem z njimi in vsaki mesec v spletnem časopisu Globetrotter izide vsaj en moj članek. Za Popotniško združenje pa tudi redno pišem intervjuje. Če povzamem, me je popotniško novinarstvo pripeljalo do nominacije za Naj prostovoljko 2014.
Se pogosto ozreš na svojo življenjsko pot, ki si jo že prehodila?
Moram priznati, da se sploh ne oziram na preteklost, ampak vseskozi gledam naprej – v prihodnost. S preteklostjo se ne ukvarjam in ne obremenjujem. Vedno razmišljam o prihodnosti, kaj še nisem doslej počela in kaj še moram narediti.
Že 3 leta si prostovoljka na Popotniškem združenju Slovenije. Kako si začela? Katera prostovoljna dela na PZS v zadnjem obdobju največ opravljaš?
Takrat sem malo brskala po internetu in sem jim pisala za sodelovanje. Popotniško združenje Slovenije me je takoj sprejelo. Poslala sem nekaj svojih reportaž in smo začeli zelo aktivno sodelovati. Razen pisanja reportaž in intervjujev drugih prostovoljnih del za omenjeno organizacijo ne opravljam.
Pri katerih organizacijah deluješ kot prostovoljka?
Organizacij je veliko. Naj naštejem nekaj pri katerih sem najbolj aktivna – to so Popotniško združenje Slovenije; Jamarska reševalna služba, kjer sem v ekipi prve pomoči; Društvo popotnih fotografov; Društvo ljubiteljev fotografije; Društvo popotnikov Vagant; Društvo starodobnih vozil; Jamarsko društvo; dve godbi na pihala in še bi lahko naštevala. Prostovoljno predavam tudi v okviru Centra za socialno delo; bila pa sem tudi Božička na mariborski pediatriji.
Potovanja so glavna sestavina tvojega življenja. V enem izmed intervjujev v Globetrotterju si omenila, da si začela potovati v osnovni šoli, s svojo babico. V čem se tvoja sedanja potovanja razlikujejo od tistih začetnih? Kaj bi počela, če ne bi potovala?
Res je. Z omo sva začeli potovati, ko sem jaz bila v 8. razredu osnovne šole. Takrat me je vzela na moje prvo potovanje, na Nizozemsko. Po tem, ko sva se tako dobro ujeli, sva začeli kar vsako leto skupaj potovati. V času študija sem začela tudi sama potovati – v lastni režiji. Takrat sem uvidela, da je čisto nesmiselno potovati s turistično agencijo, ko pa lahko jaz kar sama organiziram potovanje. Za nama je že kar 17 let potovanj. Žal pa oma, ki ima 83 let, zaradi bolezni ne bo več zmožna potovat. Verjetno je bilo v letu 2014 najino zadnje skupno potovanje, ko sva
prepotovali 11 držav Evrope. Sicer sva potovali tudi po drugih celinah.
Če ne bi potovala bi se aktivneje ukvarjala s športom, kot se sicer, saj skorajda ne mine dan brez osvojitve kakšnega hriba, kolesarjenja ali druge vrste rekreacije. Ampak potem bi na nek način spet potovala, saj tudi športniki potujejo.
Dejstvo je, da je s potovanji (ne)posredno moč tudi zaslužiti. S čim se sama ukvarjaš? Pišeš knjige ali turistične vodnike? Predavaš ali fotografiraš?
Fotografiram, pišem reportaže in predavam. Slednje počnem tako aktivno, da si vsako leto zaslužim za potovanje. Naj se pohvalim, da nekaj let za potovanje nisem zapravila ničesar – porabila sem le prihodke od predavanj, reportaž in fotografij. Začela sem tudi razmišljati, da bi napisala kakšno knjigo oz. turistični vodnik, pa tudi o tem, da bi vodila ljudi v malo bolj ekstremne zadeve. Klasično popotništvo me ne zanima, bolj hribi ali jame. Jamarskega turizma praktično (še) ni. Razmišljala sem, da bi vodila odpravo po Kavkazu (Rusija, Gruzija in Armenija), ki bi jo sama organizirala, saj sem nedavno tudi tja potovala.
Tudi sam, Izidor Furjan, sem prejel posebno priznanje za Naj prostovoljca 2013. Kakšni so občutki po prejetju posebnega priznanja? Kakšni so bili odzivi ljudi, ko so izvedeli zanj?
V bistvu mi je bilo zelo v čast. Bila sem zelo presenečena, da so me nominirali. Tega nisem niti najmanj pričakovala. Prireditev na Brdu pri Kranju pa je bila posebno doživetje. Popotniškemu združenju Slovenije se zahvaljujem za nominacijo. Odzivi ljudi so bili vsekakor pozitivni in to iz vseh strani. Vse je zanimalo kaj bom povedala po prireditvi.
Si imela kdaj občutek, da so se ti s prostovoljstvom odprle marsikatere poti?
Definitivno. Vedno spoznaš nove ljudi in navežeš nove kontakte. Žal pa je tako, da je vse povezano z denarjem. Občasno se mi preko prostovoljstva odprejo tudi poslovne priložnosti. Vsekakor prostovoljstvo odpira poti in marsikatera vrata.
Bi za konec bi morda dodala kakšno pobudo mladim za prostovoljno delo na Popotniškem združenju Slovenije oz. kateri drugi organizaciji?
Prostovoljstvo priporočam vsem. Pri tem je treba biti vztrajen. Nekaj časa je treba pisat intervjuje in članke preden se ti odpirajo vrata. Mnenja sem, da te ljudje vedno zasledijo. Če dobro in kvalitetno delaš, te bo tudi prava oseba ali nova priložnost našla.
