Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Potovanja brez cilja

Boris Šajtegelj je jamar in jamarski reševalec ter svetovni popotnik. Med nami, jamarji, je poznan predvsem po tem, da pride skozi vsako špranjo. Tam, kjer ostali dajemo dol pasove in opremo, se on smeje in z lahkoto zdrsne skozi, z vso opremo. Poleg jamarstva je njegov hobi tudi kolesarstvo, ki ga združuje s popotništvom. Do danes je obiskal že 78 držav.

Vsebina

 
Nekaj dni pred odhodom na njegova posebna potovanja se njegovim domačim še sanja ne, da bo Boris odpotoval skoraj brez denarja na drugo stran sveta. Običajno se brez večjega slovesa odpravi od doma. Poslovi se le na kratko in da občutek, da se čez par dni ponovno vidijo. Na pot se odpravi brez bogastva na računu, pa tudi s seboj nikoli nima veliko denarja. Verjame v svojo pot in da jo bo premagal ne glede na to, kam bo odšel. Ciljne destinacije pa tako ali tako nikoli nima. Njegovo največje bogastvo je svet, ki se mu odpira pod pedali njegovega kolesa in osebna energija, da je na potovanju aktiven, individualen in ne kot "instant" popotnik, ki jih danes kar mrgoli. Potovanje je njegov stil življenja, potovanje je njegovo življenje.

Kako si začel potovati in kaj je bil motiv za to?

Boris: »Na prvo potovanje sem se odpravil pred približno petnajstimi leti, ker sem zasledil ugodne vozovnice za vlak ter se odpravil na Sicilijo. Takrat sem dojel, da je popotništvo res del mene in da bo nujno potrebno videti še veliki del sveta. Na prvem potovanju sem odkril del sebe, odkril sem to, kar dejansko sem, svetovni popotnik. Zato se od takrat dalje redno podajam na nove pustolovščine širom sveta.«
 

Kako so to sprejeli tvoji bližnji, glede na to, da izhajaš iz družine, ki ni ravno popotniška?

Boris: »Nikoli jih nisem niti vprašal, saj imamo zelo različne poglede na to. Meni je smisel življenja spoznati, videti in doživeti svet takšen, kakršen je. Sprejmem vse njegove dobre in slabe strani. Zato staršem tudi ne razlagam veliko o svojih podvigih in se na pot enostavno odpravim, ko se mi pač zazdi, da je ponovno prišel čas, da je potrebno nekam iti. Tisti dan je zame enak, kot vsi ostali in od doma grem isto kot če bi šel v planine ali jame. Potem pa me enostavno ni nazaj, česar so že tudi vajeni. Če to traja teden, dva, mesec in več, se po nekaj časa javim, da jih ne bi preveč skrbelo. To pa je običajno že iz kakšne, za njih nenavadne, dežele. Mislim, da so se že navadili na moj stil življenja, čeprav vem, da tega ne bodo nikoli povsem razumeli. So pa zato tu dobri prijatelji, ki živijo vsaj delno podoben način življenja. Ob tem me podpirajo in vsakič sem vesel, ko vidim, da sledijo mojim popotniškim podvigom.«

Katere so tiste destinacije, ki so se ti še posebej usidrale v spomin?

Boris: »Oh, teh je veliko. Prepotoval sem mnogo držav, natančneje 78. Izmed njih je zame prav vsaka posebna. Najbolj poseben za ostale je morda Tibet, kjer naj popotniki sami brez spremstva lokalnih vodnikov ne bi potovali naokoli. Jaz pa si seveda ne predstavljam potovanja drugače, kot v lastni organizaciji. Zato sem vztrajal, da Tibet prepotujem z kolesom. Trikrat sem vstopil in vedno so me nagnali nazaj. Običajno sem moral območje zapustiti s spremstvom policije. Nakar mi je četrtič le uspelo in prekolesaril sem Tibet.« 
 

 
Tibet je obiskal nezakonito, vendar drugače ni šlo. Pred policisti je moral zvito zbežati, prav tako tudi pred vsemi ostalimi kontrolnimi točkami, ki so postavljene na težje prehodnih predelih. Izogibal se je celo pod cesto ali nad njo. S kaznijo 40€ in še za 5€ za prevoz iz države, se ni obremenjeval. Le nazaj v državo se je moral pritihotapiti. Policisti in vojaki v Tibetu le niso tako strašni za turiste, le njihov izgled z mitraljezi je neprijeten. 

Katere pa so druge zanimive dežele, ki si jih prepotoval?

Boris: »Veliko sem potoval po Aziji in sicer so med najbolj zanimivimi deželami Gruzija, Armenija, Iran, Irak, Pakistan, Kazahstan, Turkmenistan, Azerbajdžan, Kirgizistan, Tadžikistan, Kitajska, Malezija itd. Potoval pa sem še po ostalih zanimivih državah kot so Belize, Gvatemala, Nikaragva, Mehika, Tanzanija, Bocvana, Kenija, Zambija, Mali, JAR itd. Tudi po Evropi sem bil v mnogih deželah, a to je tako blizu, da tu in tam zaidem v kakšno tudi po večkrat.«
 

Običajno potuješ z kolesom?

Boris: »Ja, največ držav sem prepotoval z kolesom, saj je z avtomobilom prehitro. To je malce za šalo, malce zares, ampak enostavno imam čas. Zakaj bi potoval z avtom, če pa prav toliko ali pa več lahko prepotujem z kolesom, je zastonj in vidim mnogo več. Nekaj potovanj sem si res privoščil z avtom, javnimi prevozi ali pa sem enostavno štopal ter kak dan prehodil tudi peš. Kljub vsemu pa je zame potovanje najlepše na kolesu.«
 
Na potovanjih Boris doživi mnogo, od nenormalno visokih temperatur, ki segajo tudi preko 50 stopinj Celzija ter tudi do precej hudega mraza. Kljub vsem naravnim vplivom pa je vsaka prepotovana dežela zanj posebna. Nekatere so zahtevnejše za potovanje, saj so zaradi političnih vplivov nevarne, v drugih je problem dobiti vize, nekatere so tako velike ter enolične, da je bil tudi mesec ali več v pokrajini, ki se ni spreminjala. Kljub vsemu pa ni imel zares slabih izkušenj. Enkrat mu je sicer bager povozil kolo, a je za to dobil denar ter si kupil novega. To, kar bi mnogi imeli za slabe izkušnje, kot so npr. prebavne motnje, kakšna neprespana noč zaradi mrazu, nešteto insektov, srečanje nevarnih živali in še mnogo ostalega, Boris vzame kot zanimivost in niti najmanj ne pomisli, da pa je to kaj slabega. 
 

Ker si tudi strastni jamar, si najverjetneje kdaj tudi obiskal kakšno jamo izven Slovenije?

Boris: »Seveda. Najpogosteje jih obiščem v državah bivše juge. Nekaj sem jih videl tudi v Mehiki, Turčiji, Iraku, Iranu, Ukrajini, Gvatemali in Franciji. Zelo rad vidim delovanje tamkajšnjih jamarjev, saj se le to razlikuje od države do države.«
 
Boris pa na področju jamarstva ni le eden izmed tistih, ki radi raziskujejo podzemlje in odkrivajo predele, kamor še ni stopila človeška noga. Je tudi jamarski reševalec že vrsto let, nedolgo nazaj pa je postal tudi inštruktor ter minerc v sklopu Jamarske reševalne službe Slovenije. 

Kako pa je z prenočišči, hrano ter pijačo na poti?

Boris: »Večina domačinov popotnike precej rado sprejme, so pa tudi takšni, ki te hladnokrvno odslovijo in še šotora ne smeš postaviti na njihovem dvorišču. Vsekakor razumljivo, saj sem za njih v vsakem primeru tujec. Na splošno pa moram priznati, da imam z domačini odlične izkušnje, ne zamerim tistim, ki me niso sprejeli, so me pa njihovi sosedje ali pa vsaj sokrajani. Večina tistih, ki mi je dovolila, da bi postavil šotor na njihovem dvorišču, me je kasneje raje kar povabila k sebi v hišo in običajno sem prejel še hrano in pijačo. Kdaj pa kdaj pa sem seveda tudi prespal na prostem, sploh ko sem bil daleč proč od krajev. Postavil sem šotor ali pa samo pripravil spalno vrečo in prenočil. Prenočišča sem zaradi hudega vetra iskal tudi v betonskih ceveh pod cestami ali pa pod mostovi. Prenočil pa sem že tudi v mošejah, ostalih verskih objektih, na pokopališču. S hrano in pijačo načeloma nikoli ni problema, če si neizbirčen. Se kdaj zgodi, da v kakšnih odročnih krajih ješ ves mesec eno in isto, kot to počnejo domačini.«
 

 
Redko je prenočeval udobno. Hitro se je naučil, kako se najlaže pristopi k domačinom: prosil jih je, ali lahko na njihovem dvorišču postavi šotor, pa so ga nato večinoma povabili v hišo. Radi so z njim delili tudi svoje pregovorno skromne obroke, med katerimi je gotovo najbolj nenavadna tibetanska campa – neke vrste moka z maslenim čajem, ki je mešanica pravega čaja in jakovega masla, in sol. Pijače skoraj nikoli ni kupoval, če je ni dobil pri domačinih, je pil kar iz potokov in jezer. Predvsem v Pakistanu je neprijeten vonj izdajal, da je neoporečnost vode vprašljiva.
 
Boris je na poti kdaj pa kdaj tudi delal. Ves čas pri nekom prenočevati ter jesti je morda le nesmiselno, če ostaneš več dni. Spoznati svet ni samo to, da vidiš takšne in drugačne znamenitosti ter ljudi, kako živijo. Najbolje ga spoznaš, če si z njimi, z njimi ješ, se pogovarjaš in tudi delaš. Zato je Boris pogosto prijel za vsakodnevna opravila domačinov pri katerih je prenočeval. Seveda je bilo to v večini vedno v nerazvitem svetu. Meni, da so ti ljudje mnogo bolj gostoljubni kakor pa tisti iz razvitega sveta. 
 

Redko se pojavljaš v medijih, četudi veš, da bi lahko to tudi tržil?

Boris: »Tega se dobro zavedam in vem, kaj izgubljam. A enostavno nisem tip, ki bi bil pripravljen kaj napisati. Rad delim svoje izkušnje z drugimi, a kljub vsemu z trženjem svojih potovanj nisem najbolj uspešen. Vsekakor pa vsak evro zelo prav pride, če uspem kje izvesti kakšno potopisno predavanje. Morda pa se v bodoče tudi v tem izurim. Kakšen blog bi mi najverjetneje prav prišel. Za mojo prepoznavnost bolj poskrbijo prijatelji kot pa jaz sam.« 

Kako pa si prišel na idejo, da si se že kar dvakrat odpravil na pot kar za celo leto ter prekolesaril preko 22.000 kilometrov?

Boris: "Kot običajno, poti nisem planiral. Usedel sem se na kolo ter peljal tako daleč, dokler ni bilo konec poti. Enkrat se je ta končala v Južni Koreji, drugič pa v Singapurju."
 
Boris svoje dolge poti predhodno ni podrobno načrtoval, in ker ni preveč zahteven in ne želi, da ga prtljaga ovira, je s seboj vzel le najnujnejše: manjši šotor, spalno vrečo in nekaj oblačil. Vsa prtljaga na zadnjem delu povsem običajnega gorskega kolesa je tehtala le 10 kilogramov! Pa še to ga je proti koncu potovanja začelo omejevati in je polovico odvrgel.
 

Na drugo stran sveta s tako malo prtljage?

Boris: »Med potjo sem srečeval mnoge popotnike na kolesih in največja razlika med njimi in mano je bila ravno prtljaga. Povprečen popotnik na kolesu ima od 40 do 50 kilogramov prtljage, ki jo enakomerno porazdeli po kolesu. Najzanimivejši je bil par iz Nemčije, ki je s kolesom prepotoval Sibirijo, njuna prtljaga pa je tehtala kar 90 kilogramov. Jaz pa sem mnenja, da me prtljaga na poti ne sme omejevati in zato vzamem s seboj najnujnejše. Če pa vmes ugotovim, da je česa preveč, enostavno odvržem ali podarim kakšnemu revnemu domačinu.« 
 
Borisove skromne potrebe in iznajdljivost mu omogočajo, da z minimalnimi denarnimi sredstvi prepotuje veliko število držav. 

Koliko denarja običajno porabiš za potovanje?

Boris: »Minimalno. Za devetmesečno potovanje do Singapurja sem zapravil samo okoli 2000€. Dejansko ne potrebuješ več, če ti je vseeno kje prenočiš ter če ješ večino časa pri domačinih ali pa pri nakupu hrane nisi izbirčen in kupiš tisto cenejšo. Vedno, ko zapustim Slovenijo, zapravim mnogo manj, kakor pa takrat, če sem doma.« 
 

Med potjo je Boris spoznaval ljudi iz vseh koncev sveta, ne samo domačine, vendar tudi popotnike. Kakšne so izkušnje z njimi?

Boris: »Tu in tam sem res naletel na razne popotnike, družil pa sem se samo s tistimi meni podobnimi. To pomeni, da smo z nekaterimi naredili nekaj kilometrov s kolesi skupaj. Moram priznati, da je kar precej raznih svetovnih popotnikov naokoli s kolesi in prav tako mnogi potujejo iz dneva v dan, brez ciljne destinacije. S takšnimi sem se še posebej dobro ujel.« 

Za na konec pa bralce vsekakor zanima še to, kaj počneš, ko si doma?

Boris: »Priložnostno delam, da si kaj zaslužim za potovanja. Seveda pa v mojem stilu življenja ne morem biti redno zaposlen. Kljub vsemu pa imam še veliko prostega časa, ki ga namenim za potepanja po jamah in hribih. Ta čas običajno delim z prijatelji, ki prav tako obožujejo spoznavanje podzemlja ter hribov.«
 

 
»Potovanja ti odprejo nov pogled na svet,« meni Boris. »Odprejo ti razum, sprejemaš mnogo več, kot si kadarkoli prej, postaneš skromnejši, zadovoljnejši, ne jeziš se zaradi nepomembnih stvari, vsekakor imaš mnogo manj stresa … skratka, življenje dobi povsem nove dimenzije. Vesel sem, da sem eden tistih, ki bodo svet spoznali tako, kot bi ga morala večina, a ga v resnici nikoli ne bodo.« 

Sorodni članki