Slovenka, ki je tri leta in pol potovala po svetu – 2. del

Kako je bilo, ko si potovala sama? In to kot ženska? Se ti zdi, da je to prednost ali morda slabost?

So dobre in slabe strani. Ni lahko, saj si vedno sam in moraš tudi vedno za vse sam poskrbeti, ne glede na to, kakšen dan imaš. Če sta dva, si lahko vse skupaj vsaj malce porazdeliš – eden na primer skrbi za dokumente, drugi išče letalske karte in nastanitve in podobno, jaz pa sem bila za vse sama. Kar se tiče varnosti, sem imela največ težav v Indiji. Ker sem konkretna punca s svetlimi lasmi, so me večino časa nadlegovali, me otipavali in podobno, okolica pa mi skoraj nikoli ni pomagala. Vendar pa seveda to ne pomeni, da so bili vsi taki. Imela sem tudi zelo dobre izkušnje in v Indijo se bom še vrnila.

Se ti je kje v Indiji to zdelo še posebej izrazito?

Najbolj na severu, okoli Amritsarja in Delhija. Tam so predvsem sikhi, vendar moram poudariti, da mi česa nespoštljivega ni naredil nobeden izmed sikhov, ki so nosili ruto. Ti so bili vedno prijazni.

Najbolj mi je v spominu ostal dogodek na vlaku, ko sem potovala od Amritsarja do Agre (vožnja traja pribl. 18 ur). V kupe je prišel sprevodnik oz. policaj (imel je dve pištoli) in najprej vprašal, če sem sama. Ko sem rekla, da sem, je prišel čisto blizu mojega obraza in mi ukazal, da ga moram objeti. Bila sem čisto prestrašena. Ko je začel kričati name, sem ga objela in upala, da ne bo še česa zahteval od mene. Na srečo res ni, a je med odhodom rekel: »Raje zapiraj vrata kupeja, ker v Indiji nikoli ne veš.« Srh me je spreletaval, vedoč, da bom na tem vlaku še vsaj 17 ur. Celo pot nisem zatisnila oči. Bila sem v kupeju s štirimi posteljami in seveda sem imela to »srečo«, da so se mi pridružili trije moški. Eden je bil prijazen, a je čez čas začel spraševati precej intimna vprašanja, na primer ali sem še nedolžna. Ker se s tujci takih reči ne pogovarjam, sem se počutila kar neprijetno, zato sem ga vprašala, kaj bi njegova mama rekla na to, kakšna vprašanja mi zastavlja.

Spoznala sem tudi eno podjetnico, Brazilko, ki je v Indiji kupovala nakit. Prosila sem jo, ali mi lahko pokaže, kako se ona znajde z indijskimi moškimi. Svetovala mi je, naj vedno nastopim odločno, govorim zelo glasno in ob neljubih dogodkih vedno omenim sogovorčevo mamo, v smislu: »Kaj bi tvoja mama rekla, če bi vedela, kaj počneš? Zagotovo bi bila razočarana, da tako ravnaš z žensko.«

Česa si se na vseh teh potovanjih naučila in kako si se sama spremenila?

Težko povzamem, ker je v moji glavi toliko stvari. Vsekakor sem postala samozavestnejša in odločnejša ter se naučila poslušati samo sebe. Ko si sam na poti, nimaš druge izbire, ker si pač sam. Moraš se naučiti poslušati samega sebe, postaviti meje in drugim reči ne. Zdaj tudi če se s čim ne strinjam, to povem. S tem imam zdaj po vrnitvi tudi težave, ker ljudje tega vseeno niso navajeni. Ne prikimavam več, če se s čim ne strinjam. Nekaj ljudi je šlo iz mojega življenja, ampak to je tako kot v omari: nekatere stvari moraš vreči ven, da narediš prostor za nove.

Naučila sem se tudi, da dejstvo, da prihajam iz ene male Idrije, ne pomeni, da ne morem v svetu nič doseči ali spremeniti. Dokažeš se s svojo energijo in, ko spoznaš različne ljudi po svetu, vidiš, kako različni smo si in edinstveni. Po svetu sem videla preveč stvari in ugotovila, kaj vse se da narediti, če verjameš vase. Ponosna sem, da imamo takšne primere tudi v Sloveniji.

Si bila kaj bolna in obiskala kakšne zdravnike?

Ja, žal. Najprej naj povem, da se mi zdi precej neodgovorno, ko mi kdo pove, da potuje brez zavarovanja, ker želi privarčevati. Potem pa se kaj zgodi, kar za sabo potege res velike stroške, in so ljudje primorani zbirati denar. Nisem želela obremenjevati staršev in družine.

Jaz sem letno plačevala okrog 400–500 evrov za zavarovanja in brez tega nikoli ne bi šla na pot. Resda se da dobiti zavarovanja v tujini za malce manjši denar in kritja, a vendar sem jaz hotela visoka kritja, predvsem za pokrivanje stroškov na Novi Zelandiji, v Kanadi in v ZDA. Tam lahko nastanejo nepredstavljive vsote, če se pripeti kaj hujšega. Sklenila sem zavarovanje pri slovenskem ponudniku, saj sem ocenila, da se bo moja družina lažje dogovarjala s slovensko zavarovalnico kot s tujo, če bi se mi pripetilo kaj hujšega. Takoj, ko sem priletela na Novo Zelandijo, mi je oteklo grlo. Odpeljali so me na urgenco, ker mi je oteklina zaprla polovico dihalne poti. Odkrili so neko vrsto streptokoka, me »nafilali« z antibiotiki in odpeljali v sobo. Tam sem preživela eno noč. Naslednji dan sem dobila račun za 2.200 dolarjev. Če takrat ne bi imela zavarovanja, bi morala vse to plačati sama. In to je bil račun brez zdravil in pregledov, ki so še sledili. Predstavljajte si, kakšen udarec bi to bil takoj na začetku potovanja.

Res vsem toplo priporočam, da si uredijo dobro mednarodno zavarovanje. Tako hitro se lahko kaj pripeti.

No, to je že en takšen res koristen nasvet za mlade, ki bi radi potovali. Še imaš morda kakšne druge nasvete? Na primer za tiste, ki želijo na pot, pa si ne upajo, ali pa za mlade, ki bi želeli delati v tujini, pa ne vedo, kako se tega lotiti?

Jaz sem si pomagala s stricem Googlom in prijatelji po svetu. Preverite vse te delovne vizume za Novo Zelandijo in Avstralijo ter programe Workaway. Evropa je tako odprta za nas, tako da tukaj ni težav. Iskanje službe je enako kot doma. Če ne greste ravno v okviru kakšnih mladinskih organizacij ali študentskih društev, poiščite informacije pri popotnikih, ki so že bili tam. Tudi nekatera veleposlaništva zelo rada pomagajo. Ogromno informacij pa sem dobila od posameznikov v skupinah na Facebooku, kot so na primer Slovenci v Avstraliji, Slovenci v Švici ipd. Žal pa sem opazila, da je, če v teh skupinah javno zastaviš kakšna vprašanja, več kot polovica komentarjev posmehljivih in negativnih. Zato sem v teh skupinah poiskala posameznike, ki so drugim že prej kdaj konstruktivno odgovarjali, in jim pisala zasebna sporočila. Na ta način sem dobila ogromno pomoči. Prav tako so v pomoč tuje skupine na Facebooku, kot je na primer Girls love to travel, ali pa skupine za posamezne države, kot sta na primer Travelling Vietnam in Backpacking Thailand. Teh je trenutno res veliko na voljo na internetu. Za vizume in druge uradne zadeve pa vedno vse informacije iščite na uradnih straneh ali pri veleposlaništvih. Kar pa se tiče iskanja službe: ne obupajte. Veliko jih tarna, da je zdaj tako malo služb. Ja, morda jih je res, a vi potrebujete le eno. Zato kar pridno pišite prošnje, prijavljajte se in bodite aktivni in tista ena služba se bo našla. Zdaj razmere res niso rožnate, ampak to ne pomeni, da so nemogoče in da se ne bodo spremenile, kot tudi ne pomeni, da bodo spet odprli delovne vizume. Na Novi Zelandiji, v Avstraliji in Kanadi sploh ni nikakršen problem, če si pripravljen poprijeti za delo, še posebej če si bolj tehnični tip, kot so na primer fantje in dekleta, ki znajo kaj popraviti ali fizično delati.

Veliko mladim potovanje preprečujejo starši oz. jih pri tem ne podpirajo. Kaj svetuješ takšni mladini?

Tudi pri meni je bilo tako, da moji starši niso bili najbolj navdušeni nad mojimi potovanji in me tudi niso podpirali. A sem imela ob sebi veliko druge podpore in enako mislečih prijateljev, kar mi je dajalo motivacijo za naprej. Jaz pa pravim, da je življenje eno – treba se je poslušati, si zaupati in verjeti vase. Priprava je ključna – imejte dovolj privarčevanega denarja in pojdite.

Kaj meniš, približno koliko denarja je treba imeti privarčevanega, če nekdo želi iti na pot za eno leto in namerava tudi delati? Če ni skrivnost, koliko denarja si ti na začetku imela s seboj?

Ne, ni skrivnost, imela sem 7.000 evrov, a pri meni je bilo malce drugače, ker sem bila stara že 30 let in sem za sabo imela že nekaj delovnih let. Nekatere države tudi zahtevajo določeno minimalno vsoto denarja na računu (to govorim za Kanado, Novo Zelandijo in Avstralijo). Nekateri začnejo delati takoj in delajo nekaj mesecev, na koncu pa potujejo po državi ali okolici. Lahko delaš samo za denar, lahko pa delaš nekaj ur na dan za prenočišče in hrano, česar sem se jaz pogosto posluževala – temu pravijo tudi »experience travelling« ali potovanje za nabiranje izkušenj. Jaz sem recimo delala v strežbi, pazila sem otroke, bila deklica za vse v hostlu, pakirala vina v vinarni in na kmetiji molzla krave. Imeli smo 500 krav, delali pa smo štirje. In ne, niso vse krave imele imen. Na Novi Zelandiji se jih kar nekaj odloči za obiranje sadja, kjer delaš po dvanajst ur na dan. V kratkem času lahko zaslužiš veliko, nato pa samo uživaš na potovanju.

S Špelo sva klepetali še dlje. Tokrat zaključujemo drugi del najinega pogovora, v naslednji številki pa se lahko veselite zadnjega, tretjega dela, v katerem nam razkrije, kje vse je spala (naj vam izdam skrivnost – bila je tudi v hostlih HI in vam bo zaupala, kateri je njen najljubši), kakšne zanimive stvari so se ji dogajale s prevoznimi sredstvi in kakšna je bila hrana, razkrila pa nam bo tudi, katere države so ji najbolj prirasle k srcu. Špelo lahko poiščete na Facebooku ali Instagramu.

Do zadnjega dela intervjuja pa ste vabljeni na moj popotniški blog Slovenians travel.