Slovenka, ki je tri leta in pol potovala po svetu – 3. del

Kje si vse spala? Si morda kdaj spala tudi v hostlih HI?

Našlo se je vse od hotela in hostla do avta, plaže, kavča, travnika in viseče mreže, spala pa sem tudi pri družinah.
Tudi v hostlih HI sem spala, predvsem na Novi Zelandiji. Bila sem že članica in sem že poznala to blagovno znamko. Ko potuješ, so standardi zelo različni. Tri zvezdice v Evropi pomeni nekaj drugega kot tri zvezdice v Aziji. Ko pa vidiš, da je hostel del verige HI, pa veš, kaj lahko pričakuješ. Meni je recimo zelo všeč, če lahko imam v hostlu nahrbtnik pri sebi (npr. pod posteljo) in lahko zagrnem posteljo, torej da ima ta zaveso. Prav tako sem bila pozorna, ali ima hostel kuhinjo, da si lahko kaj skuhaš. Vsak čez čas ugotovi, kaj mu je pomembno pri ponudbi in kaj ne.

Se morda spomniš, kateri hostel ti je bil najbolj všeč?

V Queenstownu na Južnem otoku je krasen hostel ob jezeru. Ravno takrat so ga prenovili in je bil res »vau«.

Katere prednosti ima zate bivanje v hostlu v primerjavi z bivanjem v hotelu?

Meni je všeč to, da lažje navežeš stik z drugimi ljudmi in da so na oglasni deski vedno neke aktivnosti. Opazila sem, da zadnja leta ljudje pogosto buljijo v telefone, kar je navezovanje stikov vseeno malce otežilo. Prav tako me je v hotelih vedno jezilo to, da moraš, če potuješ sam, vedno sam največ plačati. Če sta dva, se vedno porazdeli. A solo potovanje ti da ogromno svobode in ni se ti treba nikomur prilagajati. Opazila sem tudi, da sem kot solo popotnica lažje navezala stik z domačini, da ne govorim o tem, da precej lažje dobiš prevoz, če sam štopaš.

Prej si omenila, da si spala tudi pri družinah. Kako si si to uredila?

Ko sem le lahko, sem poskušala spati pri domačinih. Enkrat sem recimo spoznala prijetnega gospoda na letališču, ki me je povabil k sebi in svoji ženi, ki sta bila doma na Novi Zelandiji. Pri nas so za nekatere taka dejanja nepredstavljiva in se le sprašujejo, zakaj bi plačevali elektriko in vodo za nekega tujca. A mi smo se povezali na drugi ravni – ko sta bila mlada, sta veliko potovala in sedaj sta skozi moje zgodbe spet podoživljala tisti del svoje življenjske zgodbe. Razumela sta me, kako mi je, in sta mi z veseljem ponudila streho nad glavo. V Afriki pa sem recimo spoznala dekle v eni Facebook skupini. Nekaj časa sva si dopisovali, a sem bila vseeno skeptična. Ko sem pristala v Tanzaniji, je ni bilo na letališču, kot sva se dogovorili, a sva se nato slišali in uredila mi je cenejši prevoz do mesta. Nato sva se našli v mestu in lahko sem stanovala pri njej doma. Na njeni šoli (bila je učiteljica) sem nekaj časa poučevala, od tam pa sem potem tudi šla na Kilimandžaro in na safari. Afrika je precej draga in vseh teh aktivnosti sem se udeležila s tamkajšnjimi agencijami, ki mi jih je priporočila ta znanka. Ko sem jo vprašala, ali je tudi ona dobila kakšno provizijo, se je le nasmehnila in rekla, da seveda in da je tako pač v Afriki. In verjetno lahko vsi le prikimamo, da ni tako le v Afriki.

Kakšno tehniko si nosila s seboj?

Imela sem računalnik in telefon, fotoaparata ali kamere pa ne. Nekako se mi je zdelo, da bi bila dodatna oprema le še dodatna skrb in bi morala bolj paziti pri shranjevanju in zaklepanju.

Si kdaj zamudila letalo?

Da bi ga zamudila v pravem pomenu besede, ne. Raje sem kako uro prehitro na letališču, ker so mi letalske karte vseeno predrage, da bi jih tako zapravljala. So pa mi v Kanadi propadle tri karte, ker je prišla pandemija in mi niso vrnili denarja. Zamudila sem tudi nekaj povezovalnih letov, kar pa sem vedno uredila z letalskimi družbami. Enkrat se mi je zgodilo, da sem zaradi enega povezovalnega leta morala na tri druge lete. Povrhu vsega me je res strah letenja. Ko me pograbi strah, se tresem in jočem, res. Prvič se mi je to zgodilo, ko sem letela iz Bangkoka v Indijo in so bile take hude turbulence, da so vsi pladnji s hrano leteli po zraku. Po tistem sem razvila tak strah, da me je na enem drugem letu stevard eno uro držal za roko in miril, ker sem bila na koncu z živci. Zanimiva je reakcija sopotnikov – večkrat mi, predvsem moški, priporočajo, naj spijem kakšno žganje in bo zagotovo bolje (smeh). A še vedno je želja po odkrivanju novega tako močna, da vedno znova sedem na letalo in premagam ta strah.

Glede na to, koliko različnih držav si obiskala, si verjetno uporabila tudi precej različna prevozna sredstva. Imaš tudi tukaj kakšno smešno ali malce manj smešno zgodbo?

Sever Vietnama sem prepotovala z motorjem, ker imam zanj tudi izpit. Seveda so me med potjo tudi ustavili pri kitajski meji in pogledali mednarodno vozniško, vendar je bilo vse v redu. Na Filipinih pa so recimo pričakovali, da bo od nekod še prišel moj »boyfriend« in bo on vozil motor, in so bili kar začudeni, ko sem rekla, da bom kar sama vozila. Zaradi tega so mi verjetno dali precej slab motor, ker jih je verjetno skrbelo, v kakšnem stanju ga bom pripeljala nazaj.

Izmed vseh držav, ki si jih obiskala – katere so ti bile najbolj všeč in zakaj? Ali bi v kateri tudi malo dlje živela?

Vietnam mi je bil zelo v redu. Tja sem se še vrnila, ker mi je bilo tako všeč, in šla na pohod v džunglo med močnim dežjem, vrnila pa sem se polna pijavk. Lahko si predstavljate moj odziv. Nova Zelandija je čudovita in je točno taka, kot jo vidimo na vseh slikah – ogromno je čiste narave, prekrasnih razgledov in sproščenega življenja. Ampak jaz se rada pohecam, da je Nova Zelandija rit sveta – res je odročna, in če želiš kam dlje potovati, potrebuješ ogromno časa in denarja. Tukaj v Evropi smo navajeni manjših razdalj in hitro lahko skočiš ta vikend sem, naslednji pa kam drugam, tam pa to ni možno. Tam sem bila tudi omejena pri svojem plesu, kar me je zmotilo. Rada imam severne države ter savne in toplice, kar je pri nas zelo dodelano. Tam pa to ni tako razvito kot tukaj.

Zelo zanimiva mi je v bistvu bila vsaka država. Zelo so mi bili všeč tudi Ferski otoki. Tam sem za vsakim ovinkom dobila solzne oči, ker sem bila tako navdušena in prevzeta nad razgledi, klifi in vožnjo skozi podmorske tunele. Tam sem živela pri enem najboljših kitolovcev in zanimivo je bilo slišati tudi njegovo plat zgodbe. Sicer sem že dobila povratne informacije, da je kar nekaj lokacij že vpeljalo vstopnine, kamor sem jaz še prosto dostopala, a kljub temu vsekakor priporočam obisk Ferskih otokov.

Stanovala sem tudi pri domačinih in sem od tri do pet ur delala v zameno za hrano in prenočišče, preostali čas pa sem imela na razpolago. Take priložnosti se najdejo na portalu Workaway.

Želela pa sem dlje časa ostati v Kanadi. Urejala sem si že stalno prebivališče, a je virusna situacija žal spremenila moje namene. Država je sicer velika in dolgo traja, da se kam premakneš, a mi je všeč tamkajšnja miselnost. Tam živi skupaj toliko različnih narodov in narava je res krasna. Islandija je seveda tudi zelo posebna; ne le narava, ampak tudi ljudje so tam tako srčni in pravi umetniki so v tem, kako se zaposlijo v teh temnih mesecih. Od njih se lahko ogromno naučimo o hvaležnosti.

Najboljši oz. najslabši prevoz?

Eno fajn izkušnjo sem imela na Irskem, ko sem štopala in mi je ustavil popolnoma razsut kombi. Nisem vedela, ali naj vstopim ali ne. Ko sem videla mičkenega in suhega voznika, sem si mislila, da bom tega pa že »zrihtala«, če bo kaj hotel, a je bil popolno nasprotje pričakovanega – bil je prijeten in odprt. Z njim naj bi se peljala polovico svoje predvidene poti. Kmalu po začetku vožnje mi je povedal, da se mora nekje še za 15 minut ustaviti in nekaj pobrati, če me to slučajno moti. Rekla sem, da ne. Ko sva prispela tja, sem mu kar šla pomagat razdreti in pospraviti neko sejemsko stojnico, kar nama seveda ni vzelo le 15 minut, ampak kakšno uro. Nato pa me ni želel odložiti v dogovorjenem kraju, temveč me je v zahvalo zapeljal kar na moj cilj, kar je zanj pomenilo dve uri vožnje več. Med potjo me je še povabil na kosilo. Bil je res prijeten moški in še danes sva povezana na Facebooku.

Najbolj neprijetno pa je bilo v Indiji. Kot solo ženska skušam upoštevati vsa splošna navodila in zaupati svojim čutom. Konec koncev pa se lahko ne glede na vse skupaj marsikaj pripeti in vedno se zgrozim, ko slišim kakšne temne zgodbe. A skušam se osredotočiti na pozitivne stvari.

Najboljše oz. najslabše prenočišče?

Najboljša so bila pri družinah, pa ne zaradi čistih rjuh, ampak zaradi stika in občutka domačnosti ter tega, da s tabo delijo svoj vsakdan.

Žal je najslabše prenočišče bilo tudi v Indiji. Po priporočilu zaradi varnosti sem na spletu rezervirala nov hotel s tremi zvezdicami, ko pa sem prispela tja, nisem vedela, ali se delajo norca. Bilo je malo boljše od nekega hleva. Ali pa v Manili, ko s taksistom hostla sploh nisva našla. Nato sem morala zvečer na vrat na nos najti novo prenočišče. Pri tem mi je sicer pomagal nek domačin, ki me je opazil sredi ulice, in se je vseeno dobro končalo.

Najboljša oz. najslabša hrana?

Malce me je šokirala hrana v Izraelu in Jordaniji. Nisem pristaš peteršilja in zdelo se mi je, da dajo v vse jedi tono te zeli. Tudi na Filipinih nisem bila ne vem kako navdušena nad tamkajšnjo hrano. Seveda sem hotela poskusiti tudi balut, lokalno jed iz jajca s piščančjim zarodkom – skoraj sem bruhala (smeh).
Najboljša hrana je zame bila v Vietnamu – pho in vse ostale juhice. Tudi indijska hrana mi je dobra.

Si imela kakšne težave zaradi hrane?

Ja in ne samo v Indiji. Tudi na Filipinih mi ni bilo dobro, a sem bila sama kriva, ko sem pri gostujoči družini pila vodo iz pipe. Seveda sem dobila težave. To zna biti kar nerodno, ko si na poti in nimaš vedno stranišča pri roki. Tako me je enkrat na Novi Zelandiji res hudo tiščalo na stranišče, ko sem bila na poti z avtom, pred tem pa sem očitno jedla pokvarjeno meso. Nisem mogla več zdržati, stranišča pa ni bilo nikjer. Tako sem pač ustavila ob robu ceste, odprla vrata na drugi strani avta pri eni visoki smreki, da sem bila vsaj malo zakrita in lahko opravila svoje. Zdaj se tej prigodi samo smejem.

Bi rada še kaj delila z našimi bralci?

Dajte si upat in si zaupajte ter preprosto pojdite. Tudi če se kdaj kaj zalomi, pojdite dalje. Ne bojte se vprašati – več kot »ne« vam nihče ne bo rekel. Vsem želim vse dobro. Poskrbite, da ste varni, in ne pozabite se zabavati. Ne bo vam žal.

Špelo lahko najdete na njenem Instagram ali Facebook profilu, kjer vam z veseljem odgovori na morebitna vprašanja.

Intervju sem opravila Simona, ustvarjalka bloga Slovenians travel. Tudi mene najdete na Instagramu, vabljeni pa ste tudi na Youtube, kjer sva z možem pričela objavljati različne popotniške vloge. Če imate kakšno popotniško zgodbo ali prigodo, ki bi jo želeli predstaviti, me lahko z veseljem kontaktirate in dogovorimo se lahko za sodelovanje.