Največji življenjski in popotniški podvig – 1. del

Kako bi se opisala našim bralcem, ki vaju še ne poznajo?

Sva Simona in Jure in rada pohajkujeva po svetu. Rada dobro jeva, rada imava aktivne počitnice, rada imava živali. Več o njiju na njunem blogu Slovenians travel.

Par let nazaj sta šla na pot okoli sveta za skoraj eno leto. Kako sta se financirala, spremljala sprotno porabo in na koncu približno dejansko potrošila?

Res je, to je bil najin največji in hkrati najboljši popotniški (če ne kar življenjski) podvig. Jaz (Simona) sem vzela enoletni študijski dopust in na spletu študirala ekonomijo, Jure je ves čas delal to, kar dela vedno – na spletu poučuje angleščino. Tako sva imela ves čas potovanja zagotovljeno vsaj eno plačo, zavest, da mene doma čaka služba, pa je prav tako veliko pomenila. Prve štiri mesece sva izdatke spremljala tedensko, s tem pa sva prenehala v Avstraliji, ker so številke postale veliiiko previsoke. Zadnjih dobrih šest mesecev sva preživela v Aziji, kjer sva vedela, da je življenje lahko zelo poceni. Takrat sva namesto točnega spremljanja izdatkov ubrala tehniko maksimalne dnevne porabe – zadala sva si, da poskušava dan preživeti z največ 100 evri (torej hrana, prevoz, prenočišča, nakupi itd.). Tudi to se je dobro obneslo. Na koncu sva zbrala vse bančne izpiske zadnjega leta, jih seštela in prišla na slabih 30.000 evrov. Za nekoga se to sliši veliko, a če preračunamo, koliko bi doma v istem času zapravila za najemnino, hrano, avto itd., bi prišla na le malo nižjo številko.

Kje sta imela večje stroške, kot sta mislila, da bodo, in zakaj?

V Južni Ameriki so naju presenetile cene prevozov, saj so avtobusi precej dragi. Prav tako nisva pričakovala tako visokih cen v puščavi Atacama. Žal sva imela nekaj zastarelih in napačnih informacij o križarjenju po Galapagosu, kar naju je prisililo v načrt B – stanovati na enem od otokov in hoditi na izlete od tam. Ko sva prispela v Miami, naju je ameriška realnost kar »tresnila po tikvi« in sva raje zbežala na cenejše križarjenje po Bahamih (ja, sliši se neverjetno, a je bilo petdnevno križarjenje cenejše, kot bi bili nastanitev in hrana v Miamiju). O Avstraliji ne bova izgubljala besed – draga je, to sva vedela in se ne bova pritoževala. Cenovno pozitivno naju je presenetila Japonska, ker sva mislila, da je precej dražja, pa se da kar dobro in ugodno potovati. Prav tako se nama je Malezija zdela cenejša, kot sva pričakovala.

Sta morala zaradi sedanjih nastalih razmer po svetu preklicati ali odpovedati kakšne potovalne načrte? Kako sta to rešila?

Ker je že toliko časa minilo od najinega dooolgega potovanja, sva se želela v letu 2020 podati še na eno večmesečno pot. Moja dolgoletna želja je potovanje s transsibirsko železnico od Moskve do Pekinga, nakar sva nameravala kakšna dva meseca raziskovati Kitajsko. Na pot sva želela v 2. polovici marca, a sva to idejo že takoj po novem letu opustila (hvala bogu preden sva prekinila najemno pogodbo in jaz pustila službo). Tako sva se zedinila, da greva med velikonočnimi počitnicami v Gruzijo in Armenijo. In zdaj je tudi to padlo v vodo. Za april sva še imela načrtovan obisk Istre, v maju Italijo ali Malto in Grčijo, za junij sva kupila karte za Anglijo, želiva pa si tudi na Filipine. Vse je padlo v vodo, zato sva za zdaj zadovoljna tudi z raziskovanjem naše lepe Slovenije in njenih sosed.

Naslednja potovalna misija po koronavirusu?

Nekih konkretnih načrtov ne upava kovati, ker ne veva, kako se bodo stvari odvijale. Obisk najinih prijateljev v Angliji je odpadel. Ker se nočeva striktno odločiti za eno destinacijo, bova počakala na razplet in se potem odločila, kam bova najprej potovala.

Če pa že lahko sanjava, bi še enkrat šla na dooolgo potovanje in si uresničila nekaj potovalnih želja: potovanje s transsibirsko železnico (pozimi), potapljanje na Filipinih in v Indoneziji, obisk novih indonezijskih otokov, tihomorski otoki, raziskovanje svilne poti, ajurvedska kura v Indiji, Nepal in vzpon na enega od velikanov, februarsko smučanje na Japonskem in obisk japonske jeseni, road trip po narodnih parkih Amerike in Kanade, iti peš čez West Coast Trail v Kanadi, Mehika in države srednje Amerike in nenazadnje Afrika, o kateri bi lahko govorila in sanjala ure in ure.

Kje si urejata zdravstveno zavarovanje za potovanja? Sta ga morala že kje resneje uporabiti?

Zdravstveno zavarovanje imava sklenjeno z neko nemško zavarovalnico, ker so zavarovanja v Avstriji pregrešno draga, v Sloveniji pa nama niso ponudili nič primernega, ker imava stalni naslov v Avstriji. Na srečo sva pravo zdravniško pomoč potrebovala le enkrat, ko je Jure imel deskarsko nesrečo na Šrilanki. Takrat mu je deska prebila arkado in je potreboval šivanje. Žal so zdravstvene razmere na Šrilanki še precej skromne in Juretova rana se je pošteno zagnojila. Nek panični zdravnik naju je celo pošiljal domov, češ da Jure potrebuje lepotnega kirurga za to poškodbo itd. Na najino veliko srečo je najina dobra prijateljica Tamara zdravnica z izkušnjami v eksotičnih državah. Napisala nama je, katera zdravila naj kupiva (marsikje se antibiotiki dobijo brez recepta), kako naj čistiva rano in ji dnevno pošiljava fotografije. Vse se je uredilo brez zapletov in težav.

Katere so vajine tri naj zimske destinacije?

Zelo rada smučava in zaenkrat prisegava na avstrijska smučišča – med najina najljubša spadajo Saalbach Hinterglemm Leogang Fieberbrunn, Zillertal, smučišča na Salzburškem in letos na novo odkrita vzhodna Tirolska. Vsekakor pa morava izpostaviti najbolj edinstveni zimski festival, ki sva ga obiskala – Snow and Ice festival Harbin – torej festival snega in ledu v Harbinu na Kitajskem. Mesto je vsako zimo več tednov v primežu hudega in suhega mraza, kar jim omogoča zgraditi ledeno mesto na eni strani in neverjetne snežne skulpture na drugi strani. Če se kdaj potikate po Kitajskem pozimi (januarja), je obisk tega festivala vsekakor priporočljiv in nepozaben. A pozor, reees je mrzlo, tudi čez dan se ne segreje nad minus 20 stopinj Celzija.

Kako se najbolje pazita tatvin? So vaju že kje oropali?

Večjih tatvin na srečo še nisva doživela. Ukradli so nama bolj malenkosti kot npr. kondome v Južni Ameriki, losjon za telo v Aziji, japonke v Laosu in nekaj denarja v Burmi. Potne liste in bančne kartice nosiva s seboj, vedno imava 100 evrov skritih nekje kot zlato rezervo, fotoaparat nosiva s seboj, računalnike pa puščava vsaj provizorično skrite v hotelu. Res trkava na les, da nama še nikoli ni izginilo nič vrednejšega.

Se nadaljuje…