Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Slovenka, ki je tri leta in pol potovala po svetu – 1. del

Intervju s Špelo Sedej, simpatično Idrijčanko, ki je kar tri leta in pol potovala križem kražem po svetu.

S Špelo se poznava še iz študijskih časov, ko sva skupaj preživljali najino izmenjavo Erasmus. Kar nekaj let je že od tega. Kot trenutno narekuje trend, sva stik obdržali le na družbenih omrežjih, saj sva po študiju šli vsaka svojo pot. A skupna nama je bila ena strast: potovanja. Tako sem nekaj let nazaj na Facebooku opazila, da je Špela na Švedskem. Kmalu zatem je bila na Islandiji. Države so se menjavale, čas je tekel, njeni zapisi in slike pa so izžarevali srečo in čisto veselje do življenja. Čeprav sem v zadnjih letih tudi jaz videla kar nekaj sveta, sem Špeli vseeno malce zavidala – punca potuje sama, vau, in po tako zanimivih državah, pa tako dolgo ... Saj razumete, kajne? Ko se je nekaj tednov nazaj vrnila v rodno Slovenijo, je bila moja prva misel: »Vse jo moram vprašati.« In najin pogovor danes delim tukaj z vami. Uživajte.

Špela, zakaj si šla potovat? Zakaj si šla na tako dolgo pot in ali si se že na začetku odločila, da boš na poti tri leta in pol?

Takrat sem delala v Stuttgartu v Nemčiji in občutek sem imela, da samo še delam in ves moj čas gre za to, da moje življenje nima nekega smisla. Moj velik hobi je ples, natančneje swing dance in lindy hop, s pomočjo katerih sem spoznala različne ljudi in na tak način spoznala kar nekaj Evrope. Želja po potovanju je tlela v meni kar nekaj časa, a sem čutila strah v sebi: ali naj grem kar sama, pa to ful stane … Omejevale so me družbene norme v smislu »treba je študirati, potem pa delati, delati in delati, da boš potem dosegel neko ugledno pozicijo«. Takrat pa boš imel denar za prosti čas in itak boš potoval, ko boš star in boš imel časa na pretek. Čutila sem, da nočem čakati na to, a sem vseeno odlašala. Nato pa je prišlo eno z drugim. A vseeno se ni zgodilo z danes na jutri. Odločala sem se in premlevala dlje časa. Ko sem začutila, da je računalnik moj prijatelj in partner, sem se zgrozila in odločila, da tega nočem za naslednjih 40 let. V tistem trenutku sem začutila, da je čas za spremembo in prvi korak. Prijavila sem se za vizum Working Holiday Visa za Novo Zelandijo, ki sem ga tudi dobila. V ponedeljek v aprilu 2017 je bil odobren, v torek zjutraj sem dala odpoved. Pred odhodom sem še šla na Švedsko na plesni tabor in malce po severni Evropi, nato pa kar na Novo Zelandijo. Prvotni načrt je bil odpotovati za šest ali dvanajst mesecev, ker se mi je zdelo nepredstavljivo nekam iti za tri mesece. Če pa zdaj pomislim; pa to ja ni nič! Takrat sem bila stara 30 let in kar nekaj sem že dala skozi, zato sem se odločila, da bistvo mojega potovanja ne bodo zabave in alkohol, ampak bolj kulturno razumevanje, ljudje in narava. Zanimalo me je, kako drugje razmišljajo, kako na primer v Afriki gledajo na družino, kako Vietnamka vidi ljubezen, kako gledajo na podjetništvo in gospodarstvo na Novi Zelandiji (to so primeri, seveda). Želela sem preveriti stereotipe, ki sem jih prej poznala le iz medijev.

Spelo_Sedej_3.jpg

Če ni skrivnost: kaj si delala pred odhodom?

Bila sem vodja prodaje in trženja pri slovenskem podjetju, ki je kupilo podjetje v Nemčiji, kjer sem jaz potem tudi pred odhodom na potovanje delala.

Kakšen je bil začetek na Novi Zelandiji?

Bilo me je strah. Nisem vedela, kako se bom tam znašla, kjer bom stanovala. A sem si s pomočjo skupine na Facebooku uspela najti službo – na srečo ali nesrečo so družbena omrežja kar se tega tiče v izredno pomoč – našla sem restavracijo in varstvo otrok, kjer sem lahko delala in je bilo dovolj za življenje tam. Želela sem si preproste službe, nekaj popolnoma drugega, kot sem prej delala. Nekaj, kjer mi bo nekdo rekel, kaj naj naredim, in mi ne bo treba o tem razmišljati v prostem času.

Po kakšnem ključu si izbirala destinacije? Če sem prav obveščena, si začela na Balkanu, nato si šla na Švedsko in po severu Evrope, zatem pa delat na Novo Zelandijo in v Avstralijo. Po tistem pa si bila nekaj časa v Aziji (Filipini, Vietnam, Kambodža, Indija), potem si šla naprej v Afriko (Tanzanija, Mozambik in Južnoafriška republika), potem pa v Armenijo, Bolgarijo, Turčijo, Izrael in Jordanijo, preden si odletela čez lužo v New York in Kanado. Kako si to izbirala?

Čisto po občutku in po tem, kaj mi je kdo priporočal ter kje sem spoznala kakšne zanimive ljudi. Novo Zelandijo in Kanado sem obiskala zaradi tega vizuma Working Holiday Visa, ostalo pa kakor je naneslo. Zelo sem se jezila, ko na poti nisem mogla urediti južnoafriškega vizuma in sem se samo zaradi tega morala vrniti v Evropo iz Indije in vse skupaj osebno urejati na Dunaju. Zelo slabo prenašam vročino, zato mi je bilo v Avstraliji kar mučno, a vendar sem bila navdušena nad drugačnostjo te odročne celine. V Perthu je bilo res tako vroče. Verjetno me zaradi tega tudi bolj vleče v hladnejše države.

Moj načrt je sicer tudi bil, da bi obkrožila svet. Zame ni bilo pomembno, koliko držav bom obiskala, vseeno pa sem po ZDA nameravala še v Južno Ameriko. Za Antarktiko zaenkrat nimam dovolj velikih financ, saj potujem z nizkim budžetom in dvema nahrbtnikoma. Potem pa sem si želela nazaj v Evropo in pot hotela zaključiti s Caminom.

Spelo_Sedej_1.jpg

Torej si se zaradi pandemije tudi predčasno vrnila in so ti še ostale nekatere destinacije neizpolnjene (Južna Amerika in romanje Camino). Ali to pomeni, da te to še čaka in želiš ob prvi priložnosti pot nadaljevati ali si to bolj potisnila na stran?

Najprej si želim zgraditi vsaj nekaj življenja in to, česar sem se naučila v teh letih, prenesti v svoj »life style« oz. življenjski slog. Ne želim zdaj na silo nekam potovati zato, da bom tam lahko le ždela v neki hiši. Ko bo priložnost, bom seveda spet kam šla, do takrat pa bom poskušala čas čim bolje izkoristiti. Prav tako moram vse dogodke in spomine najprej urediti v glavi. Vse slike sem recimo samo shranjevala v oblak in jih nikoli niti nisem prav pogledala. Med potjo sem bila že res utrujena, zato mi zdaj kar malce ustreza vsakdan, ko vem, kje imam zobno krtačko ter krožnik in da sta vsak dan na istem mestu. Tega marsikdo ne razume, a zame je to zdaj res kot dopust in polnjenje baterij.

Kaj praviš na to situacijo s covidom-19? Začetek pandemije si preživela v Kanadi, potem si celo potovala po ZDA in se zdaj tudi med pandemijo vrnila domov. Kako gledaš na vse to, kako je bilo potovati v tem času in kako si vse skupaj doživljala, ko si bila »ujeta« v Kanadi?

Veliko ljudi misli, da se sedaj nikamor ne da iti. Jaz mislim, da to ni res. Pač se moraš držati pravil – imaš masko, razkužuješ, kjer moraš, upoštevaš pravila in lahko greš. Veliko jih poznam, ki so zdaj na Kanarskih ali v Tanzaniji. Malce je edino sitno zaradi teh testov, ampak glej, če boš hotel potovati in videti naravo drugje, boš našel način in vzel vse to v zakup. Zato ne maram, da nekateri ljudje govorijo, da se nikamor ne da iti. V tem času še je morda prijetneje, ker je povsod manj gneče, ceste so prazne, letališča so prazna. Malce sem razočarana, kako se je Slovenija v tem času, ko sem bila na poti, spremenila. Toliko je nekega negativizma, »fovšije«, nastrojenosti in agresije. Ko pa je naša država tako lepa in prijetna.

S Špelo sva se še dolgo pogovarjali o tem in onem. V naslednji številki Globetrotterja tako ne zamudite nadaljevanja pogovora s fletno Idrijčanko, v katerem se bova dotaknili ženskih solo potovanj, denarja, zavarovanj in še česa. Lahko jo poiščete na Facebooku ali Instagramu.

Beremo se kmalu, do takrat pa vabljeni na moj popotniški blog Slovenians Travel.

Sorodni članki

Prijava