Štoparske dogodivščine – 1. del

V ZDA in Kanadi sem bil že dvakrat, obakrat sem tam preživel tri mesece in pol. Med izbruhom koronavirusa sem zapisal nekaj svojih spominov, ki bi jih zdaj rad delila z vami.

Zakaj je zame molila cela cerkev v Nebraski

Štopal sem ob meji indijskega rezervata Pine Ridge, ki je dom približno 20.000 Indijancem Lakota. Tam živijo še na zadnjem koščku, ki je nekoč bil del njihove nekdanje tradicionalne dežele. Niso več nomadi, ki bi čez prostrane prerije sledili ogromnim čredam bizonov in si postavljali tipije, indijanske šotore. Zdaj jih je veliko brezposelnih, prejemajo denarno socialno pomoč in živijo v majhnih zanemarjenih hišah ali celo v avtodomih. S pomočjo prijatelja sem organiziral mladinsko izmenjavo. Najin partner je bil kolidž Oglala Lakota. Naslednjih nekaj tednov bom ostal v rezervatu z družino zdravilca. Tisti dan sem v treh avtih prepotoval 60 kilometrov do meje rezervata. Po kakšnih 3.200 kilometrih štopanja sem prispel ravno pravi čas za projekt mladinske izmenjave. To je bil moj prvi obisk Indijancev Lakota. Ti so v Rezervatu Pine Ridge bili in so še slavni. Na hribu Pine Ridge so se odvijali množični protesti in upori proti vladi Združenih držav, ki so zatirale domorodce, zlasti v sedemdesetih letih. Wounded Knee (Poškodovano koleno), majhen kraj v rezervatu, je postal simbol genocida nad ameriškimi domorodci, pa tudi simbol njihovega upiranja in kulturnega preporoda. To je okrepilo sloves Indijancev Lakota, ki so znani po tem, da se ne dajo kar tako in se borijo za svoje pravice.

Ko sem se tisti dan pogovarjal z zadnjimi tremi moškimi, ki so mi ponudili prevoz in ki so vsi bili v svojih štiridesetih, sem opazil, kako vse to vpliva na belopolte prebivalce, ki živijo v okolici rezervata.

1. voznik: No, kam si namenjen?

Jaz: V Rezervat Pine Ridge!

1. voznik: Kaj! Res? Tam je preveč nevarno. Tamkajšnji ljudje so slabi in nevarni. Bolje, da ne hodiš tja!

Jaz: Ste vi že bili tam?

1. voznik: Za božjo voljo, še nikoli v življenju. Živim tukaj blizu, ampak prenevarno bi bilo iti tja.

(Treba je omeniti, da med rezervatom in okolico ni nikakršne prave meje, nobenega nadzora, ničesar. Vsak se lahko odpravi tja. Ne moreš pa tam živeti brez dovolilnice, če nisi pripadnik plemena Lakota. Lahko pa rezervat obiščeš, tam nakupuješ, se sprehajaš, si privoščiš kavo ali obiščeš muzej.)

2. voznik: In kam si namenjen?

Jaz: Na poti sem v Rezervat Pine Ridge.

2. voznik: Sam? Brez pištole? Nevarno je tam, sploh moški. Ukradli ti bodo nahrbtnik, če te ne bodo celo ubili.

Jaz: Ste že kdaj bili tam?

2. voznik: Moj bog, ne, nisem zmešan!

3. voznik: Kam si namenjen danes?

Jaz: K plemenu Lakota v Rezervatu Pine Ridge.

3. voznik: Aha, okej, to so v redu ljudje. Bodi pa previden, ker nekateri spijejo preveč alkohola in potem nikoli ne veš.

Jaz: Ste vi že kdaj bili v rezervatu?

3. voznik: Ja, tu in tam. Živim v okolici. Ampak povej mi, temni se. Težko je štopati v temi. Lahko te peljem do katoliškega duhovnika v zadnjem mestecu pred rezervatom. Tam lahko zagotovo prespiš čez noč.

In duhovnik je res bil prijazen. Ponudil mi je posteljo, celo ključ hiše, drugače pa nisva kaj preveč komunicirala. Bil je zaposlen s pisanjem pridige za mašo, ki jo je imel naslednji dan. Bil je soboten večer. Podal sem se v nočno življenje. Kraj ni bil velik. Mestece je imelo kakšnih 1.600 prebivalcev. A na glavni ulici so se kar vrstili bari in trgovine z alkoholom. Na ulici je že tudi bilo nekaj pijanih ljudi. Skoraj vsi pijanci so bili Indijanci. Hitro sem pričel pogovor z nekaterimi izmed njih. Večina tistih, ki so se začeli pogovarjati z mano, je želela denar. Nek moški mi je razlagal o Norem konju, enem izmed največjih junakov med Indijanci Lakota, ki ga je leta 1877 ubil vojak v vojski Združenih držav. Povedal mi je, da pozna skrivni kraj, kjer je bil pokopan Nori konj. To je bila res edinstvena informacija, ker, kolikor mi je znano, nihče ne ve, kje je pokopan. Trije pijani Indijanci so se pridružili najinemu pogovoru. Razlagali so o svoji sveti gori in o tem, da naj grem tja, naj pojem in molim, se postim in čakam, da dobim vizijo. Mlado žensko, ki mi je dejala, naj se odpravim tja, sem vprašal, ali pogosto obišče to sveto goro. Njen obraz je postal žalosten. Zašepetala je: »Včasih.« Nisem ji verjel. Njen prijatelj je rekel: »Raje ne govorimo o nečem svetem, ko pijemo!« Nekaj sem že vedel o stari tradiciji Indijancev Lakota, kjer se pri kakšnih 14 letih starosti nekje v naravi postiš štiri dni, s sabo pa imaš samo ropotuljo in odejo in nikakršne hrane ali vode. Štiri dni! To je bil čas petja, molitve, razmišljanja in čakanja na vizijo, ki ti pove, kaj je tvoje posebno poslanstvo v življenju. Po štirih dneh pote pride zdravilec in nato skupaj poskušata razvozlati, kaj pomenijo tvoje sanje in vizije. Ta tradicija mi je bila všeč in dejstvo, da ima vsak v življenju nek osebni cilj, nekaj, kar njegovo življenje naredi posebno in edinstveno.

Ampak, zakaj je v tem mestecu toliko pijanih Indijancev? Zakaj je toliko barov in trgovin z alkoholom v kraju, ki je od rezervata oddaljen 20 kilometrov? Odgovor je skoraj preprost. Alkohol je v rezervatu prepovedan. Tam ga ne moreš kupiti zakonito, ne smeš ga posedovati in ne smeš ga piti. V preteklosti je vlada ZDA v rezervatu prepovedala alkohol. Zdaj pa vsakih nekaj let ljudstvo Lakota samo odloča, ali bo alkohol dovoljen ali ne. Do zdaj so alkoholu vedno rekli NE.

A veliko pripadnikov ljudstva Lakota je vseeno alkoholikov. Zakaj je tako?

Slavni predstavnik ljudstva Lakota – zdravilec Tahca Ushte (1903–1973) – je v svoji knjigi »Moje življenje« zapisal:

»Vprašanje je torej: Zakaj Indijanci pijejo? Zdi se mi, da pijejo, da bi pozabili. Da bi pozabili dobre čase, ko je država še bila naša in čudovita, brez avtocest, reklamnih panojev, ograj in tovarn. Pijejo, da bi pozabili bedne koče in zarjavele avtodome, ki so njihov dom. Radi bi pozabili, da jih obravnavajo kot otroke, ne kot odrasle. Pijemo, da bi pozabili, da za nas ni ničesar pomembnega, kar bi lahko naredili, ničesar, kar bi počastilo Indijanca ali mu dvignilo samozavest. Samo peščica delovnih mest je za nekaj tisoč ljudi. Da sploh dobiš takšno službo, moraš biti vzoren Indijanec, pravo jabolko, rdeč od zunaj in bel navznoter. Da obdržiš službo, se moraš vzorno obnašati. Če imaš takšno službo, piješ, da pozabiš, kaj se ti je zgodilo. Če je nimaš, piješ, ker zate ni ničesar, razen mogoče par tednov pobiranja krompirja, če imaš srečo. Piješ, ker ne živiš, temveč le obstajaš. Za nekatere ljudi je to dovolj, za nas pa ne.«
Pozno je že bilo in odpravil sem se nazaj v duhovnikovo hišo.

Naslednje jutro, bila je nedelja, sem spakiral svoje stvari in skoraj sem že odšel, ko je s svoje maše prišel duhovnik. Rekel mi je: »Torej bi res rada šel v rezervat? Dobro pazi nase. Imaš Božji blagoslov. Med mašo smo skupaj z verniki molili zate in tvojo varnost.« Mladi duhovnik me je že opozoril prejšnji večer, ko sva se pogovarjala. Prav tako mi je povedal, da on nikoli ne bi šel sam v rezervat.

V rezervatu sem ostal tri tedne in prav užival sem. Nič slabega se mi ni zgodilo. Spoznal sem veliko dobrih in prijaznih ljudi. Res bi rad spet srečala duhovnika in tista dva voznika, da bi z njimi delil svoja doživetja z ljudstvom Lakota.