Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Prtljaga na svojem izletu

Pet prijateljic se nas je tokrat podalo na odkrivanje Združenih arabskih emiratov, pretežno Dubaja. Osebno sem človek z nahrbtnikom in zelo nerada vlačim s seboj potovalni kovček ali potovalko. Tokrat pa so bile razmere nekoliko drugačene in s seboj sem, enako kot ostale punce, vzela čisto pravi kovček srednje postave. Tistega pomladnega popoldneva smo se odpravile na brniško letališče in vstopile na letalo za Istanbul. To je bila nova linija in prevoznikov prvi let, ki je povezoval Ljubljano z Istanbulom in Istanbul s Šardžo, kar je pomembno omeniti.

Do povezovalnega leta za Šardžo smo imeli še manj kot eno uro, letalo pa je še vedno krožilo nekje v okolici Istanbula in vse je kazalo, da bo šlo na tesno. Ko smo pristali, nas je na vhodu že vidno nestrpno čakala gospodična, ki nam je rekla samo: »Zdaj bomo pa tekli, sledite mi!«

In smo tekli. Nas pet, mlada družinica z vozičkom in še nekaj posameznikov ali parov. Uspeli smo ujeti let in čez nekaj ur smo pristali v Šardži, v enem od emiratov. Na prevzemu prtljage pa presenečenje! Ali pa glede na situacijo z lovljenjem leta niti ne tako nepričakovano presenečenje. Naše prtljage ni bilo nikjer. V redu, prvi let na tej povezavi, časovna stiska, bo prtljaga pač že nekako prišla za nami. Glede na to, da je bilo »izgubljenih« kosov prtljage kar veliko – pravzaprav od vseh nas, ki smo v Istanbulu prestopili – smo vedeli, da ni izgubljena, ampak samo pozabljena in najbrž zakasnela. Vsaj mislili smo, da je tako enostavno. Potem pa se je začela veselica. Na prijavi izgubljene prtljage so bili vsi zaposleni še bolj izgubljeni kot naša prtljaga. Njihovi odgovori so bili pretežno »ne vem« ali pa »nov sem tukaj«. Nekaj so si momljali in podajali obrazce. Nihče ni znal odgovoriti na nobeno vprašanje. Naslednji let v Šardžo iz Istanbula pa je bil šele čez en teden, ko smo se me vračale. Družno smo še z ostalimi navzočimi želeli poizvedeti, ali je možnost, da pride prtljaga na dubajsko letališče, kamor letijo letala vsakodnevno. Tudi tega podatka nismo mogli dobiti. Seveda se situacije z izgubljeno prtljago dogajajo vsakodnevno in za to so pripravljeni posebni obrazci. Pri prtljagi, ki pa se na novi liniji zaradi časovne stiske ni uspela pravočasno vkrcati na letalo, pa nastane popolna zmeda.

Nato nas je gospa napotila na drugo stran zgradbe, kjer naj bi bila pisarna Turkish Airlines. Na vhodu z druge strani ni bilo nobenih oznak, ko pa smo pozvonili na recepciji, se je tam pojavila taista gospa, ki nas je pred tem napotila na drugo stran in nam rekla, da je pisarna nekje v stavbi in nas s tem odslovila. Skupaj s parom z vozičkom in majhnim otrokom smo šli poiskat to pisarno. Stavba je bila prazna, luči v pisarnah večinoma pogasnjene, ura pa je bila nekje okrog devetih dopoldan, ampak očitno je to prezgodaj. Ali prepozno, kakor se vzame. Na hodniku smo srečali čistilca, ki nam je prijazno ponudil pomoč in z nami iskal to pisarno, saj tudi on ni vedel, kje je in če sploh obstaja. V edini pisarni, v kateri je gorela luč, je nek mladenič ravno jedel svoj sendvič. Prijazno nam je želel pomagati, vendar je samo zmedeno zmajal z glavo in nam povedal, da je nov tam in da ne ve. Na potencialni številki, kjer naj bi se ta pisarna nahajala, seveda ni bilo nikogar. Potem smo vsak posebej zapustili letališče in se odpravili proti svojim nastanitvam.

Potem pa se je začelo veselje. Na srečo je vsaka od nas s seboj v ročni prtljagi imela nekaj osnovnih stvari, tako da popolnoma brez vsega nismo bile. Prijavile in izpolnile smo evidence in razne obrazce, a odgovorov ni bilo ali pa so bili ti med seboj precej različni. Če bi le vedele, da pred koncem našega potovanja ne bomo dobile svoje prtljage, bi rekle »v redu, se zgodi«, nakupile tisto, kar bi potrebovale, in stvar bi bila rešena. Tako smo čakale in nismo vedele, kaj narediti – dokupiti dodaten par hlač ali majico, superge, kopalke in brisače, ki jih v nasprotnem primeru ne bi po nepotrebnem kupovale, ali počakati, če se naše stvari predčasno pojavijo. Slabe volje v bistvu ni povzročala izgubljena oziroma pozabljena prtljaga, pač pa to nenehno sprenevedanje in nevednost, kar je nekako viselo nad nami. Tako je bil vsak dan začinjen s poizvedovanjem o tem, kaj je novega. Osebno mi ni manjkalo nič tako nujnega; dodatno majico ali dve, komplet spodnjic in še kakšno malenkost sem dokupila in stvar je bila rešena. Vseeno smo še naprej raziskovale.

Med enim od pohajkovanj po Dubaju smo se zapeljale še do dubajskega letališča. Tam so nekako uspeli najti številko prtljage, za katero je veljalo, da je izgubljena, da ni prava in tako dalje. Nihče na vezah namreč ni mogel najti številke, ki bi nas povezala s prtljago, in s tem ugotoviti, kakšno je stanje. Ampak gospa na okencu nam je končno razložila situacijo in povedala, da pride prtljaga verjetno že z naslednjim letom. Naslednji dan pa še vedno ni bilo nobene informacije o dostavi. Bližal pa se je tudi dan, ko smo zapuščale naše dubajsko stanovanje in se za zadnji dve noči preselile v hotel na drugi lokaciji, kar je pomenilo morebitne dodatne zaplete zaradi spremembe naslova za dostavo.

Še vedno ni bilo nič. Na dan odhoda smo ob prihodu na letališče v Šardži najprej vprašale, ali je z jutranjim letom prišla tudi naša prtljaga. Tako bi jo prevzele in šle skupaj z njo na letalo, s katerim je ravnokar prispela. Tak je bil najverjetnejši scenarij. Gospa pa je zatrdila, da prtljage ni in da je verjetno v Istanbulu ali pač nekje, to pač ni bila njena stvar. Pred vkrcanjem na letalo pa je bil kot nekakšno spremstvo navzoč tudi predstavnik Turkish Airlines. Ko smo mu omenile svojo zgodbo, je za spremembo takoj vedel, za kaj gre, in rekel, da ve, da je bilo v Istanbulu pozabljenih nekaj več kot dvajset kosov prtljage in da naj ne skrbimo, saj nas ta čaka v Istanbulu. Končno smo bile zadovoljne s suverenim odgovorom mladeniča, ki je deloval, kot da ve, kaj govori in kako stvari stojijo. Dal nam je tudi napotke, kam in na koga naj se obrnemo ob prihodu na istanbulsko letališče, tokrat na novo letališče Istanbul Airport, ki je bilo takrat odprto komaj nekaj dni.

Po pristanku smo tako po dolgem in gromozanskem letališču iskale oddelek za izgubljeno prtljago. Ker je bilo vse novo, še uslužbenci niso prav dobro vedeli, kje je kaj, in so se še nekoliko lovili. Vmes smo prejele klic, da je naša prtljaga z jutranjim letom – s prav tistim, za katerega smo spraševale – dejansko priletela v Šardžo. Torej smo bile skupaj z njo nekaj časa na istih tleh in je za nekaj ur le uspela obiskati emirate. Tako se je zgodba obrnila, prtljaga v Šardži, me v Istanbulu. Nato nas je lastnica stanovanja, v katerem smo bivale, obvestila o tem, da so ji hoteli dostaviti našo prtljago in jim je dala naslov hotela, v katerem smo nato bivale. To je bilo nekaj, kar sem jo sicer prosila, naj naredi, če bi se to zgodilo prej, a žal je bilo že prepozno in samo upale smo lahko, da prtljage ne bodo pustili pri hotelski recepciji. Tako smo vedele, da svojih stvari verjetno še nekaj časa ne bomo videle, če se ne bo nekje na poti dokončno izgubila.

Z nekoliko razrahljanimi živci od vsega smo se morale sprijazniti z dejstvom. Na brniškem letališču pa se je zgodila čisto druga zgodba. Mladenič na okencu je stvar zelo resno vzel, izpolnil nekaj obrazcev in nam zagotovil, da se bo stvar uredila. In res se je, čez deset dni so ves fižol, prigrizki, juhice v vrečkah, plesniv toast in ostale stvari, ki smo jih tako veselo »trogale« s seboj, bile nedotaknjene in spet nazaj tam, kjer so nazadnje ugledale luč sveta. Seveda smo se imele imenitno, dogodivščina s prtljago pa je poskrbela, da smo zdaj prave strokovnjakinje na področju izgubljene prtljage.

Sorodni članki

Prijava