Boris Šajtegelj, svetovni popotnik brez meja, se je tokrat ponovno potepal na zelo nenavaden način. Običajno je potoval s kolesom, štopal, se kdaj podal na kakšen javni prevoz ali pa se z avtom odpravil v bližnje države. Tudi tokrat je bil na poti z avtom, a je z njim naredil kar 30.000 kilometrov.
Kako si sploh prišel na idejo, da bi rad prepotoval Rusijo?
Boris: »Glavni razlog za to je bil, da še nisem bil v Rusiji. In ker imam dovolj časa, ne vidim razloga, da ne bi države dodobra spoznal. Je pa res, da moraš, če želiš Rusijo prepotovati z avtom, velik del poti narediti po isti cesti tja in nazaj, saj druge ni.«
Boris je prepotoval Rusijo po dolgem, potoval je čez večje kraje kot so Voronezh, Samara, Čeljabinsk, Omsk, Novosibirsk, Krasnojarsk, Irkutsk, Ulan Ude, Čita, Habarousk, Vladivostok. Prepotoval je veliki del znane ruske ceste imenovane Ruska federalna cesta. Severno od Vladivostoka je potoval po cestah Lena Highway ter po Kolima Highway in Altay Highway.
Koliko časa si potreboval, da si prepotoval vse te kraje ter naredil toliko kilometrov?
Boris: »Bil sem kar precej hiter, saj pogosto vmes ni nič zanimivega za ogled. Tudi po več tisoč kilometrov se pokrajina skoraj da ne spremeni. In zato sem bil po treh mesecih potovanja ponovno nazaj v Sloveniji.«
Glede na to, da si potoval v spomladanski mesecih, si doživel vsaj odtenek njihovih hladnih zim?
Boris: »Seveda sem, saj sem na pot krenil šele konec februarja. Najnižje temperature so bile nekje okoli −35 stopinj. To se je najbolj poznalo na avtu, saj se je na njem nabralo toliko ledu, da je izgledalo, kot da bi na njem imel kapnike. In to takšne, da sem jih lahko odstranil le s sekiro. Zaledenelo je tudi celotno podvozje. Med blatniki in kolesi se je nabralo toliko ledu, da je sem imel z odstranjevanjem ledu velike težave. Pravzaprav zamrznejo vsi pomembni deli. Najbolje je, če kar neprestano voziš ter avta ne ugašaš.«
Nizke temperature v Rusiji seveda niso samo negativna stvar. Zaradi njih se pogosto določene razdalje skrajšajo, saj ni potrebno na trajekt, če se lahko pelje kar čez reko ali jezero. Mnoge ceste v Rusiji postanejo prave ceste šele, ko jezera in reke dovolj zaledenijo. Takrat ves promet poteka kar preko njih. Boris pravi, da je imel led takrat nekje okoli enega metra debeline.
Ali si poleg ledu imel še kakšne druge neprijetnosti z avtom?
Boris: »Led je bil ovira in prednost. Hitreje sem pripotoval do določenih predelov, hkrati pa sem se moral ukvarjati z odstranjevanjem ledu. Mnogo cest v Rusiji je tudi dokaj slabih, imajo luknje pri luknji, na njih pa se lahko najde tudi mnogo žebljev, česar ne morem ravno razložiti. Prav zato sem kar nekajkrat imel predrte pnevmatike. Zdaj razumem, zakaj imajo domačini vedno s seboj kar dve rezervni gumi.«
Na svojih potovanji Boris prenočišča ureja zadnji trenutek. Če se da, prenoči pri domačinih, sicer pa kar kje na prostem ali v avtu. Tokrat je večino časa prenočeval v avtu, ki si ga je uredil tako, da je na sovoznikovi strani podrl sedež ter nanj namestil obloženo desko, ki mu je služila kot postelja. Z dobro spalno vrečo je brez težav premagoval nizke temperature.
Kako pa je bilo s hrano in pijačo?
Boris: »Kar precej hrane sem si nakupil že pred odhodom. V avtu sem si uredil tudi kuhalnik, tako da sem imel tudi tople obroke. Sicer pa sem hrano kupoval v lokalnih trgovinah. Z vodo pa tako ni bilo težav, saj je skoraj povsod pitna. Njihova tradicionalna hrana je bistveno manj pestra od naše. Neprijazna klima je razlog, da tam ne uspeva toliko zelenjave kot pri nas. Se pa ista zelenjava zelo pogosto uporablja. Predvsem krompir, korenje, kumare, repa, gobe ter redkev. Pri sadju so še skromnejši. Med prehrano se najde predvsem kakšno jabolko ter jagodičevje in mnogo žitaric. Brez pirošk seveda ne gre. Veliko je tudi mlečnih izdelkov. Ker alkohola ne pijem, nisem poskusil njihove najbolj tradicionalne pijače, vodke.«
Kaj se splača ogledati na tej poti, Boris težko poudari. Gre za predele, kjer spoznaš neokrnjeno pokrajino, življenje domačinov, kjer ni znanih turističnih točk. Vmes so seveda velika mesta, ki nudijo mnogo ogledov, podeželje pa seveda znatno manj. Odvisno je od tega, kaj koga zanima.
Kaj si si ti ogledal na tej dolgi poti?
Boris: »Vedno me najbolj zanima, kako živijo domačini in stik z njimi. Poleg tega pa sem ljubitelj neokrnjene narave. Seveda sem si vmes ogledal vsa večja mesta ter Bajkalsko jezero. Med ogledi so se znašli tudi Lenski stolpi. Gre za skalnate stolpe, ki so zanimivi zaradi svojih nenavadnih stolpičastih oblik. Želel sem si videti sibirske tigre, a kmalu ugotovil, da te sreče ne bom imel. Še tamkajšnji domačini jih vidijo izredno redko.«
Kako pa je bilo s sporazumevanjem?
Boris: »Ko toliko potuješ, se še sam ne zavedaš, kdaj se naučiš kar nekaj njihovih besed. Sicer pa je tako, da se tako ali tako vedno da nekako sporazumeti. Če ne drugače pa z rokami. Vsak zna pokazati, da je lačen in žejen, kar sem že nemalokrat bil primoran pokazati.«
Vedno pa se vse začne in konča pri denarju. Za potovanje je zapravil okoli 1800 €, tako kot je planiral. Od tega je porabil kar 1100 € za gorivo, četudi je tam gorivo toliko ceneje, a je naredil ogromno kilometrov. Če bi imel privarčevanega še več denarja, bi potovanje nadaljeval v Mongolijo in ga še kmalu ne bi bilo nazaj. Zato pravi, da bo na naslednje potovanje ponovno potoval z kolesom, da bo to trajalo vsaj kakšno leto.
