Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Štoparske dogodivščine – 15. del

Podzemna dogodivščina, ki se je skoraj izjalovila

Ravno se je danilo. Pričelo se je še eno jutro v New Yorku. Noč sva preživela s starejšim gospodom, s komer sva ure hodila po Manhattnu, da bi doživela, kako naj bi ptičje petje, ki je prihajalo iz zvočnikov pred starim domom za ostarele, njegove prebivalce prepričalo, da živijo na podeželju. Pokukaj v moj prejšnji članek.

Vsebina

Potem ko sva se od starca poslovila, sva poiskala najbližjo podzemno postajo, da bi lahko odšla domov. Našla sva jo in se po stopnicah odpravila do perona. Na desni je bil avtomat za vozovnice, nato pa majhna pregrada, ki je segala do pasu in se odprla, ko si v zarezo vstavil vozovnico. Iz nekega razloga je pred pregrado zdolgočasenih stalo pet ali šest Afroameričanov. Bili so mladi moški, nekje najine starosti.

Pomislila sva: »No, zelo zgodaj je še in nikogar ni na peronu. Prihraniva lahko denar in kar skočiva čez tisto noro nizko pregrado.«

Nekaj časa sva še stala pred peronom in nič se ni zgodilo. Nobenega prihoda vlaka za zaslonu in nikogar na peronu. Nobenega vlaka. Mogoče tako zgodaj vlak ne vozi? Začela sva se dolgočasiti in se odločila, da se vrneva na ulico.

Hitchhiking_Adventures_-_Stoparske_dogodivscine_-_Photo_by_Alexandr_Nikulin_from_Pexels.jpg

A se tudi tam ni nič dogajalo. Kaj kmalu sva se obrnila in odšla nazaj dol do podzemne. Ko sva lepo počasi korakala po stopnicah, so mimo naju zdrveli štirje policaji in odhiteli na peron. Gledali so levo in desno in se spet obrnili ter končno odšli nazaj gor po stopnicah. Nagonsko sva se pridružila mladim moškim in počakala tam. Čez nekaj časa je prišel vlak, mladi moški pa so preskočili pregrado in sedli na vlak. Midva sva naredila enako. Medtem ko sva sedela na vlaku, so z rokami udarjali po svojih stegnih, se smejali in nama govorili, kako nora sva, da sva tako zgodaj skočila čez pregrado. Takrat sva dojela, kar sva posumila že prej. Policaji so iskali naju. Očitno so naju na kameri videli preskočiti pregrado, ne da bi v režo vstavila vozovnici.

Vedno se je dobro učiti od domačinov!!!

Na koncu je le bil čas, da sva se poslovila od New Yorka. Starec, ki sva ga spoznala tisto noč, je imel dobro idejo. »Pojdita v Woodstrock in posadita zelenjavo za veliki festival ljudske glasbe. Potrebujejo pomoč in še zastonj lahko prespita tam. Pojdita v vas Bethel in poiščita Malega drekača. Pomagal vama bo in bo vajin gostitelj.«

Naslednjič boste videli, če sva res spoznala Malega drekača.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti

Prijava