V drugem delu smo izvedeli, da sta skupaj že skoraj polovico svojega življenja, zakaj se jima couchsurfing ne zdi dobra ideja in da se je dobro žalostnim situacijam tudi nasmejati. V zadnjem delu pa, kaj tujci hočejo videti v Sloveniji, kateri hostli HI so nanju naredili največji vtis in kaj jima je omogočila kartica HI.
Brez dvoma in pomisleka na Tajsko.
Do lani sva uporabljala le fotoaparat Nikon D90 in GoPro, potem pa si je Jure zaželel novo napravo, s katero bo lažje ustvarjal video posnetke. Tako sva v svojo tehnično družino sprejela napravo Sony Alpha. Prav tako s seboj tovoriva dron, če država seveda dovoljuje uporabo.
Ja, ravno na najini poti okoli sveta so meni, Simoni, izgubili prtljago. Zadnji dan v Avstraliji sem si dala duška in po štirih mesecih enakih oblačil izkoristila poletne razprodaje in si osvežila popotno garderobo. Nakar je sledil hladen tuš na Baliju. Mojega nahrbtnika ni bilo. Trajalo je štiri dni, da sem ga dobila nazaj, letalska družba in zavarovalnica pa nista krili nobenih stroškov.
Ko sva kje na poti in poveva, da sva Slovenca, sta samo dve možnosti – ali nas poznajo ali pa se jim sanja ne, kdo smo. Največkrat nas poznajo zaradi športnikov in v nekaterih državah zaradi Jugoslavije in Tita. Največ začudenja pa pokažejo ob podatku, da nas je le dva milijona.
Ker vsako leto dobiva obisk prijateljev iz tujine, imava kar dober vpogled v to, kaj si želijo videti: Bled, Ljubljano, Piran in včasih tudi Sočo. Seveda jih peljeva tudi na vzhod države, nad katerim so prav tako navdušeni.
Prav vsak dan se berejo objave z Maldivov.
Vsekakor poskušava zmanjšati porabo plastike, tako s seboj nosiva bambusove slamice, kovinsko flašo za vodo in bombažne vrečke. Že nekaj časa ne kupujeva brezglavo in vsaj jaz, Simona, se poslužujem nakupov rabljenih oblačil. Ko sva nekje, se drživa lokalnih restavracij in lokalne hrane. Ne jeva mesa. Poskušava tudi omejiti potovanja z letali, npr. na podaljšan vikend ne letiva nekam za štiri dni, ampak se raje odpraviva kam z avtom.
Tako res, brez primerjave, so bili odlični hostli na Japonskem. Ne le da so ponujali odličen vpogled v japonsko kulturo s krasnimi sobami tatami, modernimi stranišči in njihovimi kopalnicami, tudi vsa hrana, ki sva jo jedla v tamkajšnjih hostlih, je bila izvrstna.
Prav tako so naju navdušili hostli v Avstraliji. Ti so bolj podobni hostlom pri nas v Evropi (niso tako petični kot na Japonskem) in omogočajo spoznavanje drugih popotnikov in pripravo lastne hrane v zelo dobro urejenih skupnih kuhinjah. Kar nama je bilo zelo všeč pri njih, pa je bila široka ponudba dodatnih aktivnosti in popustov, ki jih ponujajo svojim gostom. Tako imate s kartico HI velike popuste pri vstopninah, brezplačne nočitve pri rezervaciji nekaterih tur in zanimive večerne prireditve.
V Evropi sva hostle HI preizkusila na Nizozemskem, kjer sva se zaljubila v mesto Utrecht. Moderen dizajn, prostorne sobe in odlična kolesa so naju prepričala. Amsterdam pa je tako vedno odlična ideja in tamkajšnji hostli (midva sva bila v tistem zraven Vondelparka) so odlični.
Oh, midva tako zelo uživava v hrani, da se večkrat med jedjo niti ne pogovarjava. Izredno nama je všeč azijska kuhinja – tajska in japonska prednjačita, prav tako nama je bila zelo dobra hrana na Šrilanki. V Italijo se večkrat letno vračava prav zaradi hrane, zelo pa sta nama dobri tudi grška in jordanska hrana.
Res je zanimivo, kako ljudje gledamo na revščino po svetu. Presenetilo me je tudi to, da je lahko križarjenje na Bahamih tako ugodno. Želim vama čim manj izgubljene prtljage in da se lahko še večkrat na poti od srca nasmejita. Koronavirus, čim prej pojdi stran od nas, da lahko začneta uresničevati nadaljnje popotniške načrte. Pa srečno! Da boste na tekočem, kaj počneta, pa obiščite njun blog Slovenians travel, Facebook, Instagram in Twitter!
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
