Izidor Furjan je študent magistrskega študija geografije in angleščine na mariborski Filozofski fakulteti in prostovoljec Popotniškega združenja Slovenije. Je vodnik Planinske zveze Slovenije kategorij A, B, C in D, vaditelj orientacije in od leta 2011 tudi mednarodni vodnik. Leta 2013 mu je Mladinski svet Slovenije podelil priznanje za prostovoljca leta, nagrado za vse njegovo dosedanje delo. V nadaljevanju razkrivamo, kako je Izidor kot otrok doživljal planinske krste, o čem premišljuje v gorah in kakšne načrte ima za bližnjo prihodnost.
Si tudi mednarodni vodnik. Katerih ekspedicij si se že udeležil?
Bilo jih je ogromno. V Evropi smo prehodili že skoraj vse, no, nekaj vrhov je zagotovo še ostalo. Osvojili smo vrhove od Litve do Grčije. Čeprav v Litvi meri najvišji vrh 200 m, drugje pa precej več. V zadnjih letih sem se odpravil tudi v Azijo. Bil sem na Kitajskem, v Kirgiziji, v ruskem delu Kavkaza. Letos se odpravljam v Gruzijo.
Imaš kdaj občutek, da so gore tvoj (drugi) dom?
Ne vem. Vedno je prijetno iti, ampak vedno je lepo priti domov. Poleti je natrpano, tako da si včasih res želim jesen, da bom malo več doma. Poleti je veliko enotedenskih, desetdnevnih tur. Tako da je včasih res prijetno biti doma, ležati in biti brez večjih psihičnih naporov oziroma obremenitev. Bi me pa verjetno, če kakšnih štirinajst dni ne bi šel v planine, začelo trgati.
O čem premišljuješ v gorah?
Ko si v skupini, moraš animirati ljudi, jih zabavati, saj imajo zelo radi osebni pristop. Ko pa si brez skupine in hodiš šest, sedem, osem ur na vrh, se moraš sam animirati. Takrat razmišljam o lepih stvareh in sam sebe motiviram ter si zapolnim misli z drugimi stvarmi, ki me ženejo naprej. Zelo pomembna je vztrajnost.
Imaš kakšen poseben ritual, ko osvojiš vrh gore?
Spomnim se, da ko sem še bil manjši in sem osvojil kakšen nov vrh, sem bil na vrhu tepen z vrvjo oziroma krščen. Ni bilo pomembno, ali je bil tisoč- ali dvatisočak. Krst mi ni bil prijeten. Zdaj pa, ko skupina pride na vrh, navadno najprej sledi malica. Jaz vsakemu, preden pride do vrha, čestitam, tudi če je vrh visok dvesto metrov. Vsak si zasluži čestitke. Sledi malica in skupinsko fotografiranje. Če je vrh visok, sledi planinski krst. Nato pa čim prej odhod v dolino. Sem zagovornik tega, da se je treba čim prej vrniti v dolino. Popoldne so pogosti utrujenost, sončarica in vročinski naliv.
Imaš preštete oziroma zabeležene vse osvojene vrhove?
Ne, ni šans, da bi vse to preštel. To je zelo težko reči, saj so bili nekateri vrhovi osvojeni večkrat. Tudi vrhov nad določeno višino nimam preštetih.
Kako ocenjuješ urejenost in prepoznavnost slovenskih gorskih poti?
Menim, da imamo v Sloveniji dobro urejene gorske poti, četudi se kdaj kdo pritožuje. Smo alpski narod, z Avstrijo in avstrijskimi planinskimi kočami se ne moremo primerjati, saj so oni nekaj generacij pred nami. V Avstriji najdemo koče nad 3000 m nadmorske višine, ki imajo toplo vodo in ruski bife – pravi hoteli. Pri nas so koče v tem pogledu bolj planinske. Nudijo enolončnice, čaj, topel dom. Marsikje v tujini so planinski domovi bolj zavetišče kot planinski dom, ki ga poznamo mi. V Kirgiziji sem mislil, da bom lahko v planinski koči prespal in nekaj pojedel, a v koči ni bilo ničesar. Tako sem štiri dni vegetiral s prigrizki in vodo iz potoka in spal pod milim nebom. Na Tenerifu sem bil v koči, za katero je na spletu pisalo, da ima wi-fi, pijačo in hrano ter svojo kuhinjo. Izkazalo pa se je, da je bilo treba za 15 minut wi-fi-ja plačati 2 EUR, hrano in pijača so imeli iz avtomata.
Se ljudje ob natrpanih življenjskih urnikih vse več odločajo za planinstvo in obisk narave?
Porast … Mogoče. Na eni strani je recesija, ljudje si planinarjenja ne morejo privoščiti. Po drugi strani pa precej ljudi hodi v hribe, predvsem starejši, generacija nad 50 let. Služba mnogim predstavlja stres. Od marsikoga sem slišal, da brez hribov ne bi preživel svoje stresne službe. V hribih odklopijo svoje stresno življenje. Pomembno jim je, da osvojijo vrh. Fizični napor sicer je prisoten, a si psihično odpočijejo. V zadnjih letih je predvsem porast lažjih turističnih poti. Med mladimi, med študentsko populacijo, je zanimanje manjše, dijakov skorajda ni. Mogoče se mladi sami neorganizirano odpravijo v gore. V srednji šoli pa ni ravno pogosto, da hodiš v hribe. Ni tako popularno, kot če si nogometaš.
Kaj svetuješ laičnim (reciva jim enkrat mesečnim) obiskovalcem gora?
Tisti, ki gredo enkrat mesečno v hribe, so že kar dobri. Imajo neki ritual, kontinuiteto. Svetoval bi jim, da se odpravijo na izlete, za katere so kondicijsko in tehnično zmožni. Zaželeno je, da vsaj nekdo v skupini pot pozna. Včasih poti niso najbolje označene, tako da se je treba znajti in imeti občutek za orientacijo. Najboljša je dobra priprava. Na spletni strani hribi.net najdete dobre opise gorskih poti, priloženi so zemljevidi in nasveti, katera oprema je zaželena v katerem letnem času.
