Pogovor z 2000-miljašom

Jonathan: Točno sto en dan, z dvema tednoma počitka vmes. To pomeni, da sem prehodil povprečno 22 milj (35 km) na dan. 

Jonathan: Na poti doživiš par različnih vrst dni. “Ničelni dnevi” so dnevi, ko sploh ne hodiš in ne pokriješ nikakršne razdalje, nekatere dni samo hodiš, na nekatere dni pa greš v naselje. Na dni ko samo hodiš, se zbudiš – običajno kake pol ure pred zoro – ješ, pospraviš šotor in začneš hoditi. Poskusil sem začeti s hojo pred sončnim vzhodom in potem hoditi cel dan. Mogoče sem se kdaj pa kdaj ustavil pri kakem lepem razgledu. Na koncu dneva sem si skuhal večerjo in se odpravil spat. 

Na dneve ko sem šel v mesto, ali pa ko nisem počel nič, sem se poskušal čimbolj približati mestom, kjer sem nakupil zaloge: hrano, gorivo, popravil sem polomljeno opremo, se stuširal in opral oblačila. Običajno sem prespal v mestu, če je bilo mrzlo v hostlu. Imel sem majhen obred. Kadar sem bil v naseljih, sem si privoščil veliko pico in vrč mleka, se usedel in užival v hrani.

Jonathan: (smeh) Takrat se mi je zdelo zelo privlačno in nisem popolnoma prepričan zakaj. Bilo je preprosto nekaj, kar sem takrat potreboval. Moral sem zbežati proč od hrupa vsakdanjega življenja. Zame je bil to čas celjenja. Na veliko načinov je bilo zelo zdravilno zame. Znašel sem se na zares dobrem, mirnem kraju. Ampak, ja, veliko razlogov je, zakaj ne iti skozi to. Tisto neopisljivo pa je tisto, zaradi česar se splača. Zjutraj vstaneš in začneš hoditi. Zelo preprosto je in sredi te preprostosti reči postanejo res jasne.

Začel sem marca in končal v zgodnjem juliju in ves čas sem uporabljal bolj ali manj isto opremo. Samo enkrat sem dobil ozebline, ker sem imel napačno opremo. Moj nahrbtnik pa je postal lažji s časom. Moja osnovna teža, brez potrošnega materiala, je bila sprva nekje okrog pet kilogramov, na koncu pa je padla na tri kilograme. Na neki točki, ko sem se prebijal čez najbolj naporen del poti, skozi New Hampshire, s sabo sploh nisem nosil plinskega štedilnika. Jedel sem le hrano, ki je ni bilo treba skuhati. Ampak poleg tega sem imel isto oprema tekom celotne poti.

Trik je v tem, da nosiš samo to, kar potrebuješ in poskušaš nositi vedno manj. Hoditi začneš ob petih zjutraj in nadaljuješ do sedmih popoldne. Štirinajst ur na dan le hodiš. Če hočeš, da je tvoja pohodniška izkušnja dobra, je bolje, da potuješ z malo opreme. Če ti je udobno z malim, je bolje nositi čim manj.

Sploh pa je nositi težko breme slabo za tvoje telo in škodljivo za sklepe. Prehoditi 2000 milj že v osnovi ni zdravo za sklepe.

Jonathan: To je odvisno od tega, kaj misliš z “najtežji.”

Nekateri deli poti so posebej naporni. V New Hampshiru, recimo, je pot zelo gorata in običajno se povzpneš na nadmorsko višini med 4 do 5.000 čevljev (1200 do 1550 metrov) trikrat ali štirikrat na dan. To je bilo fizično zelo izčrpajoče. 

In nekateri drugi deli poti so bili zelo ravni, ampak mentalno naporni. V Pennysilvaniji, denimo, hodiš več dni po sami ravnini.

In nekateri dni je bilo preprosto zelo mrzlo. Ko me je ozeblo, ker sem domov poslal vsa zimska oblačla, sem prehodil 27 milj (43 km) v snegu le v kratkih hlačah. Skupno nisem spal okoli 60 ur. To je bil težek dan. Res sem se moral osredotočiti na to, da sem nadaljeval s hojo, ker sem vedel, da tvegam hudo podhladitev če se ustavim.

Jonathan: Gre za precej star običaj, ki se prenaša z roda v rod. Primerjali so ga s tradicijo ameriških klatežev. Ljudje dobijo imena na podlagi zgodb, ki so jih doživeli. Srečal sem možakarja, ki ga je zadela strela in tako je bilo njegovo pohodniško ime Lucky Strike. Moje je bilo veliko bolj dolgočasno. Nekaj časa sem hodil s parom lesenih palic in nekdo me je poklical Sticks. Ne po bandu. To je bilo nekaj, kar so me ljudje začeli spraševati.

Jonathan: Zdi se mi, da kakih 20 odstotkov ljudi, ki gredo od juga proti severu končajo pot. Ko greš s severa proti jugu, obstaja 80-odstota verjetnost, da dokončaš pot, ker ljudje vedo, da se najprej lotevajo najtežjega dela.

Hodeč proti severu, je prvih nekaj dni vsako zavetišče mesto šotorov. Vidiš lahko okrog 200 postavljenih šotorov. Ampak po prvi nevihti jih ostane le mogoče sedem na zavetišče. Marca, ko je še vedno res mrzlo, in po deževjih, ko je zunaj le 5°C, mraz zna res demoralizirati človeka. 

Veliko ljudi se začne vzpenjati na prvo goro in potem ugotovijo, kako zelo naporno je. In preplezati pet, šest, sedem, osem gor vsak dan ima res slab učinek na ljudi. Pravijo, da se jim je zdelo, da so v gorah prehodili deset milj, ampak na koncu se izkaže, da sta bili le dve.

In tudi če porabiš tisoče dolarjev na opremi je nemogoče, da ostane suh in to vzame pogum veliko ljudem. Včasih bo deževalo dva od treh dni na poti. Tako je bilo vsekakor z mano. Proti koncu, ko sem hodil iz Connecticuta proti Mainu je deževalo štiri od petih dni. Na koncu sem doživel dober teden in pol dežja. Bilo je tako slabo, da so bile poti čez reke poplavljene in lahko sem le čakal, da je prenehalo deževati. Tako, da ja. Dež je tisto, kar ljudem pogosto pride do živega. 

Kar je res krasno pri skupnosti na poti so ljudje, ki jih srečaš. Ker z njimi deliš zelo minljiva ampak intenzivna razmerja. Na koncu imaš te velike družine, ki se premikajo vzdolž poti. Mogoče jih srečaš en dan, z njimi večerjaš, z njimi spiš z ramo ob rami in potem jih morda ne vidiš nikoli več. Ali pa mogoče z njimi preživiš mesec hoje. Res dobro je, kako so ljudje na poti tam drug za drugega. Rekli so mi, da če bi ravnali drug z drugim tako dobro, kakor na Appalachijski poti, bi svet bil veliko boljši kraj. Kar je pomembno je deliti to izkušnjo, pri kateri delamo posamezno za skupen konec.