Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Potovanje okoli sveta s kolesom

Dejan Glavnik, rojen 26. Septembra 1975 v Celju je večino svojega življenja preživel v rodnem kraju Breg pri Polzeli, kjer je že kot majhen fantič ustvarjal  in snoval različne projekte. Zelo zgodaj se je pričel ukvarjati s športom. Tek in kolesarjenje sta postala njegova spremljevalca že v osnovni šoli nato pa je vse skupaj le še nadgrajeval. 

Vsebina

V srednješolskih letih je oboje začel tudi aktivno trenirati. Pri rosnih 16. letih je postal član mladinske državne reprezentance v triatlonu in duatlonu. Intenzivni treningi so mi prinesli tudi nekaj zavidljivih rezultatov: dvakrat osvojen naziv državnega prvaka v duatlonu in enkrat v triatlonu. Bil je tudi član slovenske reprezentance na dveh svetovnih in štirih evropskih prvenstvih ter v svetovnem pokalu. Na žalost ali pa na srečo se je zaradi prometne nesreče med zimskimi pripravami v ZDA  moral posloviti od profesionalne kariere v disciplinah, ki jih je treniral. Dejana to ni ustavilo, saj je človek mnogih idej in načrtov. Med drugim se je ukvarjal tudi z organizacijo prireditev elektronske glasbe, ki jo je tudi med prvimi približal Slovencem. Obiral je različne poti pa vendar je ostal na  pravi poti – poti, ki ga je vodila do uresničitve njegovih sanj. Zagotovo je človek, ki mu ni nikoli dolgčas in vedno znova išče tisto nekaj, kar daje življenju nov pomen.  Pri tridesetih se je zatorej odločil, da se s kolesom odpravi okoli sveta, spozna planet, na katerem živi ter uresniči svojo življenjsko željo.

Na poti

Težko  je opisovati podrobnosti vse poti, lahko bi celo rekli, da je iluzija nekomu razložiti vse spomine in občutke, ki so se mu porajali 5 let, ko je vozil svojo življenjsko zgodbo. Pa vendar nekaj od občutij in vtisov je uspel strniti v nekakšno zgodbo, ki se skorajda zdi nadrealna.

Pot se je pričela 22. Aprila leta 2006, ko se je odločil da uresniči svoje sanje in se popelje s kolesom okoli sveta in to prav na dan Zemlje. Pot je bila okvirno začrtana a vendar kot ponavadi, usoda, bi rekli temu, vzame stvari v svoje roke. Tako je bila pot res nekaj posebnega. Vsak delček sveta je bil nekaj posebnega, nekaj kar ne moreš pozabiti nikoli.

Pot se je začela v Evropi po enaindvajsetih državah in nato preko Islandije na vrh ameriške celine, kjer je pričel kolesariti po najdaljši cesti sveta Pan Americana. Ta ga je vodila s severa Aljaske do Cancuna v Mehiki, nato na Kubo, v Dominikansko republiko, kjer je spoznal da vse prehitro brzi mimo njega in da mu ni potrebno misliti le na prevožene kilometre. Takrat se je res začelo. Spoznavanje sveta v resnični podobi, spoznavanje narave, ljudi, živali in načina življenja. Pot se je nato počasi odvijala proti Puerto Rico, na Jamajko in do vseh držav Srednje Amerike. Južno Ameriko je prekolesaril od Venezuele do skrajnega juga Argentine (Ushuaia). Sledila je Oceanija (Nova Zelandija, Avstralija, Tasmanija) nato pa je naredil krožno vožnjo iz vzhodnega Timorja otočja JV Azije do Kitajske, kjer je obiskal tudi olimpijske igre v Pekingu leta 2008. Sledile so Mongolija, Južna Koreja, Japonska in vse države JV Azije. Nato je krenil nazaj do Kitajske in Tibeta, Nepala, Indije, Pakistana, Irana, UAE, Omana in od tam naprej v Bocvano na jug afriškega kontinenta. Pot se je nadaljevala skozi celotno Afriko na Bližnji vzhod v vzhodno Evropo in nato preko Balkana nazaj v domačo Slovenijo in rodni kraj Breg pri Polzeli.
 
Na poti se mu je dogajalo marsikaj, o tem ni dvoma. Zagotovo si bo zapomnil nesrečen dogodek v Nepalu, kjer se je ponesrečil. Nesreča se je zgodila decembra 2009, kjer mu je ob koncu kolesarjenja okoli Anapurne pri sestopanju s kolesa zdrsnilo in je omahnil več metrov globoko v prepad. Odnesel jo je z zlomi, izpahnjeno ramo in zvinom gležnja. Zdravljenje in okrevanje je trajalo 3 mesece nato pa je znova krenil na pot. V Nepalu se je ustavil tudi na pogrebu alpinista Tomaža Humarja, ki je preminil v Himalaji. Zdravje mu je ponagajalo še z boleznimi kot so malarija, dengue, typhoid in bilharzia a vse je uspešno premagal. Dobro se spominja tudi Patagonije, kjer se je boril z močnim vetrom, ki mu je bril v obraz kar 42 dni in ga omejeval pri kolesarjenju. Tako je bilo do Ognjene zemlje, kjer pa je doživel nasprotno. Veter s hitrostjo do 130 km/h  mu je tako bril v hrbet, da je moral močno zavirati, da ni padel.  Naporno je bilo tudi v puščavi Gobi, kjer se mu je kolo vdiralo v pesek, poleg tega pa mu je oviral tudi vidljivost. V Pakistanu in Iranu je imel tako rekoč vrhunsko varnost. Skozi celotno pot teh dežel je imel vojaško spremstvo, spati pa je moral v zaporih in policijskih postajah, saj naj bi bilo zunaj prenevarno zanj. Drugače je na poti spal skorajda vsepovsod – pri domačinih, v hotelih s 5 zvezdicami, na straniščih,  na ladji, v restavracijah in kuhinjah, najraje pa je postavil šotor na kakšnem odmaknjenem delu. Kot sam pravi, sta ga najbolj navdušili Južna Amerika ter Azija, najmanj gostoljubja pa je občutil prav v Evropi.

Doživljal je ekstreme

  • najvišja temperatura je bila 52 stopinj Celzija,
  • najvišja nadmorska višina 5.416 metrov (Nepal),
  • najdaljša razdalja prevožena v enem dnevu - 293 km Dalbandin - Taftan (Balochistan, Pakistan),
  • največ ur na kolesu v enem dnevu - 16,
  • največ višinskih metrov prevoženih v enem dnevu - 4100 m (Peru),
  • največ deževnih dni zaporedno - 11 dni (Finska in Norveška),
  • največ predrtih zračnic v enem dnevu - 4 (Gobi Desert, Mongolija),
  • skupno število predrtih zračnic – 43,
  • število zamenjanih verig – 8,
  • število počenih špic - 37,
  • najnižja temperatura - 17°C (Nepal),
  • najdaljše čakanje na prehod meje - 1 dan (Kolumbija)
Vreme mu je na poti dobro služilo, težav pa ni imel niti s prehranjevanjem. Poskusil je skoraj vse kar se poskusiti da. Navdušil ga je kengurujev rep, med drugim je jedel psa, mačko ter poskusil napitek s krastačo. Poskusil je marsikaj, pa vendar se je naučil ceniti tiste samoumevne stvari kot je recimo košček čokolade ali kozarec hladne vode. Da, dogajalo se je marsikaj in ta pot ne bo pozabljena. Vedno znova se mu bodo porajali spomini, ki ga bodo opomnili, da je svet resnično lep.
 
V petih letih, 3 mesecih in dnevu je Dejan  prekolesaril 91 držav, 118.348 tisoč kilometrov in tako uresničil življenjsko željo – osvojil je svet – in to s kolesom.
 
Več o njegovem potovanju si boste lahko prebrali v naslednjih številkah spletnega časopisa Globetrotter, kjer bomo njegove dogodivščine pet letnega potovanja predstavili v dveh delih. Torej, ne zamudite naslednjih številk Globetrotterja in se prepustite neverjetnim dogodivščinam, ki jih je Dejan preživel na tako dolgi poto.
 
Več na spletni strani Tour The World!

 

Saša Černilogar

Sorodni članki